»Na klopi ne bo gneče, odločala bova le Nik in jaz«

V Kaliforniji je svoje znanje izpopolnjeval v družbi cenjenih strokovnjakov, budno kajpak spremljal sleherni Anžetov korak v NHL, po hokejski poti peljal tudi mlajšega sina Gašperja, v prejšnjem blejskem tednu člana slovenske reprezentance igralcev do 20 let. In četudi se je že dolgo šušljalo o njegovi vrnitvi v Slovenijo in prevzemu selektorske vloge na reprezentančni klopi, je pred dnevi nepričakovano udarila novica – Matjaž Kopitar bo poslej namesto Johna Harringtona vodil hokejiste z risom na prsih.

Kako se je vse skupaj zgodilo tako hitro? Je tudi vas presenetilo? Nenazadnje ste se nam na uvodni novinarski konferenci opravičili, ker prva dva dni niste bili dosegljivi za javnost, saj ste hoteli najprej v sebi strniti misli.

Res je tudi mene hitrost odločitve presenetila in četudi smo se že poleti pogovarjali o možnosti prihoda, zdaj vabila še nisem pričakoval. Mislil sem si, da bo na tem turnirju moštvo vodil še John Harrington. Prišel sem v Slovenijo skupaj s sinom Gašperjem na SP do 20 let, poklical me je nekdanji soigralec Dejan Kontrec, zdaj koordinator med pisarno hokejske zveze in našo reprezentanco. Opravila sva uvodni informativni pogovor, se pozneje dogovorila. Dejansko nikogar nisem spraševal, zakaj je prišlo do zamenjave selektorja. To me ne zanima. Na jeseniškem turnirju je bil moj namen spoznavanje z igralci s seznama, ki ga pač nisem jaz sestavil, selekcioniranje se bo v prihodnjih mesecih nadaljevalo.

A bazo igralcev že dolgo poznate. Ni prav široka, kajne?

Tako pri nas pač je. Vedno izbiramo med nekaj deset hokejisti in iz tega jedra poskusimo doseči kar največ. Na tem turnirju je bila zame približno polovica moštva nova. Zato sem nekatere igralce še posebej pozorno spremljal. Med napadalci imamo veliko obetavnih kandidatov, že dolgo pa naša skrb ostaja število branilcev. Na zboru so bili trije vratarji. Robert Kristan je branil dve tekmi, v soboto je bil v vratih Matija Pintarič, ki ga poznam še izpred nekaj let, ko sem bil trener v Mariboru. Aleš Sila pa je pred kratkim prebolel zoprno pljučnico, zato je bilo tokrat zanj najpomembneje, da se priključi izbrani vrsti in spoznava sistem dela. Več kot četverico kandidatov za vrata pa bi, kot veste, težko našli.

S Kristanovim statusom se je sicer nazadnje zapletalo. Aprilsko svetovno prvenstvo je predčasno zapustil, ni ga bilo na uvodnem seznamu nove sezone za turnir v Belorusiji.

O tem se z njim nisem pogovarjal. Eden mojih poglavitnih pogojev za uspeh na ledu pa je enotni duh v slačilnici. Prav na petkovi tekmi z Norveško ste lahko spoznali, kako pomembna je disciplina v igri. Z njo smo ugnali uglednega tekmeca. In če moštvo pokaže želeni pristop, je tudi na ledu sposobnejše uresničevati želje.

Kakšen bo vaš strokovni štab?

Zaenkrat tak, kot ste ga videli na Bledu. Nik Zupančič bo moj najbližji sodelavec, posebne naloge pripadajo Andreju Hebarju. Kot sem vam omenil, Dejan Kontrec ostaja vez med slačilnico in pisarno.

Vi ste se, kolikor vas poznamo, vedno bolje počutili v ozkem štabu. Denimo, ko sta vodila moštvo s Karijem Savolainenom. Nekateri – tudi v vam dobro znani Severni Ameriki – stavijo na večje število trenerjev na klopi.

Vselej se bom zavzemal za ozko vodstveno skupino, denimo glavnega trenerja in pomočnika ali dva. Če je na klopi več posameznikov, se lahko zgodi, da bi odgovornost prenašali drug na drugega. Tako pa o vsem odločava midva z Nikom, Andrej je zadolžen za statistiko, pomoč vratarjem, posnetke tekem.

Kaj pa sodelovanje s tujimi strokovnjaki? Poznate jih precej v Severni Ameriki, ohranjate nenehne stike s prej omenjenim Savolainenom.

Res še ne vem, kako bo na prizorišču svetovnega prvenstva prihodnje leto. Rad bi prijateljstva in znanstva izkoristil za pomoč, de nimo programe analiz posameznih tekem. Kakor zdaj kaže, poznam trenerje za telesno pripravo prav pri napačnih klubih, tistih, ki bodo igrali v končnici NHL (smeh). Kari Savolainen? Seveda se bom o marsičem z njim pogovoril, verjetno pa nam bo lažje pomagal od prihodnje sezone. Namenoma se je namreč umaknil od finske hokejske zveze, prevzel odgovorno funkcijo direktorja na visoki šoli za šport. Tako res še ne morem vedeti, v kolikšni meri bi bil pripravljen sodelovati z nami.

Kako pa ste si sploh začrtali nadaljevanje priprav za svetovno prvenstvo? Kdaj boste naslednjič prišli v Slovenijo?

Naslednjič v prvih dneh februarja, ko si bom ogledal zadnje tekme rednega dela EBEL. Glede na končni vrstni red in končnico bom nato sestavil natančen koledar priprav. Na uvodni del priprav pa bi rad povabil tudi nekatere mlajše igralce. Več kot 30 jih ne bi kandidiralo za 23 vizumov svetovnega prvenstva, zadnjo podobo moči bodo najbrž pokazale pripravljalne tekme.

Koliko jih in proti komu jih načrtujete?

Sedanji načrt predvideva tri tekme. S Francozi smo se dogovorili za dve, s Švedsko pa še ni povsem zanesljiva, vendar pa obstaja možnost, da bi se ugledna selekcija na poti na Slovaško ustavila pri nas. Ko bom v ZDA, bosta doma in tudi pri posameznih evropskih klubih nadzorovala stanje Nik in Dejan. Nekatere igralce že dolgo poznam, Eda Terglava ali Mitjo Šivica mi v Franciji zares ni treba preverjati, toda iz leta v leto imamo po Evropi več mladih igralcev. Zavzel se bom tudi za sodelovanje z njihovimi klubi in menedžerji, da potem ne bi bilo nejasnosti okrog prihoda na reprezentančne priprave ali tekmovanja.

Pa vendarle, navzlic zaupanju, ki ga namenjate Dejanu Kontrecu in Niku Zupančiču, je moteče, da boste v večjem delu zime onstran Atlantika oddaljeni od domačih dogodkov, igralcev in njihovega učinka?

Seveda bi bil to problem, če bi reprezentanco sestavljali iz 300 kandidatov. Ker pa imamo ozko jedro igralcev, me oddaljenost ne ovira. Obenem sem zelo vesel, ko ugotavljam, da hokejisti pri obeh slovenskih klubih v EBEL delajo pod vodstvom zares kakovostnih trenerjev.

Ob prihodu v Slovenijo ste sicer omenili, da ne boste igrali diktatorja. A najbrž pretirane svobode slačilnici le ne kaže dopustiti, mar ne?

Povsem na jasnem sem si, da sta red in disciplina na ledeni ploskvi in ob njej temelj uspeha. V sodobnem športu drugače ne gre. Obenem pa nikakor ne bom vohljal, kje in kdaj se kdo nahaja. Medsebojne odnose gradim na zaupanju in to me je naučil prav šport. Če ti sam do sebe ne boš discipliniran, ti ni pomoči. Čemu bi jaz v hotelski avli, kjer se zdaj pogovarjava, sedel zvečer in gledal, kdo se sprehaja mimo recepcije in kdo odhaja ven. Najlažje in najhitreje bomo težave odpravljali skupaj. V tej reprezentanci nočem imeti skrivalnic.

Kdo pa bo kapetan slovenske izbrane vrste?

Zdaj ga še nimamo. Trije igralci – Edo Terglav, Marcel Rodman in Tomaž Razingar – pa imajo na dresu oznako A, torej tisto kapetanovega pomočnika. Z vsemi tremi se bom temeljito pogovoril in nato izbral enega od njih, ki bo kapetanski trak nosil, dokler bom jaz selektor.

Kaj pa vaš sin Anže? Slovenska športna javnost si ga seveda želi v reprezentanci, v Los Angelesu pa moštvo niha med nizom zmag in porazov …

Res je zanimivo to moštvo, saj lahko premaga prav vsakogar, a tudi doživi nepričakovan poraz. Še vedno sem prepričan, da bi moralo glede na svoje sposobnosti pokazati več, zato tudi menim, da se bo uvrstilo v končnico.

In tako pripravljate reprezentanco, ne da bi upali na Anžetov prihod na SP?

Drži, tako razmišljam ta čas.

Pa ste kaj novega spoznali v zadnjih dneh spremljanja svetovnega prvenstva mladih reprezentanc na Bledu?

Čisto nič novega. Danci delajo načrtno že vrsto let, kar je vidno tudi pri mlajših selekcijah. Lahko so nam za vzor. Vedno in povsod je pomembna strategija. Prav zato smo se tudi zdaj začeli pripravljati predvsem na disciplinirano igro v obrambi, kar pa seveda ne pomeni, da se bomo le branili. Toda iz čvrste obrambe se nato ponujajo priložnosti v napadu. Predvsem pa se moramo zavedati moči tekmecev na majskem svetovnem prvenstvu. Ne moremo se kar tako spustiti v dir z njimi, postavimo pa se jim lahko po robu s trmastim značajem in disciplino.

Uvrstitev na olimpijske igre pa za slovensko hokejsko reprezentanco ostaja del neuresničenih sanj.

Moraš si zastaviti visoki cilj. Ne bo neuspeh, če nas v Sočiju ne bo, vendar pa bi nas prav dolgoročni pristop v prihajajočih letih lahko pripeljal tudi v Soči. Vem, na olimpijskih igrah je prostor le za 12 najboljših reprezentanc na svetu, toda doslej smo že z nekajkratnim uvrščanjem v skupino A dokazovali marsikaj. Nenazadnje nam že prav ta zadnji turnir na Jesenicah in prejšnji v Belorusiji razkrivata razmerja moči. Ko smo zbrani, disciplinirani in zavzeti, lahko zmagujemo. Tudi proti rednim članom skupine A. To pa je tudi odgovor na vprašanje o možnosti uresničitve olimpijskih sanj …