Planiška tekma je posebna, saj sprva drviš navzdol, nato pa plezaš

Resda ni še niti ves mesec naokrog od začetka sezone svetovnega pokala v smučarskem teku, a že je pred slovensko reprezentanco najodmevnejša preizkušnja v zimi. Prvič po januarju 2018 se bo namreč mednarodna karavana pomerila v Planici, pred današnjim uradnim treningom je neučakana tudi Katja Višnar. V svoji zadnji tekmovalni sezoni bi se rada posebej dobro odrezala na domači tekmi.
 

Katja, že ob začetku sezone ste pokazali tako spodbudno raven pripravljenosti kot tudi slabo podobo: na Finskem ste štartali nad osebnimi pričakovanji, v Davosu ste nato prvič doslej na tem prizorišču ostali brez točk – kako bi se ozrli k tem uvodnim tednom?

Priznam, ni šlo vse po osebnih načrtih. Tekmo FIS v Beitostølnu na Norveškem sem izpustila, tako da sem tik pred štartom sezone svetovnega pokala kar malo pogrešala občutek pripravljenosti na snegu. In zato me je res tisto 8. mesto na uvodnem šprintu v Ruki na Finskem presenetilo. Zdaj sem si na jasnem, da bi se v boljši formi lahko še vidneje približala eliti.

Pravzaprav ste celo razmišljali, da tam sploh ne bi štartali, kajne?

V bistvu sem malce pred začetkom sezone za svetovni pokal zbolela, poskušala sicer ohranjati trening, a za hitro vadbo nisem bila sposobna. Opravila sem le en hiter trening, pa še ta se mi ni zdel dober, zato se nisem mogla izogniti zaskrbljenosti. Toda kot se je pozneje izkazalo, forma očitno ni izginila.

Pa če se vrneva k nadaljevanju prvega vprašanja – kaj se je nato zgodilo v Davosu?

To sem se tudi sama spraševala, a hitro ugotovila, da je nesmiselno razmišljati o tem, kaj je bilo. Pred tekmo v Švici sem namreč tako kot vsi pri reprezentanci izpustila drugo postajo sezone v Lillehammerju, takrat sem se odločila za pokljuško tekmo celinskega pokala, kjer mi je šlo že kar presenetljivo dobro. Bila sem tudi na višinskih pripravah nad Davosom, ne vem, kaj je bilo narobe. To je še težje ugotoviti, ko je tekma, tako kot ta v Švici, na nadmorski višini prek 1500 m, po čemer Davos med sezono prav izstopa. Ker pa sem očitno ohranjala dobro pripravljenost, zdaj sproščeno pristopam k planiški tekmi.

Toda razmere v teh dneh pod Poncami ne botrujejo sproščenosti. Vreme je vse prej kot prijazno, tudi na uradnem treningu – med 11. in 15. uro – najbrž ne gre pričakovati zimske pravljice ...

O vremenu ne razmišljam, saj nanj ne morem vplivati. Upam, da se bodo prireditelji potrudili, naj bodo razmere za vse enake. Imeli bomo šprint proste tehnike, torej z drsalnim korakom, proga je zanimiva, s številnimi ovinki. Doslej na planiškem snegu v prostem šprintu še nisem tekmovala, a spomnim se posnetkov številnih padcev. Zbranost bo zato še posebej pomembna.

Pa progo na domači tekmi ocenjujete kot težko?

Ni veliko takšnih šprintov, da se najprej spustiš navzdol, nato pa »plezaš« v hrib. Ne morem sicer reči, da je posebej zahtevna, nima niti približno takšne nadmorske višine kot denimo v Davosu, je pa tehnično posebna, dejansko s številnimi ovinki in za konec z dolgo ravnino, v kateri ni taktiziranja, temveč zmagujejo prav najboljši.

Pa vi občutite posebno breme domače tekme pred številnimi znanimi obrazi?

Res sem si pred dvema letoma dovolila pretirano breme. Takrat je šlo za šprint klasične tehnike, na domačem snegu sem si želela biti posebej hitra, pa mi ni šlo vse tako, kot sem si mislila. Zdaj bo tekma drsalnega koraka, pri tem potrebuješ tudi več sreče, nastop mora biti premišljen. Rada bi tisto dobro formo, o kateri sem vam govorila, prenesla na domači sneg, za začetek že v sobotnem posamičnem šprintu. In upam, da bo ob progi čim več občinstva.

V nedeljo pa bo na sporedu disciplina, ekipni šprint, v kateri sta z Anamarijo Lampič zablesteli na svetovnem prvenstvu in osvojili 2. mesto.

Težko je zdaj natančno napovedovati, kako bo v nedeljo, a predvsem si želim potrditi v obeh tekmah, da v prostem slogu nisem nič slabša kot v klasičnem, morda se v kakšnih posebnih razmerah ne znajdem prav optimalno. Toda predvsem si želim lep tekaški vikend in našo sproščenost.