S tremi aduti v poolimpijsko sezono

Östersund – Poolimpijska sezona v sleherni panogi smučarskega športa prinaša kopico ugibanj o razmerjih moči, novih kandidatih za vrh in vztrajanju junakov največjega športnega dogodka prejšnje zime. Tako je tudi med biatlonci, ki se bodo jutri ob 15.30 na Švedskem za začetek sezone pomerili v mešanih štafetah. V Skandinaviji bodo do konca prihodnjega tedna.

Omenjena uvodna disciplina zime, ki je nazadnje doživela tudi olimpijsko premiero – a takrat, žal, brez slovenske ekipe – postaja iz sezone v sezone bolj prepoznavna. Predvsem reprezentancam z ožjo bazo, a očitno kakovostnim jedrom, med katere sodi prav naša vrsta, ponuja priložnost za visoke uvrstitve. Zato sleherno od resda redkih preizkušenj v sezoni, ko za ekipo tekmujeta po dva biatlonca in dve biatlonki, v slovenskem taboru nestrpno pričakujejo. Toda neučakani niso le pred jutrišnjo premiero, temveč tudi naslednjimi tekmami, sprva na tej tradicionalni švedski postaji, nato pa na naslednjih prizoriščih sredi Evrope, ko bo na koledarju vnovič, tokrat od 18. do 21. decembra, tudi Pokljuka. Ta je seveda pri naših reprezentantih posebej vidno podčrtana, pomembnejši cilj bo le še svetovno prvenstvo, v prvi polovici marca 2015 na Finskem.

Kontiolahti sredi Karelije, pokrajine ob finsko-ruski meji, je nazadnje priredil največje tekmovanje biatloncev pred 16 leti, bolj kot karkoli drugega pa je navzočim v spominu ostal izjemen mraz, tudi 30 stopinj pod ničlo. Zato je dogodek zapisan kot prvenstvo številnih preloženih preizkušenj, del tekmovanja pa so nato pozneje izvedli na finalu svetovnega pokala v Oslu. Tako tudi preizkušnjo v skupinskem štartu, takrat novi disciplini biatlonske karavane, ko je bila Andreja Grašič 4. Slovenija je nato še dolgo, natanko 10 let, čakala na prvo kolajno svetovnega prvenstva, v Koreji 2009 si jo je priborila Teja Gregorin. Odkar je k naši vrsti iz hrvaške reprezentance prestopil Jakov Fak, pa so se biatlonski navdušenci pri nas razveselili tudi zlate kolajne na SP, in sicer v Ruhpoldingu 2012. Tudi z naslednjega šampionata se je tekmovalec, doma iz Gorskega Kotarja, vrnil z uvrstitvijo na stopničke za 3. mesto v Novem Mestu, središču češkega biatlona. In povsem razumljivo je, da se bo tudi na omenjenem največjem tekmovanju te sezone na Finskem lotil lova na mesto med najboljšo trojico.

Seveda pa je tako kot pred drugimi udeleženci svetovnega pokala tudi glede Fakovih nastopov precej ugank. Podobno kot Klemen Bauer, po rejtingu št. 2 pri slovenski moški biatlonski vrsti, v tem pripravljalnem obdobju ni več vadil pod vodstvom glavnega reprezentančnega trenerja Uroša Velepca, temveč se je odločil za samostojni trening ob pomoči Janija Grilca, strokovnjaka za telesno pripravo, ter tudi Tomaša Kosa. Dobrodušnega Čeha po 14 letih ni več v štabu slovenske izbrane vrste, nikdar pa najbrž ne bo povsem jasno, ali je bil njegov odhod zares nujen v projektu ambiciozne reprezentančne prihodnosti …

Kakorkoli, Slovenija bo, kar zadeva udarne adute, vstopila v sezono z rutiniranim Fakom, Bauerjem, pri katerem je stroka glede na izjemen športni talent doslej pogrešala več odmevnejših dosežkov, ter Gregorinovo, našo prvo reprezentantko z biatlonsko kolajno na olimpijskih igrah. In konkurenca? Med velikimi biatlonskimi nacijami se zdi, da so najbolj mirni v norveškem taboru, kjer ohranjajo široko bazo, nenazadnje imajo okrog 30 štadionov za trening in delovanje klubov, pokrovitelje pa še naprej privablja navzočnost Oleja Einarja Bjørndalna, ki se pri 40 letih očitno še ne namerava posloviti od vrhunskega športa. O slovesu svoje vodilne biatlonke Kaise Mäkäräinen, nazadnje zmagovalke svetovnega pokala, ugibajo Finci, Nemci in Rusi pa prižigajo alarm, ker v minuli sezoni še zdaleč niso uresničili začrtanih ciljev. Predvsem slednjim zlepa ni šlo, na OI v domovini so osvojili le eno zlato, in sicer v moški štafetni tekmi. Kristalni globus sezone je tretjič zapored med biatlonci osvojil Francoz Martin Fourcade, prva osebnost biatlonske zime pa je bila Belorusinja Darja Domračeva, trikratna olimpijska prvakinja.