Vrata njenega fitnesa v Potsdamu povedo več kot obširna biografija. Na njih ne piše direktorica, pisarna ali sejna soba, ampak Sarajevo 1984, Calgary 1988 in Lillehammer 1994. Tri olimpijske postaje, tri različna poglavja v življenju. »V Lillehammerju delam. Tam sem bila sedma, tam je še veliko dela,« se je pošalila Katarina Witt.
Humor je že desetletja njen obrambni mehanizem. Prav tako nasmeh, ki ga je nekoč občudoval ves svet, doma pa mu marsikdo ni verjel. Dvakratna olimpijska prvakinja ni bila nikoli zgolj vrhunska umetnostna drsalka. Bila je obraz države, ki je ni več, politični simbol, svetovna zvezdnica in ženska, ki se je morala po padcu berlinskega zidu znova dokazovati – nazadnje pred rojaki ...
Komentarji