Pokljuka ima vse, le reda na cesti ne

Pokljuka – Polne tribune v soncu nad gorenjsko planoto so ob koncu tedna razveselile tudi Andersa Besseberga, predsednika Mednarodne biatlonske zveze (IBU). Norvežan v zadnjih letih redno obiskuje tekme na Pokljuki, prizorišče dobro pozna, zato je v posebnem pogovoru za Delo razgrnil tudi svoje mnenje o kandidaturi slovenskega prizorišča za SP v biatlonu 2020.

Gospod Besseberg, Pokljuka se je vrnila v svoje tradicionalne decembrske dni biatlonskega koledarja, nazadnje pa je izjemoma elito gostila marca, takrat z mogočno snežno odejo. Kako bi med seboj primerjali obe tekmi?

Obe sta pritegnili lepo pozornost. Kot predsednik krovne zveze sem prav vesel, da v Sloveniji iz leta v leto narašča zanimanje za biatlon, kar je videti tudi pri navdušenju na tribunah. Zadnja marčna Pokljuka? Toliko snega nisem videl še nikdar na eni športni prireditvi! Res, vedno se bom spominjal, kako smo se peljali po cesti z Bleda in se ob nekajmetrskih kupih snega počutili kot v predoru. A podobno kot zdaj so se tudi takrat prireditelji potrudili za lepe tekme in nadvse spodobne razmere.

Kako gledate na pripravo štadiona ob pomanjkanju snega in visokih temperaturah? Bili ste v Hochfilznu, Avstrijci so se znašli v podobnih težavah kot Slovenci …

Pa so oboji vrhunsko opravili nalogo. V Avstriji so prevažali sneg z Velikega Kleka, na Pokljuki so, ko je bilo le mogoče, ob zalogi iz preteklosti pripravljali umetni sneg. Tudi na prvi postaji sezone v Östersundu je bilo precej težav. A najpomembneje je seveda, da nikdar nismo bili prisiljeni v zamude ali odpovedi. Vsem trem prirediteljem sem lahko prav hvaležen.

Pa je pričakovati spremembe v koledarju, saj očitno december sredi Evrope ni več tako zasnežen in hladen, kot je bil nekoč?

Menim, da bi glede prizorišč moralo ostati, kot je zdaj. Tekmovalna karavana se je navadila uvoda na Švedskem ter nadaljevanja v Avstriji in Sloveniji, sam stavim na izkušnje prirediteljev, za uvod v sezono ne bi ničesar prepuščal eksperimentom selitve v nove kraje.

Na Pokljuki pa bi očitno po skoraj dveh desetletjih radi imeli svetovno prvenstvo – kako vi gledate na pokljuško kandidaturo?

Ko takole opazujem polne tribune in res lepo ozračje za tekmo, sem navdušen nad kandidaturo. Verjamem, da bi svetovno prvenstvo vlilo novih moči slovenskemu biatlonu, zanimanja bi bilo še več, tudi domača reprezentanca bi imela svoje adute. In če se ozrete zgolj k zadnjim olimpijskim igram in spoznanju, da so v biatlonskem sporedu reprezentanti iz ducata držav stali na odru za najboljše tri, hitro lahko ugotovite, kako razširjena je ta športna panoga. Kolajne ne pripadajo več le Rusom, Nemcem ali Norvežanom. Tudi zato bi Slovenija uživala v športnem prazniku.

Kaj pa Pokljuki za ustrezno kandidaturo zares manjka?

Zlasti ureditev prometa! S takšno gnečo na planoti ne bo šlo več, na tekmi najvišje ravni se ne bo smelo dogajati, da bi obiskovalci silili s svojimi avtomobili v hrib, jih pustili ob cesti, ki je že tako ozka, in tako ovirali prevoz neposrednih udeležencev tekme. Na Bledu, v Gorjah ali Bohinju bo treba urediti dovolj parkirišč, avtobusi pa bi nato nemoteno krožili in brez zastojev skrbeli za hiter in varen prevoz vseh navzočih.

Kako je s protikandidati Pokljuke? Na seznamu gre verjetno pričakovati Anterselvo, ki si je želela že prvenstvi 2017 in 2019, pa je enkrat izgubila s Hochfilznom, drugič pa z Östersundom …

Za zdaj je le Pokljuka napovedala svojo kandidaturo za SP 2020. Slišal sem tako za željo Anterselve kot tudi Hanti-Mansijska, a dokler ni uradnih napovedi, še ne morem vedeti, ali gre za resno zgodbo. Zanimivo mi je spremljati kandidature, ne morem pa odločati o razpletu. Na naslednjem letnem kongresu ga bodo razkrili glasovi delegatov iz posameznih dežel.

Prav delegati pa so vas na letošnjem kongresu spet izvolili za predsednika, v tej vlogi ste že od leta 1992. Ob prejšnjem obisku Pokljuke sta nam dejali, da niste prepričani o novi kandidaturi, kako zdaj gledate na novo štiriletno predsedniško obdobje?

Res sem še spomladi razmišljal, ali bi vnovič kandidiral. Še zdaj sem prepričan, da sem že dovolj dolgo na vrhu. Nato pa so me mnogi iz biatlonske stroke prepričali, da bi bilo najbolje nadaljevati po uspešni poti zadnjih let, podobno so mi dejali tudi doma na Norveškem, zato sem se pač odločil za novo kandidaturo. Seveda sem vesel novega zaupanja v biatlonskih krogih.