Tiskane izdaje
»Veste, da res ne vem, kje je. Že deset let je nisem videl. Pa bi jo silno rad. Ker je bila prijetna in družabna,« z nostalgijo spomine pretresa Janez Hočevar - Rifle, ikona takratne akcije Podarim dobim. Za podporo smučarjem. Tudi Mateji Svet. In njenim kolajnam. Vseh barv. »A najbolj žlahtna je bila tista v Vailu. Ker je premagala dotlej večno nepremagljivo. Švicarko Vreni Schneider,« največji ponos Svetove razkriva v Vailu prav tako izjemen in z bronom okiten Tomaž Čižman. »Ja, tri medalje smo takrat osvojili,« besedo vnovič poprime Rifle.
»Čižman je v superveleslalomu prismučal bron. Mateja zlato v slalomu in bron v veleslalomu. Samo predstavljate si lahko, kakšna zabava je bila po končanem prvenstvu v Vailu. Na vsakem koraku so nas stregli spredaj in zadaj. Manjkali niso niti kurenti; za tamkajšnje domačine sila velika atrakcija. Že zaradi zvoncev. Ja, z njimi so otresali vso noč. Brez predaha. Seveda smo bili polni moči tudi vsi mi. Moja ekipa, s katero smo takrat pripravljali prispevek o uspehih naših smučarjev, pa tudi vsa smučarska ekipa. Z Matejo in njenim Tomažem na čelu. Takrat sta bila namreč še par. In to izjemno simpatičen. Všečen,« Čižmanu vrže kost. Sladko, kakopak.
Zunajserijska
»Res je. Par sva bila že leto in pol. In super nama je bilo. Ne nazadnje sva imela daleč od doma in prijateljev le nekoga ob sebi. In to tistega, ki sva ga imela najraje. No, res pa je, da so se najine poti zaradi tekem in treningov velikokrat tudi razhajale, in takrat sva mrzlično nabirala kovance in iskala telefonske govorilnice, saj mobilnih telefonov še ni bilo. In, roko na srce, jih tudi nisva potrebovala. Ker sva se znašla. Kar je bil prav poseben čar. Pa še rasla sva ob tem. V iznajdljivosti. Razmišljanju. Kar je pri športu izjemno pomembno. Kot sta ključni odločnost in osredotočenost. In v tem je bila Mateja večna zmagovalka.«
»Pravzaprav je bila zunajserijska. Ne, takšnih ljudi ne delajo več,« nit pogovora povleče Tomo Koprivnjak, kondicijski trener. »Vse, kar si je zadala, je dosegla. In to z izjemno predanostjo, natančnostjo, marljivostjo. Nikoli ne bom recimo pozabil treninga v Kamniku. In ko so se po petih dneh trdega dela dekleta vkrcala v kombi in ko je ta že zabrnel, se je na vratih telovadnice pojavila še Mateja, nekaj zavpila, potem pa stekla nazaj v telovadnico. Ocenil sem, da je kaj pozabila, a ko je po petih minutah ni bilo, sem šel za njo. In veste, kje sem jo zagledal? Na blazini. Delala je trebušnjake. Ker jih tisti dan še ni, pa bi jih glede na načrt morala. Ja, tako vestna je bila.«
Pretrgane vezi
Kot tudi korektna, nič zvezdniška. In izstopajoča. Tako nekdanji smučar Boris Strel. »Trdno se je držala svojih načel in principov. Zato so jo nemalokateri gledali postrani. Ampak, veste, brez tega ni rezultatov. Vsaj vrhunskih ne. Takšnih, ki jih je osvajala Mateja. Živa legenda. Kako tudi ne, če pa takrat drugih športov pri nas tako rekoč sploh ni bilo. In so vsi navijali za smučarje.«
Zraven pa kupovali srečke Podarim dobim. Ker so verjeli. Med drugim v Svetovo. In ker je šel denar od prodanih srečk, zatrjuje Rifle, v dobre, prave roke. In nikakor ne, kot sicer, v Beograd. »Ja, takrat smo res vsi živeli samo za te zime. No, jaz pa tudi za jesenska snemanja, ko sem moral vse pripraviti za zimske dni, smučarje in z njimi Matejo pa sem lovil na treningih. In to po ledenikih. Seveda si lahko predstavljate, kako težko jih je bilo uloviti,« v duhu stare smučarske akcije šale stresa Rifle.
»No, a tudi sicer je bilo Matejo težko uloviti. Ker je neprestano trenirala. Garala,« klobčič nadalje razpleta Čižman. A ko se ta skotali k nekdanjemu smučarskemu asu Bojanu Križaju, pletenje obstane. »Nič ne bom govoril!« ne skriva ostrine. A čez čas le malce popusti. »Mateja se je zaklenila in nimam ključa, da jo odklenem. Pravzaprav tega tudi nočem. Ker jo spoštujem. Konec koncev pa so ji bili drugi veliko bližje. Recimo Tone Vogrinec. Z njim sta bila ves čas v stiku.« A sta ga pred dvaindvajsetimi pomladmi ne samo razrahljala, ampak celo pretrgala.
Izmišljena podtikanja
»Zato ne vem, kje je in kaj počne. Bi pa rad vedel. Pravzaprav bi se rad po dveh desetletjih končno že pogovoril z njo,« klavrno slovo s Svetovo razkriva Vogrinec. »Bila je edinstvena športnica. Od pet do glave. In nikoli ni razočarala. Prav na nobeni pomembni tekmi. In čeprav ni bila nikoli resno poškodovana, se je od smučarskega cirkusa več kot prehitro poslovila.« Z večino, kot spomine obuja Nataša Bokal, takratna smučarka, brez besed. »Ko je odšla, je potegnila ostro črto in nekaj časa z nami sploh ni komunicirala.«
Niti s Čižmanom, s katerim sta se malo pred tem razšla, ni hotela veliko govoriti. »Ne, ni se pustila prepričati, naj ostane. Kar se je odločila storiti, je naredila, in pri tem za seboj trdno zapahnila vrata.« Ki jih zlepa ni odprl nihče. Da bi izvedel, kaj se je spletlo in napletlo za zidovi smučarske zveze. »Vsi povprek so seveda s prstom kazali name. Da sem jaz vse skupaj zakuhal. Ampak to ni res,« se še dandanes brani Vogrinec. »Moledoval sem, naj ostane. Se poskušal z njo pogovoriti. A ni šlo.«
»Ampak, povejte, s kom naj se človek pogovarja, če mu obrnejo hrbet. Če te izigrajo. Če ti nekaj obljubijo, pa tega ne izpolnijo,« Vogrincu ugovarja Koprivnjak. »Zato sem tudi sam zapustil smučarijo, potem pa nemočen opazoval, kako so poskušali Matejo na vse pretege očrniti. In to s povsem izmišljenimi podtikanji. Grozljivo, vam rečem. A takrat sva, žal, z Matejo že izgubila kontakt. Zato ne vem, kam jo je takrat sploh odpeljala pot.«
Odprta vrata
»Ja, smuči je testirala in promovirala. Izdelala pa je tudi svojo kolekcijo oblačil, vendar se mi zdi, da ji to ni najbolje uspelo,« prva leta po smučarskem slovesu Mateje Svet oriše Bokalova. »Potem pa je zagrizla v resen študij in se izobrazila za delovno terapevtko. Dela pa v neki bolnišnici. Ampak, veste, da ne vem, v kateri. Že dolgo se nisva srečala,« vse, kar ve, naniza Čižman. »Na psihiatrični kliniki dela,« dvome naposled odpihne novinar Primož Kališnik. Eden redkih, ki je s Svetovo obdržal vezi. »Ker je po človeški plati velik biser. Je moralna. Občutljiva. In silno razmišljujoča.« Kar pri njej neznansko ceni tudi Koprivnjak. Ponosen, da je s Svetovo nedavno vnovič stkal vezi.
»Bilo je pred leti, ko je v mojo službo prinesla sliko sončnic. A kaj, ko me takrat ni bilo v pisarni. Zato sem se ji zahvalil šele dolgo potem, ko sem jo zagledal v Tacnu. Na treningu veslanja. Temu športu se je namreč zapisala njena hčerka Tara. In tako se tam večkrat srečava,« ne skriva gorečnosti. Ki prežema tudi Matejo Svet. Pri vsem, kar počne.
»V vsaki stvari je veliko lepih reči,« pozitivni duh razkrije Svetova. »A najlepše je v hribih. Ker je hoja pot do lastnega prebujenja. Do osvobajanja. Ker me med hojo nagovarja narava. Na las podobna občutja so pri vadbi či gonga, gong fuja. Pa tudi med tekom na smučeh. Alpsko smučanje mi namreč ni več blizu. Zaradi sodobnih tehnik. Karvinga,« v šopek poveže svoje radosti. A do njih je bila trnova pot. »Veste, ko sem odšla iz bele arene, nisem poznala nič drugega. Tudi podpore nisem imela. Ker so bili povsem drugačni časi. In ker sem bila žrtev. Izgubila sem največ, čeprav sem sama odšla.« In šla je, ker so tako očitno hoteli drugi. Ki so od nje nenehno veliko zahtevali in pričakovali - razmišlja Strel - v zameno pa so ji dali zelo malo, skoraj nič. Bilo je torej zrežirano. In to bi Vogrinec rad razrešil. Se s Svetovo pogovoril. »To me zelo preseneča,« ne skriva Svetova. »Ampak če si to želi, so moja vrata odprta. Na stežaj.«
