Narediš, kar ustreza tebi, ne drugim

Svetovna prvakinja v smuku Ilka Štuhec pravi, da bo v novi zimi napadala naslov, saj ji ničesar ni treba braniti.
Objavljeno
17. avgust 2018 06.00
Posodobljeno
17. avgust 2018 06.00
»Vedno je prostor za izboljšave, da si še hitrejši in še boljši,« pravi Ilka Štuhec, ki se po sezoni odsotnosti (poškodba levega kolena) veseli tekmovalne zime. Zanjo se bo začela konec novembra v Kanadi. FOTO: Jure Eržen/Delo
Po sezoni tekmovalne odsotnosti se smučarska šampionka Ilka Štuhec, lastnica smukaškega in kombinacijskega globusa, veseli zime, ki se bo zanjo začela konec novembra v Lake Louise v Kanadi. Tekmovala ni od finala svoje sanjske sezone 2016/17. Za sabo ima dolgi pripravljalni obdobji, ki ju je povezala poškodba kolena. Preden se je odpravila na enomesečne snežne priprave v Čile, je spregovorila za Delo.
 

Ste z mislimi že v Čilu, ali morda na štartu v sezone v Kanadi?

Zdaj sem tukaj.
 

Pa pobegnejo misli kdaj naprej?

Morda včasih res malenkostno, ampak ne prav daleč, ker vem, da do tja vodita pot in čas, skratka, do tja je treba priti. Enako kot to počnem med tekmami, se tako tudi v vsakdanjem življenju trudim biti tukaj in zdaj.
 

Za sabo imate velik tekmovalni premor. Spojili sta se dve pripravljalni obdobji.

Drži, kondicijsko se pripravljam že poldrugo leto. In če sem iskrena, postaja to počasi že tečno.

image
Vrhunec poolimpijske sezone bo svetovno prvenstvo. Aktualna smukaška prvakinja pravi, da se prepričuje, da bo napadala, saj ni, da mora karkoli braniti. FOTO: Jure Eržen/Delo

 

Kako se znebite neučakanosti?

Poskušam iskati izzive – danes, jutri, morda narediti kaj boljše kot prejšnjič. Ves čas imam v mislih, da če se zdaj bolj mučim, mi bo pozimi verjetno lažje. Predvsem takrat, ko je za mano kakšen ne najbolj lahek trening.
 

Najtežjega kondicijskega sklopa, ki je najbolj monoton in naporen, je konec. Kako drugačen je bil letos?

Zelo veliko je bilo veslaških intervalov. Takšnih skrajno neprijetnih, ko na koncu nisem več vedela, ali naj se razjokam, bruham ali naj vržem vse skupaj nekam. Vključevali smo tudi tek, tekaške intervale, vse je šlo super, dokler se ni telo ohladilo, adrenalin je padel, stari kolega (pokaže na desno koleno, op. p.) se je pritožil, da je vendarle malo preveč. Potem smo našli način, da isto raven ali še boljšo dosežemo drugače. Ko govoriva o veslanju, pa je super to, da v dolg kondicijski trening, ki je včasih monoton, dodaš nekaj drugačnega. To prinese zagon in motivacijo, da vse oddelaš, kot je treba.
 

Kako ste zadovoljni s snežnim treningom na Stelviu? Imate še precej dela?

Vedno je prostor za izboljšave, da si še hitrejši in še boljši. A začeli smo zelo dobro. Pred Stelviom smo na Kaunertalu trenirali ves maj, zdaj sledi pot v Čile.

image
Mariborčanka se v ponedeljek s svojo ekipo odpravlja na vsakoletne najdaljše snežne priprave, v Čilu bo preživela en mesec. FOTO: Jure Eržen/Delo

 

Je morda kateri od ciljev v tem obdobju ostal še neuresničen?

Zdrava sem, večjih izpadov nismo imeli, tudi prvi stik s snegom po dveh mesecih premora je bil super in veselim se vsega, kar prihaja.
 

Kaj vas bo razveselilo v Čilu?

Vse po malem. Med drugim tudi vrnitev k istim gostiteljem v El Colorado, prijetno je, super ljudje so. Ne gre zgolj za to, da samo treniraš, hkrati imaš še občutek, da tudi živiš.
 

Vrhunec sezone bo Åre, tam boste branili naslov svetovne prvakinje v smuku. Se vam kdaj prikrade v misli?

Pravzaprav ne. Verjamem, da bo spet nekaj posebnega. Bolj se prepričujem, da bom spet napadala, kot pa da bi morala kaj braniti. Tisto je bilo takrat in tega mi ne more več nihče vzeti, zdaj gremo vsi spet z ničle na polno.
 

Vaša mama ima v ekipi drugačno vlogo kot v preteklosti. Koliko se to pozna v poletnem delu priprav?

Predvsem se pozna pri smučanju, ni bila, denimo, z nami na Stelviu. Aleš je tisti, ki zdaj skrbi za smuči, Anja za kondicijo in terapije, Grega je trener ... Mama je vsekakor pomembna članica ekipe, pri smuku bo kot vedno tudi imela svoje mesto, je pa bolj razbremenjena garaških popoldnevov in noči.

image
»Vsega je bilo preveč, kar ni se ustavilo. Nekje je moralo počiti, pa je počilo v križni vezi,« se je spomnila posledic najuspešnejše sezone v karieri, v kateri je med drugim vknjižila sedem zmag v svetovnem pokalu. FOTO: Jure Eržen/Delo

 

Kakšno bo vaše štartno izhodišče po poškodbi?

V smuku sem bila vodilna, zdaj bom peta. V superveleslalomu sem bila druga, zdaj bom šesta.
 

Po vaši najuspešnejši sezoni se je vse odvijalo zelo hitro, urnik se je zapolnil, počitka je bilo premalo. Dobili ste mir, ki ste ga želeli, a na žalost s poškodbo.

Če bi lahko izbirala, verjetno ne bi šla po tej poti. Sliši se nenavadno, ampak zdaj vem, zakaj je moralo tako biti. Po najboljši sezoni v karieri je bilo vsega preveč, kar ni in ni bilo konca, nekje je moralo počiti, pa je počilo v križni vezi. Enkrat se ustavi. Od prve tekme naprej smo zašli v turbulenco in evforijo, ki se nikoli nista zares ustavili. Zato pravim, da je tako moralo biti.
 

Je obdobje po poškodbi prineslo nova spoznanja?

Drži.
 

Smučarska zveza je bila v tem času v pomoč ali breme?

Nisem najbolj računala nanjo, od njih nisem pravzaprav želela ničesar, ker vem, kakšni so. Vsako leto je isto. Odločila sem se, da grem svojo pot s tistimi, ki jih poznam in jim zaupam, ter da iz tega, kar imamo, naredimo maksimum ne glede na to, kaj bi kdo drug želel. Treba je narediti tisto, kar tebi ustreza. Ne vsem ostalim.
 

V kakšni fazi je pogodba z vodstvom zveze?

V fazi dogovora. Podpisala nisem še ničesar. Jaz treniram, to je moje delo, za ostalo poskrbijo drugi.

image
Štajerka, ki nikoli ni imela težav z neučakanostjo, se veseli vsega, kar prihaja. FOTO: Jure Eržen/Delo