Najprej mora preživeti, potem bo videl, kako naprej

Ljubljana – Z drugim mestom, s katerim je minulo nedeljo navdušil v Saporu, se je Timi Zajc veselil svojih krstnih stopničk v svetovnem pokalu, po katerih je tako zelo hrepenel. Ker si je z njimi uresničil enega od svojih velikih ciljev, verjame, da mu bo v nadaljevanju sezone, ko bo poskušal čim bolj uživati (še) lažje. Na novinarski konferenci se je 18-letni še enkrat spomnil dneva, ki ga zlepa ne bo pozabil, obenem pa je svoj pogled že usmeril tudi proti letalnici v Oberstdorfu, kjer bo konec tedna prestal ognjeni krst v poletih.
 

Ali ste že v nedeljo zjutraj slutili, da bi bil lahko to vaš dan?

Ne, daleč od tega. Tisto noč sploh nisem zatisnil očesa, verjetno zaradi časovne razlike. Ker sem prejšnje noči spal po dvanajst ur, mi je očitno ostalo preveč energije. Zaradi tega za tekmo, ki sem jo vzel bolj kot nekakšen trening, nisem imel kakšnih posebnih pričakovanj, na to, da bi lahko posegel po stopničkah, niti pomislil nisem. A se mi je končno vse pokrilo, uspeli so mi vrhunski skoki, v zraku pa sem imel ugodne razmere. Nekajkrat sem bil že blizu stopničkam, pa je šlo vedno nekaj po zlu. No, zdaj jih imam, z njimi sem si izpolnil enega od velikih ciljev v svojem življenju, zato lahko do konca sezone le še uživam.

Že od daleč je bilo videti, kako zelo vam je odleglo.

Ne zgodi se vsak dan, da se povzpneš na zmagovalni oder. No, vsaj pri meni se doslej ni. Zagotovo si bom ta dan zapomnil za večno. Upam, da bom nadaljeval v podobnem slogu.

Kako zelo vas je jezilo, da niste že prej skočili nanje?

Na tekmah, na katerih sem bil po uvodni seriji uvrščen visoko, sem že pogledoval proti zmagovalnemu odru. Očitno je bila moja želja prevelika in sem nato v finalih preveč izsiljeval (dolge) skoke. V nedeljo se s stopničkami nisem prav nič obremenjeval, ampak sem se le prepustil vsemu skupaj, kar je bil očitno pravi recept za uspeh.

Po sobotni tekmi je trener Gorazd Bertoncelj dejal, da ste v drugi seriji odrinili premalo agresivno.

Na tistih preizkušnjah, na katerih mi je po prvem polčasu kazalo zelo dobro, sem v drugo odskočil preveč agresivno. Zato sem si pred nastopom rekel, da ne bom ponovil te napake. Moj drugi skok je bil sicer – tehnično gledano – dober, vendar pa je odrivu manjkalo nekaj moči.

Ali vam bo poslej v finalu lažje, če boste po prvem polčasu v dobrem izhodišču?

Verjamem, da mi bo, saj ne bom več razmišljal o tem, ali bom na stopničkah ali ne. V nadaljevanju sezone bom poskušal čim bolj uživati.

Rekli ste, da si boste za zmeraj zapomnili ta dan. Do prve zmage?

Morda tudi do takrat, toda v tej konkurenci je zelo težko zmagati. Rjoju Kobajaši in Stefan Kraft zmagujeta v nizu, nekateri se še prebujajo. Sam ne bom ničesar več izsiljeval. Ker sem dosegel mejnik, ki sem si ga tako zelo želel za to sezono, ne bom razočaran, četudi kdaj ne bo rezultata.

Medtem ste začeli prejemati višje ocene za slog od sodnikov.

Tudi moji skoki so, če se spomnim prvega z uvodne tekme v Saporu, daljši, kar seveda precej vpliva na ocene. Nadejam se, da me bodo tudi zaradi teh stopničk poslej sodniki bolje ocenjevali.

Kako sta vam všeč Saporo in Japonska?

V redu sta, le potovanje do tja je dolgo, malo te »zmeša« tudi časovna razlika. Ker pa sem tam dobro skakal, lahko mirno odmislim to dvoje.

Ali ste si privoščili kaj posebnega, ste šli morda na suši?

Ne, raje imam evropsko hrano. Privoščili smo si hamburger, ki smo si ga vsi pošteno zaslužili.

Kam boste postavili pokal iz Sapora?

Na prav posebno mesto, takšno, da bo res vidno. Moja vitrina je kar precej polna, zato si bom moral omisliti novo.

Kakšen je bil sprejem, ki so vam ga pripravili ob vrnitvi domov?

Super, pozdravili so me vsi najbližji, sosedi, sokrajani, čestitat so mi prišli tudi od drugod. Bilo je lepo, za kar se vsem najlepše zahvaljujem.

Ali ste kaj poprijeli tudi za harmoniko?

Ne, mi ni bilo treba, ker so igrali drugi. Jaz sem malo prepeval.

Za »nagrado« boste konec tedna doživeli ognjeni krst v poletih.

Da, lani mi jih še niso dovolili, zdaj jih bom vendarle dočakal.

Kaj pričakujete od njih?

Najprej moram preživeti prvi polet, po njem pa bom videl, kako visoko lahko merim.

Ali je letalnica v Oberstdorfu po vašem pravšnja za prvi polet?

Trenerji pravijo, da je. Zdajšnje letalnice niso več tako strašljive, kot so bile nekoč, le stolp z naletom v Oberstdorfu je res videti malo grozljiv.

Kakšen bo vaš ritual – enak kot na skakalnicah?

Ničesar ne bom spreminjal. Vem, da sem v dobri formi, moral se bom le še ustrezno umiriti in nato uživati.

Vas bo kaj strah?

Malo, mislim, da me bo, tudi druge fante je. Že čakam tisto noč, ko me bo začelo stiskati.