Favorita sta Francoz in Norvežan, Jakov ju bo lovil

Uroš Velepec, povratnik v vlogi glavnega trenerja pri slovenski biatlonski reprezentanci, je nasmejal navzoče na novinarski konferenci, ko je omenil, da se vsaj malce počuti kot Matjaž Kek, na katerega v nogometnih krogih gledajo kot na rešitelja – podobno kot na Velepca med biatlonci. Duhovitost, a tudi silno resnost in izjemno športno razgledanost pa nam je Velepec razgrnil tudi v pogovoru ob pokljuškem uvodu v novo sezono.

Kolikor vemo, vam je delo z ukrajinsko reprezentanco v zadnjih treh sezonah predstavljajo prav poseben izziv. Ne nazadnje ste prvi slovenski biatlonski trener, ki se je preizkusil v odgovorni vlogi na tujem. Toda zdaj ste videti prav dobre volje, ko na Pokljuki odpirate sezono v opremi slovenske reprezentance.

Preprosto je drugače, ko delaš z najboljšimi športniki določene panoge v svoji domovini. Ukrajina pač nima prizorišča tekme za svetovni pokal v biatlonu, marsikatera druga dežela prav tako ne. Ko smo se začeli pripravljati na Pokljuki za to tekmo, sem si najprej mislil, da bi bilo po tisti ledeni smučini bolje vaditi kar z drsalkami … Toda v naslednjih dneh sem se nato prepričal, da je proga res imenitno pripravljena. Boljše v takšnih razmerah pomanjkanja naravnega snega preprosto ne bi mogli imeti. Očitno sta Matej Kordež in Rajko Podgornik (vodja tekmovanja in njegov prvi sodelavec na Pokljuki, op. p.) res mojstra svojih nalog, veselim se tega živahnega tedna na domačem prizorišču, katerega lepo generalko smo imeli tokrat že v nedeljo.

Kako pa se zdaj ozirate k tem svojim trem sezonam v Ukrajini?

To dobo preprosto moram razdeliti na dve fazi. V prvem letu sem užival, prav prijetno mi je bilo, ko sem prišel v okolje, kjer je biatlon z naskokom najbolj priljubljena smučarska panoga, obenem sem tam poskusil izobraževati mlade trenerje, se veselil dela s široko bazo tekmovalcev. Lepo je bilo tudi ohranjati konkurenčnost ženske ekipe v boju za svetovni vrh. A že v drugem letu se je začelo zatikati. Sam sem relativno trd pogajalec in zlepa ne pristajam na neke kompromise, ki niso v interesu športa in vrhunskih rezultatov. Tu pa so mi začeli metati polena pod noge predstavniki regij, posamezni trenerji, vsak je iskal svoj interes pri reprezentanci, figo mar jim je bilo za strokovni pristop in ekipni uspeh. Potrudil sem se zdržati do konca olimpijskega obdobja, a že v drugi sezoni sem si bil na jasnem, da bom po sezoni 2017/18 zapustil Ukrajino.

Kdaj pa ste se potemtakem začeli pogovarjati z vodilnimi iz zbora za biatlon pri SZS o vrnitvi k domači reprezentanci?

Že ob koncu svoje druge ukrajinske sezone. Poskusili so me prepričati, da bi že vodil reprezentanco za Pjongčang, a tega preprosto zaradi veljavne pogodbe v Ukrajini nisem mogel storiti. Želel sem si jo korektno skleniti do konca, nato pa še med nekaterimi drugimi ponudbami razmisliti tudi o tej iz domovine.

Slovo od evropskega vzhoda pa za vas ni bilo prav sanjsko, v Pjongčangu ste ostali daleč od uresničitve cilja olimpijske kolajne. V štafeti je vaša četverica tekmovalk branila zlato iz Sočija, ob koncu pa pristala na 11. mestu …

Stanje ob prihodu v Korejo je bilo pri reprezentanci obupno. Načrtovali smo umirjene priprave v Kazahstanu, tam pa je virus posekal našo ekipo, izgubili smo 14 dni kakovostnega treninga, tekmovalke so prenehale verjeti v kolajno. Takrat mi ni bilo lahko pripraviti ekipe, pritisk pokroviteljev in javnosti pa je v Ukrajini, ko gre za biatlon, zares izjemen. Sezona s sedmimi uvrstitvami na stopničke je bila nadvse spodobna, a olimpijskega presežka ni bilo. V Pjongčangu sem razmišljal o tem, da bi v takšnem stanju po bolezni tekmovalk vse stavil na štafeto, ki je vedno ob koncu tekmovanja, zato sem tudi vodilno tekmovalko Julijo Džimo na račun dobrega treninga in regeneracije po bolezni odjavil od posamičnih nastopov. Toda pri vodstvu ni bilo posluha in potem se je razpletlo, kot se pač je. Olimpijske igre so posebna zgodba, za nekatere zelo uspešna, za druge, denimo vrhunski biatlonki Kaiso Mäkäräinen in Gabrielo Soukalovo, pa sploh ne.

Tudi veter vam je v večernih urah v Pjongčangu povzročal nevšečnosti, kajne?

Ni izgovora, spet smo imeli loterijo. In če gre za to prestižno tekmovanje, kot so OI, si prireditelji takšnega tveganja z razmerami preprosto ne bi smeli privoščiti. Res, za vse morajo biti razmere enake, zato razmišljam v tej smeri, da bi bile olimpijske biatlonske tekme v neki zaprti areni, brez zunanjih vplivov. V naši športni panogi pač ni pravila vetrne izravnave tako kot pri skokih.

A po zaslugi Jakova Faka vam bo Koreja 2018 vendarle ostala v lepem spominu.

Njegova zgodba olimpijske sezone in nato tudi samih iger je res posebna. Opazoval sem ga, pred štartom v Pjongčangu ni bil tako samozavesten kot pred nekaterimi velikimi tekmovanji v preteklosti. Sezono je začel izjemno, se po dveletni odsotnosti po treh decembrskih postajah uvrstil med najboljše tri, a takrat bi ob lažjih zdravstvenih težavah moral počivati in izpustiti tekmo v Oberhofu. Tako pa je izčrpan sklenil januar, se spraševal o sposobnostih pred OI in tam doživel polom na uvodni tekmi v šprintu. Toda res je malo tekmovalcev, ki so psihično tako močni, da se v tako kratkem času dvignejo na izjemno visoko raven in se ustrezno pripravijo na boj za olimpijsko kolajno.

Boj zanjo pa je bil v tistem vetru in mrazu pod žarometi olimpijskega štadiona vse prej kot preprost.

Takrat se je pokazalo vse mojstrstvo našega tekmovalca. To ni bila ena tistih tekem, ko na strelišču odloča predvsem sreča. Zelo premišljeno je bilo treba ravnati, tu se je Jakov odrezal vrhunsko.

Ste si bili že takrat na jasnem, da boste nadaljevali delo z njim tudi v tej poolimpijski sezoni?

Pogovarjala sva se o tem, spet bi delal z menoj, tudi če bi bil jaz pri kakšni od tujih reprezentanc, a to za slovenski biatlon ne bi bilo najbolje. Ne vem, precej je bilo vprašanj in ugank. Na jasnem sem si bil le, da me ne bo več pri ukrajinski reprezentanci, dovolj mi je bilo spletkarjenj. Našel sem se na razpotju večkratnega zaslužka na tujem v primerjavi z domačo zvezo ter vrnitve v Slovenijo zlasti zaradi družine. Po športni plati pa je na koncu odločil izziv dela z zanimivo izbrano vrsto, kot jo imamo zdaj pri nas.

Kje se skriva ta zanimivost?

Jakov je, kot se vam že večkrat dejal, šampion najvišjega razreda, Klemen Bauer je izkušen in obenem tako pripravljen, da bo
zlahka vztrajal pri visokih tekmovalnih ciljih do olimpijskega Pekinga, Rok Tršan po poškodbi na treningu razkriva konkurenčnost, ob trdem delu bi se najboljšim lahko približala Miha Dovžan in Mitja Drinovec. Med biatlonkami je interne konkurence manj, a imenitno za Urško Poje, zdaj našo vodilno tekmovalko, je, da vadi skupaj z Ukrajinko Julijo Džimo.

Kako je prišlo do tega sodelovanja?

Gre za izjemno biatlonko, ki pa se preprosto ni dobro počutila v ekipi zaradi vseh teh spletk in pritiskov, o katerih sem vam govoril. Zato me je predsednik ukrajinske zveze, s katerim pa sem nenehno ohranjal zelo dober odnos, poklical in me prosil za vrnitev usluge. Jakov je namreč hodil na priprave z ukrajinsko izbrano vrsto, tam mu je bila na voljo vedno pomoč zdravnika, fizioterapevta in maserja, zato nam zdaj ni bilo težko pomagati Juliji. Obenem pa si najbrž lahko predstavljate, kako koristna je njena navzočnost za Urško tako po športni plati kot tudi socialni. Ni ji vedno preprosto vaditi in bivati z večinoma moškim delom reprezentance, hkrati posluša nasvete tekmovalke, ki je bila že na stopničkah, z njo se uči ruščino, Julija pa se privaja na slovenščino, tudi smeha je zato v njuni sobi precej …

Kako nasmejana bosta s Fakom v prihajajoči zimi?

Veliko sva se pogovarjala o tej novi sezoni, potem ko je padel zastor čez prav posebno zimo, ki jo je kronal s tako želeno olimpijsko kolajno. Začrtala sva si nove cilje, po vsem videnem v pripravljalnem obdobju sem prepričan, da sodi med tiste izbrane tekmovalce, ki lahko krojijo mesta pri vrhu. Favorita sezone sta Martin Fourcade in Johannes Thingnes Bø, Jakov ju bo lovil. Res pa sezon ne kaže primerjati med seboj, lani smo morali ob tem času hišo graditi od temeljev, zdaj jo dodatno
opremljamo.

Kako pa je zdaj z razhajanji v vajinem razmišljanju, zaradi katerih v sezoni 2014/15 ni bilo več medsebojnega sodelovanja?

Oba sva imela takrat visoke cilje, tudi danes je tako. Mene ego spodbuja na še boljše delo, ohranjam svoje poglede, vsekakor pa prisluhnem slehernem utemeljenem razmišljanju tako izkušenega in uspešnega tekmovalca, kot je Jakov.

Kaj pa cilji pri drugih tekmovalcih, o teh je spregovoril tudi vodja reprezentance Janez Ožbolt na zadnji novinarski konferenci?

Vodstvo si jih je začrtalo kar realno, sam bi jih določil višje. Prepričan sem o kakovosti, zlasti moškega dela. Pri tekmovalkah smo šibkejši.

Pa vidite pri tem luč na koncu predora, da bi bili nekoč vendarle lahko uspešnejši tudi v ženski konkurenci?

Če te luči ne bi videl, se vi zdaj tukaj ne bi z menoj pogovarjali kot povratnikom k slovenski reprezentanci.