Ilka Štuhec se ni odločila za spremembe kar brez razloga

Direktor SZS ob koncu sezone o kolajnah, biatlonu brez stopničk, treh svetovnih prvenstvih v Sloveniji, denarnih zmožnostih in zdravstvenih tegobah

Objavljeno
27. marec 2019 06.00
Posodobljeno
27. marec 2019 06.00
Franci Petek je večinoma zelo zadovoljen z dosežki naših smučarskih reprezentanc v poolimpijski zimi.
FOTO Jože Suhadolnik/Delo
Ljubljana - Junaki snežnih aren povečini že uživajo v prvih počitniških dneh, za vodilne v pisarnah pa se začenja novo živahno obdobje analiz, obračunov, sestavljanja načrtov in novih izzivov. O vsem smo se po koncu tekmovalne zime 2018/19 pogovarjali s Francijem Petkom, nekoč svetovnim prvakom v smučarskih skokih, zdaj direktorjem Smučarske zveze Slovenije.


Na kaj najprej pomislite, ko se iz zornega kota tekmovalnih dosežkov slovenskih reprezentantov ozrete k pravkar končani smučarski sezoni 2018/19?


Temeljite analize bodo seveda razkrile več podrobnosti, a najprej se vsekakor razveselim spoznanja, da smo na vseh štirih svetovnih prvenstvih pod streho Mednarodne smučarske zveze FIS osvojili vsaj po eno kolajno. Seveda kaže spoštovati tudi kakšen drug dosežek, a kolajna je vedno znova tista, ki najbolj odmeva. Le v biatlonu, ki resda ne sodi k FIS, saj ima svojo mednarodno zvezo IBU, se nam tokrat ni razpletlo po željah. Napoči čas za sezono, ko v kakšni panogi ni stopničk, a verjamem, da bodo zato v naših biatlonskih vrstah še bolj strnili moči in se zagnano lotili uresničevanja ciljev, kajpak tudi zavoljo bližajočega se svetovnega prvenstva 2021 na Pokljuki.


Sicer pa SZS ostaja s krepkimi črkami zapisana na seznamu prirediteljev smučarskih tekem najvišje ravni. Kako bi ocenili minulo zimo in tekme za svetovni pokal pri nas?


Nič ni podarjenega, nenehno se trudimo držati korak z zmožnostmi in visokimi organizacijskimi kriteriji. Želimo ostati resen igralec v tej elitni družbi. Sleherno prizorišče ima svojo zgodbo, za nas pa je pomembno sestaviti uresničljiv denarni načrt, da bi se izognili dolgovom, ter poskrbeti za ustrezno raven tekme in dolgoročno tudi za razvoj panoge. Če pa je tekmovanje na vseh ravneh tako uspešno in odmevno, kot je bil minuli konec tedna planiški finale sezone v skokih, smo lahko še toliko bolj zadovoljni.


V Planici smo v tej zimi pogrešali le svetovni pokal v smučarskem teku, kako gledate na to?


Tu smo se morali sprijazniti s statusom na tekaškem koledarju, da imamo pri nas tekmo najvišje ravni na dve leti. Radi bi videli, da bi se to v prihodnje spremenilo, zlasti v luči nordijskega SP pri nas. Tako kot pri vseh drugih prireditvah pa bo seveda ključno, da bomo tekmo pripravili na najvišji ravni, z denarnim ravnovesjem pri končni bilanci in predvsem v dolgoročno dobro te panoge pri nas.


Iz tekaških vrst prihajata tekmovalki, in sicer Anamarija Lampič in Katja Višnar, ki sta razveselili domačo športno javnost z edino slovensko kolajno na zadnjem nordijskem SP. V kakšni meri lahko takšen podvig dvigne raven in prepoznavnost teka?


Ne le pri teku, tudi marsikje drugje delujemo kadrovsko, finančno in strokovno na meji zmožnosti. Glede Anamarije in Katje pa
smo lahko zares ponosni. A tudi vsi drugi v ekipi – ne glede na res ozko bazo, zlasti v primerjavi z nordijskimi velesilami – razgrinjajo izjemen potencial v luči pričakovanj na svetovnem prvenstvu v Planici 2023.


Koliko že občutite utrip tako nordijskega SP kot tudi drugih dveh smučarskih svetovnih prvenstev pri nas, v poletih prihodnje leto in nato v biatlonu februarja 2021?


Že samo spoznanje, da bomo gostili takšna tekmovanja, si lahko štejemo v ponos, odgovornost pa je izjemna. Takšnega svetovnega prvenstva, kot ga bomo priredili v nordijskem smučanju, pri nas še ni bilo, tudi razsežnost biatlonskega prvenstva je iz leta v leto širša. Polete redno prirejamo za svetovni pokal, na SP pa bo šlo za malce večji obseg nalog in logistike. Tekmovalno bomo na slehernem od treh domačih prvenstev merili na kolajno, organizacijsko na kar najlepšo širšo podobo. Seveda tudi na državni ravni. Ni je bolj posrečene predstavitve posameznega okolja, kot je tista športna. Tako je bilo nazadnje tudi s Tirolsko in Seefeldom.


Kako pa vam kaže z uresničevanjem želenega proračuna, se ta še naprej suče okrog 11 milijonov evrov?


Zdaj že lahko govorimo o 12 milijonih evrov. Prve analize kažejo, da sledimo ciljem, s posojilom ni zapletov, prihodki so zdaj višji in odhodki nižji. To nas veseli, dejansko delujemo optimalno v okvirih naših zmožnosti. Kako natančne pa so zares številke, bomo vedeli po vseh obračunih ob koncu maja ali v prvih dneh junija.


Kakšen je trenutno odnos z našo vodilno alpsko smučarko Ilko Štuhec in njeno ekipo? Kako sploh gledate na kadrovske spremembe, za katere se je odločila in jih sporočila javnosti na ponedeljkovi novinarski konferenci?


Uf, o slednjih bi težko kaj govoril, saj povsem zaupam strokovnim odločitvam. Ilka je izjemna športnica, za spremembe ne odloča brez temeljitega razloga. Tako je tudi pri vodjah posameznih panog. Zaupam jim in verjamem, da dobro in odgovorno delajo. Glede sodelovanja Ilkine ekipe s SZS pa moram reči, da je prav zgledno.


A prav Štuhčevi je sezono spet pokvarila poškodba. Ta jo je zagodla lani tudi Petru Prevcu, Jakov Fak se je en mesec boril z virozo. Kako bi se lahko na ravni zveze še bolje kot doslej lotili zdravstvenih težav in zlasti poskusa preventive?


Podobno kot pri nas se z iskanjem ustreznih rešitev ukvarja ves smučarski svet. Res je, da je koledar tekmovanj postal neizprosen. Tudi med alpskimi smučarji in skakalci je iz leta v leto več tekem med delovnim tednom. Napori za telo so izjemni, odpornost ni brezmejna. Športniki pa v lovu za vrhunskimi dosežki tekmujejo na meji svojih zmogljivosti. Pri posameznikih je imunski sistem posebej občutljiv. Prav pri vseh naših ekipah se zelo skrbno lotevajo teh težav, iščemo rešitve in modele. Zagotovila, da bi bil nekdo nenehno zdrav, pa preprosto ni.