Nič nas ni strah, če so smučarji z nami! Tako je nekoč Zoran Predin, prvi glas kultne mariborske glasbene skupine Lačni Franz, prepeval v Beli simfoniji, prav posrečenem poetičnem prikazu slovenskega navdušenja nad smučarskim športom in nacionalnimi junaki z belih strmin. Tradicija v prirejanju velikih tekem ostaja, kar je potrdil tudi uvodni novoletni konec tedna v Kranjski Gori, še zdaleč pa ni več dosežkov naše izbrane vrste, ki bi navduševali javnost od Rateč do Brežic ali od Goričkega do Pirana.
Je Slovenija še smučarska dežela? To vprašanje je v športnih krogih pogosto navzoče, zastavljajo si ga tudi v zadnjih letih krepko uspešnejši kolesarji, akterji iz plezalnih sten, najstniki pod koši v želji, da bi bili tudi oni nekoč kot Luka Dončić, kajpak tudi na nogometnem Brdu, kjer iz leta v leto spoznavajo spodbudno rast razširjenosti najbolj priljubljene igre na svetu in ne nazadnje sosedje pod streho hiše domače krovne organizacije za športne panoge na snegu – tabor reprezentance v smučarskih skokih.
Komentarji