Odslej se bo bolj posvetil svoji Katji in poskušal dokončati šolanje za inženirja strojništva
Nejc Dežman bo po finalu današnje tekme smučarskih skakalcev za celinski pokal v Kranju opravil svoj poslovilni skok.
Odpri galerijo
Nejc Dežman se je v svetovnem pokalu najviše zavihtel s sedmim mestom leta 2014 v Saporu. FOTO: Igor Zaplatil/Delo
Ljubljana – Odločitev, da bo Nejc Dežman, prvi slovenski mladinski svetovni prvak v smučarskih skokih (Erzurum 2012), smuči postavil v kot, je marsikoga presenetila. Navsezadnje pri 26 letih še zdaleč ni med starejšimi skakalci, Noriaki Kasai, ki se je v preteklih dneh mudil na pripravah v Planici in v Kranju, je, denimo, 6. junija praznoval že 47. rojstni dan!
V nasprotju z japonskim veteranom, ki je trdno odločen skakati do zimskih olimpijskih iger leta 2026, se je Dežman že dalj časa spogledoval s koncem športne poti. »To se je v meni kuhalo že vse od poškodbe hrbta, zaradi katere sem bil prisiljen izpustiti celotno zimo 2015/16, v kateri je kraljeval Peter Prevc. A sem si potem rekel, da me to ne bo ustavilo in da zaradi tega že ne bom vrgel puške v koruzo,« je skakalec kranjskega Triglava razkril, kdaj je prvič pomislil na to, da bi sklenil kariero.
Naprej so ga gnali tudi dobri rezultati, ki jih je dosegal v sezoni pred poškodbo, v kateri je bolj ali manj redno osvajal točke za svetovni pokal. V tisti zimi se je s slovensko ekipo dvakrat zavihtel tudi na zmagovalni oder med elito – sredi januarja 2015 je prispeval svoj delež k tretjemu mestu naše četverice na moštveni preizkušnji v Zakopanah, dva tedna pozneje pa še k odmevnemu zmagoslavju v Willingenu. Ob Dežmanu so bili obakrat v ekipi še Jernej Damjan, Peter Prevc in Jurij Tepeš.
Po sezoni 2017/18, ki je bila glede na vse okoliščine solidna (na koncu koncev je v Willingenu skočil na 9. mesto), se je začel – potem ko ni prišel v udarno slovensko reprezentanco – spet spraševati, ali naj vztraja ali ne. »V skokih je na žalost tako, da težko preživiš, če se ne uvrščaš redno med dvajseterico. Na koncu se lahko zgodi, da pri vsem odrekanju ostaneš celo brez vsega,« je Nejc pojasnil, kaj je slednjič pretehtalo, da je sklenil 15. junija letos narediti rez.
Odločitev ni bila lahka. »Če bi vedel, da bom v prihodnje (še) uspešen, bi zagotovo še skakal, tako pa … Tega zagotovila ti seveda v športu nihče ne more dati,« je dejal mladinski svetovni prvak izpred sedmih let, ki bo svoj poslovilni skok opravil po finalu današnje (18.00) prve tekme za celinski pokal na 110-metrski napravi pod Šmarjetno goro, s katero se bo že po tradiciji uradno začela nova sezona pod okriljem Mednarodne smučarske zveze (FIS).
»Kakšen bo točen scenarij, ne vem, slišal sem, da mi nekaj pripravljajo v klubu in na Smučarski zvezi Slovenije (SZS). Pustimo se presenetiti,« je tudi sam radoveden Dežman, ki mu je Igor Medved, trener naše reprezentance B, ponudil, da bi ga za konec neposredno uvrstil na tekmo, vendar tega ni želel. Ker za 20. mesta – kot je pribil – v moštvu noče odžirati prostora kateremu od nadarjenih mladincev.
Kaj bo počel po končani karieri, še ne ve natančno. Zaključiti namerava šolanje za inženirja strojništva in poskusil najti službo v tem poslu. Udeležil se bo tudi tečaja za skakalnega trenerja, saj noče, da bi vse znanje, ki ga je pridobil v teh letih, šlo v nič. Poleg tega se bo tudi bolj posvetil svoji izbranki Katji Požun, nekdanji skakalki, ki je tekmovalnemu športu pomahala v slovo lani.
Če bo še kdaj šel na katero od skakalnih prizorišč, pa bi najraje odpotoval v Saporo, kjer si je pred petimi leti s sedmim mestom izbojeval svojo najboljšo (posamično) uvrstitev v svetovnem pokalu. »Na Japonskem sem se zmeraj počutil odlično, tam sem na tekmah vselej najbolj užival,« je še dejal 26-letni Gorenjec, ki bo že jutrišnjo drugo preizkušnjo v Kranju (9.30) spremljal zgolj še kot gledalec.
V nasprotju z japonskim veteranom, ki je trdno odločen skakati do zimskih olimpijskih iger leta 2026, se je Dežman že dalj časa spogledoval s koncem športne poti. »To se je v meni kuhalo že vse od poškodbe hrbta, zaradi katere sem bil prisiljen izpustiti celotno zimo 2015/16, v kateri je kraljeval Peter Prevc. A sem si potem rekel, da me to ne bo ustavilo in da zaradi tega že ne bom vrgel puške v koruzo,« je skakalec kranjskega Triglava razkril, kdaj je prvič pomislil na to, da bi sklenil kariero.
Naprej so ga gnali tudi dobri rezultati, ki jih je dosegal v sezoni pred poškodbo, v kateri je bolj ali manj redno osvajal točke za svetovni pokal. V tisti zimi se je s slovensko ekipo dvakrat zavihtel tudi na zmagovalni oder med elito – sredi januarja 2015 je prispeval svoj delež k tretjemu mestu naše četverice na moštveni preizkušnji v Zakopanah, dva tedna pozneje pa še k odmevnemu zmagoslavju v Willingenu. Ob Dežmanu so bili obakrat v ekipi še Jernej Damjan, Peter Prevc in Jurij Tepeš.
Po sezoni 2017/18, ki je bila glede na vse okoliščine solidna (na koncu koncev je v Willingenu skočil na 9. mesto), se je začel – potem ko ni prišel v udarno slovensko reprezentanco – spet spraševati, ali naj vztraja ali ne. »V skokih je na žalost tako, da težko preživiš, če se ne uvrščaš redno med dvajseterico. Na koncu se lahko zgodi, da pri vsem odrekanju ostaneš celo brez vsega,« je Nejc pojasnil, kaj je slednjič pretehtalo, da je sklenil 15. junija letos narediti rez.
Nihče ti ne more dati zagotovila, da boš uspešen
Odločitev ni bila lahka. »Če bi vedel, da bom v prihodnje (še) uspešen, bi zagotovo še skakal, tako pa … Tega zagotovila ti seveda v športu nihče ne more dati,« je dejal mladinski svetovni prvak izpred sedmih let, ki bo svoj poslovilni skok opravil po finalu današnje (18.00) prve tekme za celinski pokal na 110-metrski napravi pod Šmarjetno goro, s katero se bo že po tradiciji uradno začela nova sezona pod okriljem Mednarodne smučarske zveze (FIS).
Nejc Dežman se je v zgodovino smučarskih skokov vpisal kot prvi slovenski mladinski svetovni prvak. FOTO: Reuters
»Kakšen bo točen scenarij, ne vem, slišal sem, da mi nekaj pripravljajo v klubu in na Smučarski zvezi Slovenije (SZS). Pustimo se presenetiti,« je tudi sam radoveden Dežman, ki mu je Igor Medved, trener naše reprezentance B, ponudil, da bi ga za konec neposredno uvrstil na tekmo, vendar tega ni želel. Ker za 20. mesta – kot je pribil – v moštvu noče odžirati prostora kateremu od nadarjenih mladincev.
Kaj bo počel po končani karieri, še ne ve natančno. Zaključiti namerava šolanje za inženirja strojništva in poskusil najti službo v tem poslu. Udeležil se bo tudi tečaja za skakalnega trenerja, saj noče, da bi vse znanje, ki ga je pridobil v teh letih, šlo v nič. Poleg tega se bo tudi bolj posvetil svoji izbranki Katji Požun, nekdanji skakalki, ki je tekmovalnemu športu pomahala v slovo lani.
Če bo še kdaj šel na katero od skakalnih prizorišč, pa bi najraje odpotoval v Saporo, kjer si je pred petimi leti s sedmim mestom izbojeval svojo najboljšo (posamično) uvrstitev v svetovnem pokalu. »Na Japonskem sem se zmeraj počutil odlično, tam sem na tekmah vselej najbolj užival,« je še dejal 26-letni Gorenjec, ki bo že jutrišnjo drugo preizkušnjo v Kranju (9.30) spremljal zgolj še kot gledalec.
