Predstava, kot je risi na tej ravni še niso pokazali

Podobno kot decembra 2013 so tudi sinoči na razkošni oder v Cankarjevem domu stopili člani hokejske reprezentance, vnovič športne ekipe leta na Slovenskem. Nastop na olimpijskih igrah z uvrstitvijo v četrtfinale zlepa ne bo šel v pozabo, povrhu so se risi nato brez kopice svojih adutov v Koreji odrezali s 1. mestom na SP skupine B in se tako vrnili med elito.

»Od kdaj pa Slovenci igrajo hokej,« je pred dobrim mesecem modroval točaj v lokalu sredi Bratislave. Nasmehnili smo se, domači novinarski kolega, s katerim smo skupaj spremljali olimpijske igre v Sočiju, pa ga je hitro spomnil, da Žiga Jeglič in Rok Tičar nista naključno okrepila Slovana, edinega slovaškega kluba v prestižni KHL, temveč sta ob Črnem morju na najmočnejšem hokejskem turnirju sezone igrala za reprezentanco, ki je med drugim opravila tudi s Slovaško, pred leti svetovno prvakinjo. Omenjeni birt je začudeno pogledal, pa nato zamrmral, da se tudi na ledeni ploskvi razmerja moči spreminjajo …

Eno leto prej je slovenski hokejski reprezentanci pripadla lovorika najboljše ekipe leta pri nas po zaslugi senzacionalne uvrstitve na olimpijske igre, prve za naše mojstre palic in ploščka v letih samostojnosti. Takrat so izbranci selektorja Matjaža Kopitarja po vrsti ugnali Beloruse, Dance in Ukrajince. Uvrstitev risov v Soči je doma odmevala, da je bilo kaj, hokejski poznavalci na tujem so odkrivali še druge igralce, ne le dotlej mnogim znanega le zvezdnika iz NHL Anžeta Kopitarja. Njegov oče, selektor, pa se nikakor ni hotel prepustiti evforiji. Vseskozi je ponavljal, da se je že lepo uvrstiti med 12-člansko hokejsko elito na OI, toda da bo verjetno dolgoročno za to hitro igro, ki je že pred dolgimi desetletji Sloveniji tako prirasla k srcu, še bolj pomembna vrnitev v najvišji svetovni razred. Ta pa je vodila le prek prvenstva skupine B v Koreji, kjer naših barv še zdaleč niso mogli braniti številni pomembni akterji.

Pisalo se je zgodnje jutro, 4. februarja, ko se je na Brniku med vrvež slovenskih potnikov za Soči pomešala tudi hokejska reprezentanca. Nase je nato opozorila že na premieri proti domači vrsti. Hokeju je v nesmučarski Rusiji pripadala vseskozi posebna pozornost, Slovenija je domačo zvezdniško zasedbo dodobra namučila, po golih Žige Jegliča pa jo odnesla s prav znosnim porazom – 2:5. Že čez dva dneva je sledila vrhunska predstava, kakršne risi proti tekmecu tako visoke ravni dotlej še niso uprizorili. Z goli Roka Tičarja, Tomaža Razingarja in Anžeta Kopitarja v presledku pičlih šestih minut je Slovenija ugnala Slovaško in se na koncu uvrstila pred njo na lestvici uvodnega kroga. Takrat sklepni poraz s silno močnimi Američani ni bil usoden, risi so si že brusili kremplje za kvalifikacijski boj na poti v četrtfinale.

Nasproti so stali najbolj tradicionalni tekmeci slovenskih hokejistov, avstrijski sosedje, selektor je kot ponavadi poskusil ohraniti mir in odganjal namige o posebnem prestižu in naboju. Kakorkoli – Slovenija je po novi imenitni predstavi uprizorila podvig, zmagala s 4:0 (Kopitar, Urbas, Kovačevič, Muršak) ter se uvrstila med najboljših osem, ko je bila Švedska, pozneje finalistka z zmagovalko Kanado, vendarle premočna.

Zime pa še ni bilo konec, kmalu je napočil čas za novi izziv: vrnitev v skupino A brez Roberta Kristana v vratih, Tičarja, Jegliča, Roberta Saboliča, Aleša Kranjca, kajpak Anžeta Kopitarja, za katerega se je v dneh slovenskega nastopa v Koreji začela končnica NHL, v katerem je pozneje sanjsko leto slovenskega hokeja zaokrožil še s svojim drugim Stanleyjevim pokalom. Navzlic vsem izostankom in tudi uvodnemu porazu na prvenstvu v Seulu proti Japoncem pa so risi kot že tolikokrat v preteklosti strnili moči, nizali zmage, prav za konec spet strli sosednji avstrijski oreh in se uvrstili med elito, ki se bo pomerila maja prihodnje leto na napovedovanem spektakularnem prvenstvu v Pragi in Ostravi. Na Češkem pač hokeju pripada posebno poglavje. In tudi slovensko je očitno v tej igri prav posebno. Reprezentanca blesti, njeni igralci navdušujejo tuje delodajalce v Los Angelesu, Moskvi, Bratislavi, doma pa klubi životarijo, nekdanjega utripa brez velikega gorenjsko-ljubljanskega prestiža preprosto ni več. Zato je pred odgovornimi kopica nalog, da ne bi zaspali ob sicer sijajnih dosežkih izbrane vrste.