Slovensko slovo od skandinavske zime z nasmehom
Moška štafeta in Jakov Fak preprečila najslabšo možno bero slovenske izbrane vrste – Za konec dvojno italijansko slavje.
Odpri galerijo
Jakov Fak (številka 26) se je zelo premišljeno lotil teka v skupini na zadnji tekmi svetovnega prvenstva.
FOTO AFP
Slovenska biatlonska reprezentanca bo danes iz Švedske na sosednjo Norveško, kjer bo v Oslu od četrtka do nedelje finale sezone, odpotovala z mešanimi občutki. Moška vrsta je uprizorila podvig s 5. mestom v sobotni štafeti, Jakov Fak je bil včeraj v skupinskem štartu 14., kar je najboljša slovenska posamična uvrstitev na 50. svetovnem prvenstvu. Slabe volje pa je bilo v zadnjem tednu več kot veselja.
Sklepni konec tedna je prav podobno kot na prejšnjem prvenstvu, pred dvema letoma v Avstriji, vsaj malce polepšal podobo dosežkov slovenske izbrane vrste. Tudi takrat so si dnevno sledili povprečni izidi naših reprezentantov, slabši od ravni iz prejšnjih let, nakar je prav za konec Teja Gregorin s 4. mestom v skupinskem štartu poskrbela vsaj za eno vrhunsko uvrstitev. Takšno pa je tu, dan pred koncem prvenstva na Švedskem, dosegla moška štafeta in v izjemni tekmi presenetila nekaj favoriziranih ekip, zlasti francosko in švedsko. Slovenija je s 5. mestom ponovila svojo najboljšo štafetno uvrstitev s svetovnih prvenstev, iz Hanti-Mansijska 2003, obenem je res lepa predstava prispevala pomemben delež k samozavesti Faka za to zadnjo nedeljo, ko je bil kot edini med našimi reprezentanti na štartu prestižnega skupinskega štarta.
A ta omenjena samozavest se je prepletala tudi s strahom, češ da mu po vseh naporih in tudi razočaranjih zadnjih tednov, ko mu je bolezen preprečila januarsko-februarske načrte, zmanjkalo moči za nedeljsko predstavo. Zlasti ker jih niti malce ni hranil v imenitni štafetni preizkušnji, po kateri je glavni trener Uroš Velepec poudaril: »Občudovanja je vredno, kako močno je Jakov s srcem in dušo pripravljen pomagati moštvenemu uspehu.«
A ko se je včeraj zbudil, dvakratni svetovni prvak ni čutil (pretirane) utrujenosti. »Res, če takole pomislim, mi ne bi bilo odveč, da bi tudi v ponedeljek, torej dan po prvenstvu, spet tekmoval,« nam je dejal ob slovesu iz Östersunda, ki ga je zaznamovalo močno sneženje z vetrom in temu posledično tekma zasukov ter hudih napak na strelišču. Ko je Johannes Thingnes Bø, prepričljivo vodilni biatlonec sezone, ob zadnjem postanku zgrešil vseh pet tarč, ob njem pa takrat udarni tekmec za vrh Jevgenij Garaničev štiri, je občinstvu zastal dih, na pladnju pa je bil senzacionalni razplet sklepne tekme prvenstva. Zmage se je veselil italijanski reprezentant Dominik Windisch, bronasti v lanskem olimpijskem šprintu v Pjongčangu, a vendarle zunaj kroga tistih najresnejših kandidatov za vrh. »Ko sem se pognal v zadnji krog s strelišča kot prvi, sem si le dejal – mar je to mogoče,« je priznal Južni Tirolec. Zaokrožil je veliki dan naših zahodnih sosedov, na ženski tekmi je bila najboljša rojakinja Dorothea Wierer.
Jakov Fak je pritekel v cilj na 14. mestu, tik za omenjenim Bøjem. »Zdaj mi je hudo zaradi dveh napak pri drugem postanku na strelišču, a ko sem nastavil puško in dobro začel, se je spremenila smer vetrovnega sunka, prepozno je bilo za kakšno mojo spremembo. Pozneje sem porabil več časa kot ponavadi pri streljanju stoje, a drugače tokrat ni šlo. Prestal sem zahtevno pripravljalno obdobje, zato sem zadovoljen ob kakršnemkoli premiku navzgor. Čeprav na tem prvenstvu nisem prižgal tiste iskre kot kdaj v preteklosti, sem v zadnjih 500 metrih prehitel dva tekmeca in se uvrstil v zgornjo polovico,« je bil ob koncu vendarle zadovoljen Fak. A v isti sapi nam je dodal, da če ne bi zbral že toliko izkušenj iz svoje pisane preteklosti, v Östersundu sploh ne bi mogel tekmovati.
Tudi trener Velepec je svojega biatlonca za konec pohvalil: »Uresničil je načrt o tem, da bo iz dneva v dan močnejši, žal se nam je le pripetila tista izjemna smola s smučmi za 20-kilometrsko tekmo. Je pa naš servis vrhunsko opravil nalogo tako za sobotno štafeto kot tudi zdaj za ta Jakovov nastop v skupinskem štartu.« Slovo od osrednje biatlonske arene na Švedskem sinoči za Slovenijo le ni bilo tako boleče, kot je kazalo še pred tem koncem tedna, a vseeno rdeča luč alarma še naprej sveti. Do prvenstva na domačem snegu sta namreč le še dve leti ...
Sklepni konec tedna je prav podobno kot na prejšnjem prvenstvu, pred dvema letoma v Avstriji, vsaj malce polepšal podobo dosežkov slovenske izbrane vrste. Tudi takrat so si dnevno sledili povprečni izidi naših reprezentantov, slabši od ravni iz prejšnjih let, nakar je prav za konec Teja Gregorin s 4. mestom v skupinskem štartu poskrbela vsaj za eno vrhunsko uvrstitev. Takšno pa je tu, dan pred koncem prvenstva na Švedskem, dosegla moška štafeta in v izjemni tekmi presenetila nekaj favoriziranih ekip, zlasti francosko in švedsko. Slovenija je s 5. mestom ponovila svojo najboljšo štafetno uvrstitev s svetovnih prvenstev, iz Hanti-Mansijska 2003, obenem je res lepa predstava prispevala pomemben delež k samozavesti Faka za to zadnjo nedeljo, ko je bil kot edini med našimi reprezentanti na štartu prestižnega skupinskega štarta.
A ta omenjena samozavest se je prepletala tudi s strahom, češ da mu po vseh naporih in tudi razočaranjih zadnjih tednov, ko mu je bolezen preprečila januarsko-februarske načrte, zmanjkalo moči za nedeljsko predstavo. Zlasti ker jih niti malce ni hranil v imenitni štafetni preizkušnji, po kateri je glavni trener Uroš Velepec poudaril: »Občudovanja je vredno, kako močno je Jakov s srcem in dušo pripravljen pomagati moštvenemu uspehu.«
A ko se je včeraj zbudil, dvakratni svetovni prvak ni čutil (pretirane) utrujenosti. »Res, če takole pomislim, mi ne bi bilo odveč, da bi tudi v ponedeljek, torej dan po prvenstvu, spet tekmoval,« nam je dejal ob slovesu iz Östersunda, ki ga je zaznamovalo močno sneženje z vetrom in temu posledično tekma zasukov ter hudih napak na strelišču. Ko je Johannes Thingnes Bø, prepričljivo vodilni biatlonec sezone, ob zadnjem postanku zgrešil vseh pet tarč, ob njem pa takrat udarni tekmec za vrh Jevgenij Garaničev štiri, je občinstvu zastal dih, na pladnju pa je bil senzacionalni razplet sklepne tekme prvenstva. Zmage se je veselil italijanski reprezentant Dominik Windisch, bronasti v lanskem olimpijskem šprintu v Pjongčangu, a vendarle zunaj kroga tistih najresnejših kandidatov za vrh. »Ko sem se pognal v zadnji krog s strelišča kot prvi, sem si le dejal – mar je to mogoče,« je priznal Južni Tirolec. Zaokrožil je veliki dan naših zahodnih sosedov, na ženski tekmi je bila najboljša rojakinja Dorothea Wierer.
Vetrovni sunek odgnal Fakove sanje
Jakov Fak je pritekel v cilj na 14. mestu, tik za omenjenim Bøjem. »Zdaj mi je hudo zaradi dveh napak pri drugem postanku na strelišču, a ko sem nastavil puško in dobro začel, se je spremenila smer vetrovnega sunka, prepozno je bilo za kakšno mojo spremembo. Pozneje sem porabil več časa kot ponavadi pri streljanju stoje, a drugače tokrat ni šlo. Prestal sem zahtevno pripravljalno obdobje, zato sem zadovoljen ob kakršnemkoli premiku navzgor. Čeprav na tem prvenstvu nisem prižgal tiste iskre kot kdaj v preteklosti, sem v zadnjih 500 metrih prehitel dva tekmeca in se uvrstil v zgornjo polovico,« je bil ob koncu vendarle zadovoljen Fak. A v isti sapi nam je dodal, da če ne bi zbral že toliko izkušenj iz svoje pisane preteklosti, v Östersundu sploh ne bi mogel tekmovati.
Tudi trener Velepec je svojega biatlonca za konec pohvalil: »Uresničil je načrt o tem, da bo iz dneva v dan močnejši, žal se nam je le pripetila tista izjemna smola s smučmi za 20-kilometrsko tekmo. Je pa naš servis vrhunsko opravil nalogo tako za sobotno štafeto kot tudi zdaj za ta Jakovov nastop v skupinskem štartu.« Slovo od osrednje biatlonske arene na Švedskem sinoči za Slovenijo le ni bilo tako boleče, kot je kazalo še pred tem koncem tedna, a vseeno rdeča luč alarma še naprej sveti. Do prvenstva na domačem snegu sta namreč le še dve leti ...
