Ker so ga zalotili z grbom NDR, so celotno ekipo izločili s turneje

Skakalna novoletna turneja je postregla s številnimi anekdotami, Rusi so smuči (pod)mazali z bencinom.

Objavljeno
01. januar 2020 09.00
Posodobljeno
01. januar 2020 14.33
Šampiona smučarskih skokov in novoletne turneje: Sven Hannawald in Primož Peterka FOTO: Igor Mali
Ljubljana –  V skoraj 70-letni zgodovini je novoletna turneja v smučarskih skokih, ki so jo prvič priredili že davnega leta 1953 (edinkrat v istem koledarskem letu), spisala mnoge nepozabne zgodbe, postregla s številnimi zanimivimi anekdotami in rodila nemalo šampionov.

Na tem tekmovanju sta se skupne zmage doslej veselila le dva slovenska smučarska skakalca. Kot naš prvi šampion prestižne turneje štirih skakalnic v Oberstdorfu, Garmisch-Partenkirchnu, Innsbrucku in Bischofshofnu se je v zgodovino vpisal Primož Peterka (pozimi 1996/97), v sanjski sezoni 2015/16, v kateri je osvojil tako rekoč vse, kar se je osvojiti dalo, pa si je »zlatega orla« priskakal Peter Prevc.

Heini Klopfer kot skakalec sicer v absolutni konkurenci ni zmagoval, je pa po končani športni poti zaslovel kot konstruktor skakalnic po vsem svetu (kar 250). Skupaj z Willijem Huberjem je zasnoval tudi letalnico v Oberstdorfu, ki so jo pozneje poimenovali po njem. Na premierni nemško-avstrijski turneji je Klopfer sodeloval kot tekmovalec, za nameček je na uvodni postaji pod Senčno goro tekmecem pred svojimi nastopi in po njih na odskočni mizi dajal znak, kdaj se lahko spustijo po zaletišču. Da pri tem ne bi ugotovili, kakšen veter jih čaka nad hrbtiščem, je prej rdečo zastavo dodobra zmočil, da ni vihrala v zraku. Sam je sicer na tisti preizkušnji v Oberstdorfu zasedel deveto mesto, v skupni razvrstitvi tega tekmovanja pa je pristal na 24.


Skakal je s plavalnimi rokavicami


Kot prvi zahodnonemški zmagovalec turneje se je pozimi 1959/60 med nesmrtne vpisal Max Bolkart. Za nagrado je električar iz Oberstdorfa prejel – kuhinjski lonec. Vzhodnih Nemcev takrat ni bilo na startu: tekmovanje so bojkotirali, ker prireditelji niso izobesili zastave tedanje Nemške demokratične republike (NDR). Leta 1962 so jih zahodnonemški organizatorji suspendirali, ker je eden od policistov na prizorišču uvodne preizkušnje zalotil skakalca z grbom NDR na rami, v zahodni Nemčiji pa je bilo v tistem času nošenje znaka, na katerem sta bila kladivo in šestilo (ali srp), strogo prepovedano.

Športniki so si v želji po uspehu skozi zgodovino pomagali na različne načine; v sezoni 1975/76 so, denimo, Rusi svoje smuči (pod)mazali z bencinom, nad čemer so se glasno pritoževali tekmovalci, ki so nastopili za njimi. Jezili so se, da je postala zaletna smučina zaradi Rusov počasnejša. Švicar Walter Steiner je tedaj skakal s posebnimi plavalnimi rokavicami, s katerimi je za nekaj centimetrov povečal nosilno površino. Skakalci so pač od nekdaj iskali meje dovoljenega in jih sem ter tja (ne)hote tudi prestopili. Glede tega se vse do danes ni veliko spremenilo, le da so zdaj pravila in kontrole strožje, zaradi česar so diskvalifikacije v zadnjem obdobju precej pogoste.

Sprva so zmagovalci za svoje podvige prejemali praktične nagrade, denar so začeli dobivati šele veliko pozneje. Zdajšnji zaslužki so – glede na odmevnost tekmovanja, nabito polne tribune, televizijsko gledanost in navzočnost številnih pokroviteljev – sorazmerno majhni. Najboljši v kvalifikacijah po novem prejme ček za 5000 evrov, zmagovalcu tekme podobno kot na preostalih preizkušnjah za svetovni pokal na bančni račun kapne 10.000 švicarskih frankov (približno 8900 evrov), št. 1 v seštevku štirih tekem pa si ob zlatem orlu prisluži še denarno nagrado v višini 20.000 frankov (17.800 evrov).