Leta 2006 razmišljala, da bi pospravila smuči za vedno v klet
Petra Majdič je pred trinajstimi leti postala Delova osebnost leta na področju športa, obenem smo jo novinarji razglasili za športnico leta v Sloveniji. Junakinja slovenskih src z nepozabnih olimpijskih iger v Vancouvru danes pripada poslovnemu svetu in ohranja šolo smučarskega teka na Jezerskem. Navdušena je nad mejniki slovenskega športa.
Odpri galerijo
Veseli se vrnitve v Planico, kjer bo leta 2023 tudi SP v nordijskem smučanju. FOTO: Leon Vidic/Delo
Kadarkoli se v zadnjih letih začne nova tekmovalna sezona v smučarskem teku, se spomnimo na dobo Petre Majdič in izjemne dosežke naše najuspešnejše reprezentantke v tej panogi doslej. Za leto 2006 ji je pripadla lovorika Delove osebnosti leta na področju športa, prav to leto pa si bo zapomnila tudi kot tisto, ko je hotela skleniti športno pot. Toda tega le ni storila, pozneje je zablestela na svetovnem prvenstvu in olimpijskih igrah, ko je navzlic hudi poškodbi reber garala za kolajno in jo tudi dosegla.
A veste, da je zame zdaj vrhunec poslovne sezone. Tisti v tekaški smučini je bil pozneje, ponavadi februarja ob osrednjih tekmovanjih zime, zdaj je drugače. Ukvarjam se z organizacijo delovnih sestankov, priljubljenih team buildingov, s strategijo. V tem tednu sem bila na Bledu, pogosto tako tudi v avtu, na strateškem forumu smo imeli res natrpan urnik.
Morda presenečam, a sem bila v tej sezoni že pridna! Izkoristila sem možnosti v Davosu in uživala v prvih urah smučarskega teka te zime. Pa nisem bila le enkrat na progi. Kako bo v prihodnjih tednih, bomo videli, toda zdaj moram najprej nameniti pozornost poslovnim obveznostim, želim pa si seveda spet kmalu tekaški užitek, tako brez bremena in res le za sprostitev.
Bom, bom, kar brez skrbi, prosim (smeh). Pripravljamo jo na Jezerskem, verjamem, da nam bo vsem skupaj spet lepo. Rada bi v očarljivih naravnih razmerah to športno panogo približala širši javnosti. Zato bo tu spet šlo za dejansko osnovno šolo teka, z vso opremo vred. Za tečajnike bomo poskrbeli, kot je treba. Želim si, da bi nam bilo vsem skupaj lepo.
Morate vedeti, da je Ruka na Finskem, zdaj že tradicionalno uvodno prizorišče sezone, zelo zahtevna. Spada med najtežje tekme v sezoni. Pa ne gre toliko za progo, bolj za specifično okolje severa, ki nam iz srednje Evrope vendarle za začetek zime še ni tako blizu. Nikdar mi tam ni bilo lahko. Zato sem še toliko bolj vesela, da sta obe dekleti štartali v sezono zelo spodbudno, tudi Anamarijina predstava v teku na razdaljo me je prav razveselila. Lepo je tudi, da je njen brat Janez osvojil prve točke v sezoni, žal mi je, da Miha Šimenc zaradi bolezni ni bil »pravi«. A ko se ti zatakne pri zdravju, ne moreš riniti z glavo skozi zid. Sicer pa moram odkrito povedati, da si teh prvih tekem sezone zaradi zasebnih in poslovnih obveznosti nisem utegnila ogledati, sem pa nato, kot vedno, o njih precej prebrala in se s kom pogovorila.
Res sem z njo tekmovala in kar nisem si mislila, da bo tako dolgo vztrajala. Sama sem se tekmovalno upokojila pri 31 letih, krepko me je prehitela, zdaj šteje 35 let. Drži, slišala sem, da je imela nekaj težav ob slovesu na Finskem, verjamem pa, da bo v tej sezoni še zelo uspešna.
Verjemite, super je, da ostajamo v koledarju! Res, takšna prireditev je lahko odlična reklama za smučarski tek pri nas, v tujini pa v pričakovanju planiškega svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju leta 2023. Upam, da bomo tokrat dočakali tudi sončen konec tedna. Te zadnje novembrske sivine ne bi privoščila nikomur ...
Pridem, pridem. Saj vam pravim, ko bi nas le še pozdravilo sonce. Mogoče bom takrat tudi sodelovala pri tv-prenosu, ne vem še natančno, kakšne bi bile moje obveznosti, pogovarjamo se še. Bomo pa vsi skupaj tam poklepetali.
To leto 2006 je bilo zame res posebno in pravzaprav prelomno. Lepo je bilo tudi z vašo lovoriko in tisto za športnico leta skleniti mesece stresa in zasukov.
Tako je, drži. A dejansko je bilo tisto leto prelomnica, saj sem po razočaranju v Torinu resno razmišljala o slovesu od vrhunskega športa. Poslavljal se je moj tedanji trener Robert Slabanja, mislila sem si, da je tudi zame napočil konec. Toda nato sem se odločila drugače, začela novo poglavje in vztrajala na poti do olimpijske kolajne. Ko se zdaj spomnim, gre za izjemne občutke, v resnici pa je bilo tisto obdobje po Torinu zame vse prej kot lahko.
Spet je za nami izjemno športno leto. Kar pomislite, koliko veselja smo spet doživeli v različnih panogah. Jasno, sama se v hipu spomnim sijajnih Anamarije in Katje – kako sta me razveselili s tekaško kolajno na nordijskem SP. Toda iz dneva v dan spremljamo sanjske predstave Luke Dončića v ligi NBA, Primož Roglič je hiter, da je le kaj, na kolesu, Ilka Štuhec je bila najboljša v smuku. Pa kaj Janja Garnbret počne v plezalni steni, nobena ji ni kos ... Ne, novinarji nimate lahkega dela, ko morate izbrati prav najboljše (smeh).
Zdaj bi pa res bil čas, da bi spet prišla na prireditev in nato poklepetala s številnimi prijatelji in znanci iz sveta športa. A to je tudi zame vedno znova nevarno obdobje viroz, ko imaš doma dva otroka, dvakrat premisliš, ali boš tvegal zdravje. Med vlogama mame in udeleženke družabnih prireditev ni dvoma: najprej sem mama. Če bo le mogoče, pa se res srečamo tam.
Petra, začela se je nova sezona za točke svetovnega pokala, redko vas vidimo ob tekmovalnih progah. Kje ste, kaj počnete?
A veste, da je zame zdaj vrhunec poslovne sezone. Tisti v tekaški smučini je bil pozneje, ponavadi februarja ob osrednjih tekmovanjih zime, zdaj je drugače. Ukvarjam se z organizacijo delovnih sestankov, priljubljenih team buildingov, s strategijo. V tem tednu sem bila na Bledu, pogosto tako tudi v avtu, na strateškem forumu smo imeli res natrpan urnik.
Kaj pa tekaške smuči, ste jih v tej sezoni že preizkusili?
Morda presenečam, a sem bila v tej sezoni že pridna! Izkoristila sem možnosti v Davosu in uživala v prvih urah smučarskega teka te zime. Pa nisem bila le enkrat na progi. Kako bo v prihodnjih tednih, bomo videli, toda zdaj moram najprej nameniti pozornost poslovnim obveznostim, želim pa si seveda spet kmalu tekaški užitek, tako brez bremena in res le za sprostitev.
Epskega boja za olimpijsko kolajno s poškodovanimi rebri športna Slovenija zlepa ne more pozabiti. FOTO: Matej Družnik/Delo
Spomnim se, kako ste mi pred enim letom navdušeno pripovedovali o svoji šoli teka na smučeh. Kakšni so načrti za to zimo, boste vztrajali?
Bom, bom, kar brez skrbi, prosim (smeh). Pripravljamo jo na Jezerskem, verjamem, da nam bo vsem skupaj spet lepo. Rada bi v očarljivih naravnih razmerah to športno panogo približala širši javnosti. Zato bo tu spet šlo za dejansko osnovno šolo teka, z vso opremo vred. Za tečajnike bomo poskrbeli, kot je treba. Želim si, da bi nam bilo vsem skupaj lepo.
Kako pa zdaj gledate na vrhunski tek? Pred dnevi se je namreč začela nova sezona svetovnega pokala, Anamarija Lampič in Katja Višnar sta bili zlasti v šprintu blizu najboljših.
Morate vedeti, da je Ruka na Finskem, zdaj že tradicionalno uvodno prizorišče sezone, zelo zahtevna. Spada med najtežje tekme v sezoni. Pa ne gre toliko za progo, bolj za specifično okolje severa, ki nam iz srednje Evrope vendarle za začetek zime še ni tako blizu. Nikdar mi tam ni bilo lahko. Zato sem še toliko bolj vesela, da sta obe dekleti štartali v sezono zelo spodbudno, tudi Anamarijina predstava v teku na razdaljo me je prav razveselila. Lepo je tudi, da je njen brat Janez osvojil prve točke v sezoni, žal mi je, da Miha Šimenc zaradi bolezni ni bil »pravi«. A ko se ti zatakne pri zdravju, ne moreš riniti z glavo skozi zid. Sicer pa moram odkrito povedati, da si teh prvih tekem sezone zaradi zasebnih in poslovnih obveznosti nisem utegnila ogledati, sem pa nato, kot vedno, o njih precej prebrala in se s kom pogovorila.
Če se vrneva k zdravju: tudi omenjena Katja Višnar, nekoč še vaša sotekmovalka, je s prizorišča odšla z zdravstvenimi težavami.
Res sem z njo tekmovala in kar nisem si mislila, da bo tako dolgo vztrajala. Sama sem se tekmovalno upokojila pri 31 letih, krepko me je prehitela, zdaj šteje 35 let. Drži, slišala sem, da je imela nekaj težav ob slovesu na Finskem, verjamem pa, da bo v tej sezoni še zelo uspešna.
Na olimpijskih igrah 2014 v Sočiju ji je pripadla vloga vodje slovenske reprezentance. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
In prav kmalu, 21. in 22. decembra, bo pred njo in drugimi člani(cami) slovenske tekaške reprezentance po dveh letih spet tekma na domačem snegu v Planici ...
Verjemite, super je, da ostajamo v koledarju! Res, takšna prireditev je lahko odlična reklama za smučarski tek pri nas, v tujini pa v pričakovanju planiškega svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju leta 2023. Upam, da bomo tokrat dočakali tudi sončen konec tedna. Te zadnje novembrske sivine ne bi privoščila nikomur ...
Pa se bova takrat srečala na planiškem tekaškem štadionu?
Pridem, pridem. Saj vam pravim, ko bi nas le še pozdravilo sonce. Mogoče bom takrat tudi sodelovala pri tv-prenosu, ne vem še natančno, kakšne bi bile moje obveznosti, pogovarjamo se še. Bomo pa vsi skupaj tam poklepetali.
Najbrž vas bom tudi tam spomnil na dneve pred 13 leti, ko so vas naši bralci izbrali za Delovo osebnost leta, takrat v konkurenci hokejista Anžeta Kopitarja in telovadca Aljaža Pegana.
To leto 2006 je bilo zame res posebno in pravzaprav prelomno. Lepo je bilo tudi z vašo lovoriko in tisto za športnico leta skleniti mesece stresa in zasukov.
49
uvrstitev na stopničke je zbrala Petra Majdič, med temi jih je bilo 24
na najvišjo stopničko
uvrstitev na stopničke je zbrala Petra Majdič, med temi jih je bilo 24
na najvišjo stopničko
Na olimpijskih igrah v Torinu ste imeli izjemno smolo s smučmi, pravzaprav ste svoje najodmevnejše dosežke, z nepozabno olimpijsko kolajno vred, dosegli pozneje.
Tako je, drži. A dejansko je bilo tisto leto prelomnica, saj sem po razočaranju v Torinu resno razmišljala o slovesu od vrhunskega športa. Poslavljal se je moj tedanji trener Robert Slabanja, mislila sem si, da je tudi zame napočil konec. Toda nato sem se odločila drugače, začela novo poglavje in vztrajala na poti do olimpijske kolajne. Ko se zdaj spomnim, gre za izjemne občutke, v resnici pa je bilo tisto obdobje po Torinu zame vse prej kot lahko.
Trikrat (2006, 2007, 2009) ste osvojili lovoriko najboljše športnice leta na Slovenskem, bliža se nova slavnostna prireditev z izbiro domačih športnih junakov. Kako se ozirate k naslednikom?
Spet je za nami izjemno športno leto. Kar pomislite, koliko veselja smo spet doživeli v različnih panogah. Jasno, sama se v hipu spomnim sijajnih Anamarije in Katje – kako sta me razveselili s tekaško kolajno na nordijskem SP. Toda iz dneva v dan spremljamo sanjske predstave Luke Dončića v ligi NBA, Primož Roglič je hiter, da je le kaj, na kolesu, Ilka Štuhec je bila najboljša v smuku. Pa kaj Janja Garnbret počne v plezalni steni, nobena ji ni kos ... Ne, novinarji nimate lahkega dela, ko morate izbrati prav najboljše (smeh).
Med tekmovalno karieri je premikala mejnike v slovenskem smučarskem teku. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Med tekmovalno karieri je premikala mejnike v slovenskem smučarskem teku. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Pa se bomo srečali v torek, 17. decembra, na slovesni prireditvi v Cankarjevem domu?
Zdaj bi pa res bil čas, da bi spet prišla na prireditev in nato poklepetala s številnimi prijatelji in znanci iz sveta športa. A to je tudi zame vedno znova nevarno obdobje viroz, ko imaš doma dva otroka, dvakrat premisliš, ali boš tvegal zdravje. Med vlogama mame in udeleženke družabnih prireditev ni dvoma: najprej sem mama. Če bo le mogoče, pa se res srečamo tam.
