Ne tarnam, to sem hotela, a vse je prišlo za mano
Darja Črnko, mama smučarske šampionke Ilke Štuhec, ne bo več hčerina serviserka. Na njeno mesto prihaja Aleš Sopotnik.
Odpri galerijo
Mama Ilke Štuhec Darja Črnko (v sredini) bo v prihodnje še naprej vodja ekipe Ilke Štuhec (levo), servis pa prepušča izkušenemu Alešu Sopotniku (desno). FOTO: Roman Šipić/Delo
Ljubljana – Slovenska smučarska šampionka Ilka Štuhec ima novega serviserja. Njena mama Darja Črnko se umika s tega položaja, zasedel ga bo Aleš Sopotnik. »Vedno sva dobro sodelovala, pomagal mi je in me kaj tudi naučil,« je dejala Črnkova, ki ostaja vodja ekipe. Poslej bo bolj mirno spala.
Odkar sem prišla v svetovni pokal, sem Alešu vsako leto »težila«, naj pride k nam. Po eni strani sem mu hvaležna, da ni prišel prej, ker zdaj vem, kaj zmorem, kako visoko kotiram v tem poslu. A bilo je tudi zelo naporno. V sezoni uspehov sem izgorela, potrebovala sem eno leto, da sem prišla k sebi. Zdaj se mi je odvalil kamen od srca. Delala bom, kar bo Aleš rekel. Če bo hotel, da zapustim servisno sobo, bom to storila. Zraven bom le toliko, kolikor bo želel. Lažje sem naredila ta korak, ker v ekipo prihaja on. Vsekakor pa je vse vedno potekalo v dogovoru z Ilko, saj moramo biti usklajeni, sicer zadeva ne deluje. Serviser in tekmovalka se morata 100-odstotno razumeti, na štartu mora biti popolno zaupanje.
Osem. Zdaj greva v deseto leto skupne poti. Eno leto sva imeli serviserja, potem pa sem začela vse delati sama.
V to se ni mešala. Oglasila bi se, če ji kaj ne bi ustrezalo. Odlično sva sodelovali. Z njo ni težko delati, saj si ne izmišljuje, ne pozna halo efektov. Če ne zna povedati, ne pove. Tekmovalec in serviser imata zelo poseben odnos. Včasih je dovolj le gib, beseda. Prepričana sem, da bosta to našla tudi z Alešem. Res sem bila zadovoljna, ko se je odločil, da se nam pridruži.
Delala bom vse, samo v servisni delavnici ne bom več. Tudi prej sem delala vse, vendar na račun počitka. Če sem imela čas, sem za deset minut legla, da ne bi pregorela. Nobenega prizorišča si nisem ogledala. Pa naj to ne zveni kot tarnanje, to sem si izbrala, to sem hotela. Res pa je, da je vse prišlo za mano. A zdaj mi je odleglo.
Zelo sem ločila obe vlogi. Na začetku se je vse mešalo, potem pa je bilo treba postaviti mejo, da je nama postalo lažje. To se moraš naučiti, zelo težko je in nikomur tega ne priporočam, saj tvegaš odnos starš-otrok. Vse življenje sem govorila, da tega ne bom nikoli naredila, pa sem to počela iz dneva v dan teh devet sezon.
Ideja se je pojavila že prej, menedžerji so pritiskali, a sem rekla ne, saj je Ilka zelo družabno bitje, pa tudi sama sem vedela premalo o takih projektih. Ko je po poškodbi v Čilu 2008 prišla domov, je rekla, da v reprezentanco ne gre več. Potem sva poskusili samostojno, a se je podrlo zaradi denarja. Štiri leta sva bili v reprezentanci, kjer sva stopicali na mestu oziroma delali korak nazaj. Vzeli so me zraven, Ilki sem pripravljala smuči in skrbela zanjo, ker so vsi tam trdili, da je invalid. To so mi še pred tremi leti dejali; da je invalid in da vanjo ne bodo vlagali. Po Sočiju sva ugotovili, da nima smisla životariti. Ali končava ali začneva povsem svojo zgodbo. Odločili sva se za slednje. Vseskozi sem se zavedala, kaj Ilka zmore.
Tik pred njeno najuspešnejšo sezono sem si nazadnje izposodila. Jaz sem delala brezplačno, druge je bilo seveda treba plačati, od nečesa morajo živeti. Zadnji dolg sem poravnala po koncu iste sezone.
Drži. Najbolj se spomnim prve zmage. Zdi se mi, kot bi se zgodila pred petimi minutami.
Nikoli mi ni bilo težko delati, motila pa so me pregovarjanja. Prepričevati ljudi v nekaj, kar čutiš ...
Da. To mi je bilo najtežje. Nisem pa se znašla tudi po koncu najuspešnejše sezone. Vse je priletelo v nas. Nisem mogla iz hiše, da ne bi nekdo nekaj rekel. Potrebuješ svoj mir, a ga ne moreš dobiti. Ampak tega se naposled navadiš.
Morali sva denar vračati zvezi. Ker se je odločila za samostojno pot zgodaj, bila je najstnica, pri SZS pa so v pogodbah zahtevali starost 25 let, je morala vrniti zvezi denar, ki ga je ta vlagala vanjo. Nikoli pa ni bilo določeno, kaj je v ta znesek všteto: ali plačuješ tudi kartuše na zvezi ali samo trenerje. Skušala sem raziskati za nazaj, koliko je zveza porabila zanjo. Predvsem manj kot so rekli.
Nisem imela nobenega stika z njimi, nisem se mogla nič novega naučiti. Delala sem predvsem na sebi.
Bolj si zaupam, saj sem dobila potrditev, da me občutki niso varali. Če se to ne bi zgodilo, bi bila samo eden od tistih staršev, ki je nekaj preveč videl v svojem otroku. Na srečo se je vse poklopilo. V tem vidim zmago.
S tem, ko ste spustili Aleša na svoj položaj, se je za vas končalo neko obdobje. Je bila odločitev o umiku težka, je dolgo zorela?
Odkar sem prišla v svetovni pokal, sem Alešu vsako leto »težila«, naj pride k nam. Po eni strani sem mu hvaležna, da ni prišel prej, ker zdaj vem, kaj zmorem, kako visoko kotiram v tem poslu. A bilo je tudi zelo naporno. V sezoni uspehov sem izgorela, potrebovala sem eno leto, da sem prišla k sebi. Zdaj se mi je odvalil kamen od srca. Delala bom, kar bo Aleš rekel. Če bo hotel, da zapustim servisno sobo, bom to storila. Zraven bom le toliko, kolikor bo želel. Lažje sem naredila ta korak, ker v ekipo prihaja on. Vsekakor pa je vse vedno potekalo v dogovoru z Ilko, saj moramo biti usklajeni, sicer zadeva ne deluje. Serviser in tekmovalka se morata 100-odstotno razumeti, na štartu mora biti popolno zaupanje.
Koliko let ste bili Ilkina serviserka?
Osem. Zdaj greva v deseto leto skupne poti. Eno leto sva imeli serviserja, potem pa sem začela vse delati sama.
Sta bili kdaj z Ilko na nasprotnih bregovih pri pripravi smuči?
V to se ni mešala. Oglasila bi se, če ji kaj ne bi ustrezalo. Odlično sva sodelovali. Z njo ni težko delati, saj si ne izmišljuje, ne pozna halo efektov. Če ne zna povedati, ne pove. Tekmovalec in serviser imata zelo poseben odnos. Včasih je dovolj le gib, beseda. Prepričana sem, da bosta to našla tudi z Alešem. Res sem bila zadovoljna, ko se je odločil, da se nam pridruži.
Zdaj boste morda malo več tudi mama.
Delala bom vse, samo v servisni delavnici ne bom več. Tudi prej sem delala vse, vendar na račun počitka. Če sem imela čas, sem za deset minut legla, da ne bi pregorela. Nobenega prizorišča si nisem ogledala. Pa naj to ne zveni kot tarnanje, to sem si izbrala, to sem hotela. Res pa je, da je vse prišlo za mano. A zdaj mi je odleglo.
Ste imeli začrtano mejo, kdaj ste mama in kdaj serviserka?
Zelo sem ločila obe vlogi. Na začetku se je vse mešalo, potem pa je bilo treba postaviti mejo, da je nama postalo lažje. To se moraš naučiti, zelo težko je in nikomur tega ne priporočam, saj tvegaš odnos starš-otrok. Vse življenje sem govorila, da tega ne bom nikoli naredila, pa sem to počela iz dneva v dan teh devet sezon.
Na samostojno pot sta se podali po poškodbi v Čilu pred desetimi leti.
Ideja se je pojavila že prej, menedžerji so pritiskali, a sem rekla ne, saj je Ilka zelo družabno bitje, pa tudi sama sem vedela premalo o takih projektih. Ko je po poškodbi v Čilu 2008 prišla domov, je rekla, da v reprezentanco ne gre več. Potem sva poskusili samostojno, a se je podrlo zaradi denarja. Štiri leta sva bili v reprezentanci, kjer sva stopicali na mestu oziroma delali korak nazaj. Vzeli so me zraven, Ilki sem pripravljala smuči in skrbela zanjo, ker so vsi tam trdili, da je invalid. To so mi še pred tremi leti dejali; da je invalid in da vanjo ne bodo vlagali. Po Sočiju sva ugotovili, da nima smisla životariti. Ali končava ali začneva povsem svojo zgodbo. Odločili sva se za slednje. Vseskozi sem se zavedala, kaj Ilka zmore.
Da bi vse izpeljali, ste si ves čas morali izposojati denar. Kdaj ste si nazadnje izposodili in kdaj vrnili zadnji dolg?
Tik pred njeno najuspešnejšo sezono sem si nazadnje izposodila. Jaz sem delala brezplačno, druge je bilo seveda treba plačati, od nečesa morajo živeti. Zadnji dolg sem poravnala po koncu iste sezone.
Vaš najlepši spomin je gotovo zmagovalna sezona 2016/2017.
Drži. Najbolj se spomnim prve zmage. Zdi se mi, kot bi se zgodila pred petimi minutami.
Najtežje obdobje?
Nikoli mi ni bilo težko delati, motila pa so me pregovarjanja. Prepričevati ljudi v nekaj, kar čutiš ...
S tem mislite na Smučarsko zvezo Slovenije?
Da. To mi je bilo najtežje. Nisem pa se znašla tudi po koncu najuspešnejše sezone. Vse je priletelo v nas. Nisem mogla iz hiše, da ne bi nekdo nekaj rekel. Potrebuješ svoj mir, a ga ne moreš dobiti. Ampak tega se naposled navadiš.
Ko sta se z Ilko odločili za samostojno pot, sta morali za to plačati SZS, kajne?
Morali sva denar vračati zvezi. Ker se je odločila za samostojno pot zgodaj, bila je najstnica, pri SZS pa so v pogodbah zahtevali starost 25 let, je morala vrniti zvezi denar, ki ga je ta vlagala vanjo. Nikoli pa ni bilo določeno, kaj je v ta znesek všteto: ali plačuješ tudi kartuše na zvezi ali samo trenerje. Skušala sem raziskati za nazaj, koliko je zveza porabila zanjo. Predvsem manj kot so rekli.
Kaj ste se v zadnji sezoni, v kateri je bila Ilka poškodovana, naučili v odnosu s SZS?
Nisem imela nobenega stika z njimi, nisem se mogla nič novega naučiti. Delala sem predvsem na sebi.
Kaj je v vajini zgodbi vaša največja zmaga?
Bolj si zaupam, saj sem dobila potrditev, da me občutki niso varali. Če se to ne bi zgodilo, bi bila samo eden od tistih staršev, ki je nekaj preveč videl v svojem otroku. Na srečo se je vse poklopilo. V tem vidim zmago.
