Cortina 1956: trdoživi pionirji smučarskega teka ohranjajo olimpijskega duha

Šestega februarja 2026 bodo na kultnem nogometnem stadionu San Siro v Milanu odprli 25. zimske olimpijske igre, ki bodo potekale tudi v znanem zimskošportnem središču Cortina d'Ampezzo. Prav tam so 29. januarja 1956 prav tako odprli največji zimski športni festival, s tem da so to bile komaj sedme olimpijske igre po vrsti. Na njih je sodelovala tudi jugoslovanska olimpijska reprezentanca v glavnem s slovenskimi športniki, ki so tekmovali v alpskem smučanju, smučarskih skokih in tekih. Sedemdeset let po igrah smo obiskali edine štiri še živeče olimpijce, vsi so bili tekači na smučeh.

Pod petimi krogi so tekmovali Amalija Arbeiter Belaj, Cveto in Janez Pavčič ter Štefan Robač, ki so zdaj s svojimi pripovedmi osvežili spomin na igre v povsem drugačnih časih. Čeprav štejejo od 90 do 97 let, lahko verjamete, da ohranjajo še kako radoživega športnega duha.

Janez Pavčič je s 97 leti najstarejši živeči slovenski olimpijec, njegov brat Cveto jih ima 92. Za zadnji jubilejni rojstni dan je mlajši Cveto med drugim Janezu obljubil, da mu bo v prihodnje redno kuhal kavo. Tako se dobita vsak ponedeljek ob 11. uri, Janeza pripelje hčerka Sonja na obisk iz bližnje soseščine v Štepanjskem naselju v Ljubljani, Cveto pa je skupaj z ženo Mirno krasen gostitelj. »Obvezal sem se, da bom to počel do konca, svojega ali njegovega,« v smehu pove Cveto, ki mu, tako kot ne bratu, običajne starostne tegobe ne pridejo do živega.

Janez in Cveto Pavčič imata redna tedenska srečanja ob ponedeljkih. FOTO: Črt Piksi

S priprav na Finskem v olimpijske Dolomite

Seveda sta ostala športnika po duši, spremljata praktično vse panoge, zato nam sploh ni bilo težko na hitro odpotovati 70 let v preteklost. »Imam zelo lepe spomine, tudi takšne, ki jih je težko opisati. Ko sem izvedel, da bom udeleženec olimpijskih iger, sem si mislil, da sem glavni junak v takratni Jugoslaviji. Nekateri, predvsem profesor Adi Klojčnik na visoki šoli za telesno kulturo, so me opozarjali, da bo zaradi olimpijskih iger trpel moj študij. Odvrnil sem jim, da lahko študij zaključim tudi dve leti pozneje, le enkrat v življenju pa bom imel priložnost nastopiti na olimpijskih igrah. V tistih časih so bile olimpijske igre drugačne kot danes, ko se športniki veliko družijo tudi zunaj tekmovališč. Takrat smo bili precej ločeni eni od drugih. Eden najprijetnejših spominov ostaja odprtje iger na manjšem stadionu, kjer je vojaški ali policijski pevski zbor zapel dve pesmi. Vsakič, ko se spomnim tega, mi stopijo solze v oči. Ena je bila Lassu sulle montagne (v prevodu Tam gor v gorah, op. p.), to je nekaj nepozabnega,« se januarja 1956 čustveno spominja Cveto Pavčič, ki je tekmoval v teku na 15 kilometrov in štafeti 4 x 10 kilometrov. »Dva dni pred startom na 15 kilometrov so mi izdrli zob zaradi granuloma. Bil sem zelo otečen, prejel sem veliko dozo penicilina. Zato na progi nisem bil tako dober, kot sem pričakoval, je pa tudi res, da smo po kakovosti precej zaostajali za konkurenco predvsem iz zahodnih držav, Rusi so pa sploh bili razred zase. Bili smo amaterji, imeli smo skromno opremo in razmere za vadbo, smučarski tek je bil na stranskem tiru,« pripoveduje in hkrati razkrije prav poseben dogodek v luči priprav na olimpijske igre.

Cveto Pavčič na eni izmed tekem v Mojstrani v 60. letih FOTO: osebni arhiv

»Finska nogometna zveza je v okviru sodelovanja z jugoslovansko zvezo k nam poslala štiri nogometaše, da bi obogatili svoje znanje v nogometno precej bolje razviti državi. V tej izmenjavi so se pri Nogometni zvezi Jugoslavije spomnili na smučarske tekače, ki bi lahko v meki tega športa precej odnesli, zato so nam odstopili gostovanje na Finskem. Tako smo mesec dni, do božiča 1955, štirje olimpijci vadili v Vuokattiju, njihovem nacionalnem centru za smučarski tek, in tudi na Laponskem, v kraju Kaunispää. Bilo je zelo mrzlo, mi pa nismo imeli primerne obutve, zato se je večkrat zgodilo, da smo se po nekaj sto metrih vrnili v hišo, saj nas je strašno zeblo. Finci so se čudili, sami so se zelo enostavno zaščitili pred mrazom, saj so debele volnene nogavice potegnili prek čevljev. S tem se je dalo trenirati,« pojasni Cveto Pavčič.

V prostem času so si z delom v gozdu, kjer so izpod snega vlačili podrte smreke, prislužili nove, precej boljše smuči. Na poti v domovino so jih morali pustiti na mejnem prehodu na Jesenicah, saj niso imeli denarja za plačilo carine. Dvignili so jih čez slab mesec, ko so z reprezentanco potovali na olimpijske igre v Cortino. Vezi so tik pred tekmovanjem montirali sami, tudi sicer so sami servisirali vso opremo. V jugoslovanski odpravi je bilo 15 slovenskih olimpijcev.

Cveto in Janez Pavčič nista bila bratska rivala zgolj v teku na smučeh, ampak tudi v atletiki, kjer sta tekmovala v teku na 3000 metrov z ovirami. FOTO: osebni arhiv

»Z Janezom sva tekmovala v teku na 15 kilometrov in štafetnem teku 4 x 10 kilometrov skupaj z Zdravkom Hlebanjo in Matevžem Kordežem. Po prvem sem prišel v cilj napol mrtev, prvih šest kilometrov sem odtekel krasno, potem pa me je kar naenkrat zmanjkalo, zato sem zelo trpel. Na koncu sem bil 47., Janez je bil dve mesti pred mano, Hlebanja je bil 43., Kordež pa 49. Posebna zgodba pa je bil tudi štafetni tek, saj so del proge dan pred startom spremenili zaradi pomanjkanja snega. Mi smo si že prej ogledali staro traso, zato smo bili presenečeni, ko smo morali teči na strm hrib ob skakalnici, kjer sveže nasuti sneg sploh ni bil dobro utrjen. Tik pod vrhom sem bil zelo utrujen, tam je stala skupina znanih finskih deklet s skupnih priprav. Medtem ko sem se boril, sem slišal spodbujanje 'Heja, Cveto, heja, Cveto!'. Ker sem že precej omagal, sem si palice na strmini podstavil pod zadnjico in si nekoliko odpočil. Bilo mi je zelo nerodno, med njimi je bila namreč tudi punca, ki mi je bila zelo všeč. Ko so me gledale, so se kar križale v smehu. No, na koncu vsaj nismo bili zadnji, ha, ha, ha,« Cveto opisuje dogodivščino, kot da bi se zgodila prejšnji teden. Jugoslovanska štafeta je zasedla 13. mesto. Velja omeniti, da je Sovjetska zveza osvojila sedem od 18 možnih medalj v smučarskem teku, Švedska jih je zbrala šest.

Cveto Pavčič na eni izmed tekem v Mojstrani v 60. letih FOTO: osebni arhiv

Cveto Pavčič je nastopil tudi na olimpijskih igrah v Innsbrucku leta 1964, potem pa se je posvetil akademski karieri na tedanji visoki šoli za telesno kulturo, danes je to fakulteta za šport. Ker je bil tudi rokometaš, je v tem športu ostal kot trener, največje uspehe je dosegel s Slovanom in Ribnico. Janez in Cveto sta sicer športno pot začela na nogometnem igrišču Javornika v Rakeku, po selitvi v Ljubljano sta iskala izzive v rokometu, atletiki in smučarskem teku. Janez je bil nekaj let vodja prometne milice v Ljubljani, pozneje je bil dolga leta trener slovenskih smučarskih tekačev. Med drugim je sodeloval pri trasiranju olimpijskih tekaških prog za igre v Sarajevu leta 1984.

Koroški samorastnik ni poznal predaje

Na mogočnem olimpijskem odru je tistega leta, ko je vso pozornost svetovne javnosti požel odlični avstrijski alpski smučar Toni Sailer, ki je osvojil zlate kolajne v slalomu, veleslalomu in smuku, jugoslovanske barve v teku na smučeh branil tudi Štefan Robač, svojevrstni samorastnik v tem športu. Koroška je bila namreč oddaljena od smučarskih središč in glavnih odločevalcev v športu, toda kleni Prevaljčan se je zaljubil v smučarski tek ter zagnano treniral in tekmoval. Pozimi in poleti, ko je v slogu pionirja gorskega teka postavljal časovne rekorde po vratolomnih planinskih poteh. »Vsakemu športniku je v neizmerno čast, da se s svojimi rezultati uvrsti na olimpijske igre. Že to, da sem bil v tistih časih med najboljšimi smučarskimi tekači v Jugoslaviji, je bil izjemen dosežek. Sodelovanje na igrah v Cortini je bila velika nagrada za to. Pripravljal sem se doma na Koroškem, treniral sem tudi po dvakrat na dan, na Pokljuki pa z reprezentanco. Zaposlen sem bil kot elektrikar v Železarni Ravne, kjer direktor Gregor Klančnik ni imel pravega posluha za moje športne potrebe, čeprav nam je prav on predstavil smučarski tek, ko se je iz Gorenjske preselil na Koroško. Očitno je svoje opravila nevoščljivost, saj sem praktično iz nič prišel do odličnih rezultatov na državni ravni. Takrat je v Mežici Tomaž Šipek izdeloval smuči, poskušal je tudi s tekaškimi. S temi sem se tudi uvrstil na olimpijske igre. Ko smo tekači zaprosili vodstvo železarne, da bi nam pomagala nabaviti smuči, smo dobili odgovor, naj gremo nabirat staro železo. A se nismo predali, trdo smo delali naprej,« pripoveduje Robač, ki zadnja tri leta biva v domu za starejše občane Na Fari na domačih Prevaljah. Prav na božični dan bo dopolnil 95 let.

Štefan Robač se je na olimpijske igre uvrstil s smučkami, ki jih je izdelal Tomaž Šipek iz Mežice. FOTO: osebni arhiv

»Na igre sem odšel brez posebnih pričakovanj, nisem razmišljal o konkurenci ali zahtevnosti proge. Hotel sem pač dati svoj maksimum. Takrat nastopa v teku na 50 kilometrov sploh nisem imel v načrtu, na to dolžino se niti nisem pripravljal. Dan pred tekmo pa so mi dejali, da moram tekmovati tudi v tej preizkušnji, ali pa se lahko kar poslovim. Nisem imel izbire, zaradi izčrpanosti in nepripravljenosti sem pri slabih 40 kilometrih odstopil. V teku na 30 kilometrov pa sem zasedel 45. mesto, kar je bila realna uvrstitev. Me je pa bolj razveselil telegram v hotelu, ko mi je žena Mara sporočila, da je rodila hčerko Marjano,« vlažnih oči pripoveduje Robač, ki je zelo ponosen tudi na sina Matjaža, tri vnuke in pet pravnukov.

»Vse skupaj je bilo enkratno doživetje, kar težko je opisati občutke. Prvič smo v živo sodelovali na tako veliki, mogočni prireditvi, kot je bilo odprtje iger na prostranem ledenem stadionu. To je nekaj povsem drugega kot ogled na televizijskem zaslonu,« se spominja Robač, ki je kmalu zapustil železarno in poklicno pot nadaljeval v zavarovalnici, kjer je dočakal upokojitev.

Štefan Robač, ki je po tekmovalni poti na Koroškem vzgojil celo vrsto smučarskih tekačev, bo na božični dan dopolnil 95 let. FOTO: Rok Tamše

Upoštevaje rezultate in odlično pripravljenost bi lahko bil podobno kot drugi olimpijski kolegi in kolegice tudi udeleženec olimpijskih iger leta 1960 v Squaw Valleyju v ZDA. Toda vodstvo Jugoslovanskega olimpijskega komiteja (JOK) se je odločilo, da se iger ne bodo udeležili zaradi pomanjkanja denarja.

Po tekmovalni karieri je Štefan Robač uspešno deloval kot trener. Že kot tekač se je na vseh tekmah veliko pogovarjal z nemško govorečimi tekmeci, saj je bil rojen na avstrijskem Koroškem in je tekoče govoril nemščino. Kolege je spraševal o njihovih treningih, opremi in drugih podrobnostih. S tem je prišel do koristnih informacij in bogatil znanje o smučarskem teku. Vse to je potem uporabil kot trener. Za tiste čase je bil zelo napreden, svojim tekačem je uredil celo redno prehrano, poseben sistem treningov poleti in podobno. Povabili so ga, da bi prišel v Ljubljano, kjer bi sodeloval tudi na fakulteti za šport, a je moral v prvi vrsti poskrbeti za eksistenco družine, torej ohraniti službo kot zavarovalniški agent.

Štefan Robač se je med obiskom razveselil nahrbtnika – darila Olimpijskega komiteja Slovenije. FOTO: Rok Tamše

Leta 1964 je bil v vlogi trenerja uvrščen na seznam reprezentance za olimpijske igre v Innsbrucku, kjer je tekmoval tudi njegov varovanec Mirko Bavče z Raven na Koroškem. Tik pred zdajci pa mu je po njegovih besedah odhod onemogočil že omenjeni Klančnik, ki je v smučarski zvezi podpiral druge. Zaradi tega je bil zelo razočaran, končal je s trenerskim delom, umaknil se je iz vrhunskega športa. Toda smučarski tek je imel v krvi, zato z njim ni prenehal. Sam je tudi trasiral proge po okoliških hribih, pozimi je na smučeh preživljal velik del prostega časa, dokler so ga nosile noge.

Neuklonljivi duh izjemne Celjanke

Amalija Arbeiter Belaj, ki je 25. junija praznovala 90. rojstni dan, je še danes edina Celjanka, ki se je udeležila zimskih olimpijskih iger. Z vitalno gospo smo se srečali v prostorih četrtne skupnosti na Čopovi ulici v knežjem mestu, kjer uživa poseben ugled, zelo priljubljena je med sosedi, ki ji radi priskočijo na pomoč s tem in onim. Prav od nje smo izvedeli, da se je njena športna kolegica, prav tako olimpijka leta 1956, Mara Rekar iz Mojstrane poslovila 24. novembra. Po športni karieri sta gojili prijateljski odnos še desetletja.

Amalija rada obuja spomine na dogajanje v Cortini d'Ampezzo 1956. FOTO: Rok Tamše

Dvajsetletna Amalija je bila seveda navdušena, ko se je uvrstila v olimpijsko ekipo za Cortino '56. »Mama mi je rekla, naj ostanem doma, saj se je v času iger poročil moj brat. V družini nas je bilo devet otrok, zato sem ji odvrnila, da bo porok še veliko, olimpijske igre pa so samo ene. In tako sem šla,« je svojo odločnost pojasnila ambiciozna športnica.

Žensko jugoslovansko vrsto smučarskih tekačic so ob Amaliji sestavljale še Mara Rekar, Blaženka Vodenlič in Hrvatica Nada Birko. V Cortini je najprej nastopila v teku na 10 kilometrov, potem še v štafeti 3 x 5 kilometrov. »Na igre sem prišla z zelo slabo opremo. V prvi tekmi sem se po treh kilometrih znašla v težavah, saj so tri tekmovalke pred mano padle. Morala sem se jim izogniti, če sem hotela nadaljevati, zato sem stopila v visok sneg, pod katerimi so bile drevesne veje. Tako mi je ena smučka počila in s takšno sem potem zdržala do konca. Kmalu po nesreči me je ob progi spodbujal Janez Pavčič, ki pa mi ni mogel pomagati z rezervno smučko, saj nismo imeli dodatne opreme. Vseeno mi je uspelo priti do cilja, zasedla sem 32. mesto. V Cortini je bil tudi novinar Beno Hvala, zapisal je mojo izjavo, ki jo še danes znam na pamet: 'Mislim, da je številka 32 že tradicionalna za jugoslovanske uvrstitve. Včeraj je bil Matevž Kordež v teku na 30 kilometrov prav tako 32., Slava Zupančič v veleslalomu prav tako 32., danes pa še jaz. Čez teden dni je na programu še štafeta, upam, da bomo dosegle višjo uvrstitev. Pozdravljam prav vse Celjane.« In to se je tudi zgodilo! Skupaj z Maro Rekar, ki se je poslovila pred kratkim, 24. novembra letos, in Nado Birko iz Delnic so osvojile deveto mesto v štafetnem teku.

Amalija Belaj je navduševala s svojo vzdržljivostjo in pogumom. FOTO: osebni arhiv

Bivanje v italijanskih Dolomitih jim je očitno dobro delo. »Iz hotela smo videli kar nekaj olimpijskih prizorišč. Ogledali smo si nekatere tekme alpskih smučarjev in hokejistov. Hokej smo spremljali kar iz hotelskih sob, saj je bil ledeni stadion v bližini pod nami. Videli smo tudi del proge za bob,« opisuje olimpijska prizorišča iz leta 1956.

Ženska ekipa smučarskih tekačic na ZOI 1956, z leve: Nada Birko, Mara Rekar, Amalija Belaj in Blaženka Vodenlič. FOTO: osebni arhiv

»Nosili smo lepe uniforme, za tiste čase smo bili oblečeni zelo moderno, v prepoznavni modri barvi, podobna oblačila so imeli tudi Rusi. Ko sva se z Maro sprehajali po Cortini, so naju ljudje ustavljali in čestitali za rezultate, saj da sva se odlično odrezali. V vsej zmedi sva najprej celo podelili nekaj podpisov, potem pa sva kar zbežali, saj jim nisva utegnili pojasniti, da nisva Rusinji,« se v smehu spominja športna legenda iz mesta ob Savinji, ki je bila uspešna tudi v atletiki. »Za Kladivar sem tekla na 800 metrov, z Ančko Slamnik in Anico Gašperut smo celo postavile slovenski rekord v štafeti 3 x 800 metrov. Punce Kladivarja pa smo bile uspešne tudi na teku ob žici v Ljubljani, kjer smo zmagale petkrat zapored,« še razkrije naša sogovornica, ki je leta 1962 zaključila športno kariero. Z možem Marjanom Arbeiterjem, nogometašem celjskega Železničarja, sta namreč naslednje leto dobila hčerko Lidijo. Po krajši zaposlitvi v Zlatarni Celje je Amalija do upokojitve službovala v podjetju Aurea, kjer so izdelovali tudi značke in plakete za športne prireditve, med drugim za POI 1976 v Montrealu, ZOI 1984 v Sarajevu, ljubljanski tek ob žici ... V prostem času pa sta bila vselej v ospredju šport in rekreacija. Ko je v mlajših letih kot ljubiteljica adrenalina vozila slovito motorno kolo 175-kubični DKW, je pritegnila nemalo pozornosti na celjskih ulicah in drugje. »Z možem sva se odpeljala tudi na obisk k Mari Rekarjevi do Mojstrane, od tam pa se povzpela na Triglav. Nasploh smo radi hodili v gore. Po treh letih sem morala motor prodati, saj smo potrebovali denar za opremo v novem stanovanju,« je hudomušno, polna življenjske energije, pristavila Amalija Arbeiter Belaj – edina zimska olimpijka iz Celja, ene najmočnejših slovenskih športnih trdnjav.

Amalija Belaj je ob smučarskem teku in atletiki oboževala tudi vožnjo z motociklom. FOTO: osebni arhiv