Kosi je včasih kakor zaletav bikec

Vail – Še preden je lahko pokazal sadove dela, ki ga opredeljuje kot trenerja, in očiten napredek slovenske vrste v hitrih disciplinah ter dober nastop Klemna Kosija na SP (v superveleslalomu je bil deseti, v superkombinaciji pa 16.), je prvi trener hitrih disciplin Peter Pen dobil odpoved. Paradoks, ki je možen samo v Sloveniji.

Čez dva tedna boste na cesti oziroma na smučarskem trgu. Kakšna je vaša prihodnost v slovenski reprezentanci?

Upam, da me bo zveza obvestila o mojem statusu, ne pa, da bom zanj izvedel iz medijev kot mnoge druge podatke, med katerimi je bilo veliko zavajajočih. Odgovorni na zvezi mi bodo povedali, ali bomo imeli denar za nastope v zadnjem delu sezone v Saalbachu in Ga-Pa.

Slovensko smučanje vas je želelo že pred leti, a ste se vrnili v najtežjih časih. Zakaj zdaj in ne prej?

Želja, da bi delal v Sloveniji, je bila vedno prisotna, a me je pot odnesla na Hrvaško. Delo s Kostelićem je bilo zagotovo izjemna izkušnja. Najboljši čas za prihod v Slovenijo je bil zagotovo po odhodu avstrijskega strokovnjaka Burkharda Schafferja, vendar sem si želel sodelovanje z Ivico zaokrožiti z olimpijsko kolajno in zmago v Kitzbühlu.

Pravite, da se v športu največkrat zgodi, da ne moreš izbrati idealnega trenutka niti idealne ekipe.

Včasih je dobro, da trener pride v težkih časih. Boljše ekipe, kot jo imam zdaj, si ne bi mogel izbrati. Fantje so zelo nadarjeni, prepričan pa sem, da je pred njimi svetla prihodnost. Le prave razmere za delo potrebujejo.

Kako na kakovost dela vpliva do konca okleščen proračun?

V slovenskem smučanju se moramo zavedati, da nimamo več veliko tekmovalcev. Zato morajo ti, ki jih imamo, dobiti vsaj to, kar ta šport zahteva. V kombinaciji imamo tri tekmovalce, kar je dvanajst parov smuči. Ne moreta jih dva človeka prinesti na hrib. Kar nekaj stvari je takšnih. Pri ženskah Massiju to uspe. Tudi nam z Ivom je uspelo, ko smo bili trije. S tremi ljudmi se da, z enim pač ne.

Pred SP ste zagrozili, da ne boste šli v Beaver Creek oziroma da boste svoje mesto prepustili drugemu trenerju. Zakaj?

Da bi fantom na SP omogočil optimalne razmere za tekmovanje. V mnogih očeh sem najbrž izpadel črna ovca, a na koncu sem dosegel tisto, kar sem želel. Zveza mi je prišla nasproti, dobili smo dodatnega človeka. Za enega smo pa sami zbrali denar. Fantje imajo tako pravo podporo. Mogoče takrat ni bil pravi trenutek za protest, vedel pa sem, da se moram deset dni pred SP izpostaviti, da bi lahko sploh kaj dosegel. Nisem izsiljeval nekaj nemogočega, ampak realno stvar, saj smo navsezadnje sami pridobili še enega sponzorja.

Kaj pa posamezniki? Kosi je v Beaver Creeku postavil nove mejnike sedanjega rodu. Kaj obeta vselej zanimivi Mariborčan?

S svojo višino in načinom smučanja je dolgoročno velik potencial za vrhunskega superveleslalomista. Zdaj, ko verjame, da mu lahko uspe, lahko tudi izziva najboljše. V Beaver Creeku mu je to uspelo. Je zelo natančen, ampak vseeno je včasih zaletav bikec, kot denimo v smuku, v katerem je ubral svojo linijo. V določenih trenutkih ga je treba tudi malo umiriti, da ostane potrpežljiv in manj zaletav. Nočem ga osebnostno spreminjati, ampak moral bo biti malo bolj vodljiv. Delati s tekmovalci njegovega kova je pravi izziv.

Kaj pa Martin Čater in Boštjan Kline?

Čater je velik potencial, na kar smo ves čas opozarjali. Dobro in normalno se razvija. Tehnično ni sporen, kar je pokazal v zahtevnem delu smuka. Odkar tekmuje v svetovnem pokalu, je naredil velik preskok. Še zlasti na specifičnih delih smukaških prog. Popravil se je za 200 odstotkov.

Kline?

Ko začuti priložnost, brezkompromisno napada, vendar pa mu po poškodbi manjka tekmovanj. Hitrost ima, bolj ko gre sezona proti vrhuncu, pa se kažejo pomanjkljivosti. Zdi se mi psihično zelo močan. Boštjan je zagotovo fant za velike tekme. To je dokazal v mlajših konkurencah in pri priložnostih, ki jih je dobil.

Ne samo na SP, ampak tudi sicer fantje veliko govorijo o občutkih. Kaj menite vi? Koliko so ti občutki pomembni?

Bolj kot o občutkih morajo govoriti o smučanju. Pristop imajo dober, manjka pa jim znanje in oskrba. Ne bi jih rad razvajal, ampak potrebujejo popolno podporo, tako rekoč 24 ur na dan. Sem sodi vse, kar sodi v šport – od prehrane, pravilnih obremenitev, do regeneracije. Nam trenerjem, z vsemi obstranskimi deli, zmanjkuje časa za takšno skrb. Ne bi imel rad razvajenih tekmovalcev, temveč obvezno nego. Eni živijo doma kot otroci, drugi kot očetje, tretji kot študentje. Bolj pomembno je imeti pravo športno vzgojo in vrhunsko ekipo okrog sebe, kot pa trinajstič ali štirinajstič presmučati progo. To sem videl pri Kostelićevih.