Starševstvo, smučanje in vse drugo ... Močnejši sem, kot sem si mislil

Smučarski velikan Marcel Hirscher v intervjuju za Delo o slavi v Avstriji, premikanju meja in očetovski vlogi.

Objavljeno
11. marec 2019 08.40
Posodobljeno
11. marec 2019 11.42
Marcel Hirscher premika meje na belih strminah. Odkar je postal oče, poudarja, da smučanje ni več najpomembnejše v njegovem življenju. FOTO: Matej Družnik/Delo
Zanimivo je bilo opazovati Marcela Hirscherja, kralja belih strmin, zmagovalca 68 tekem za svetovni pokal, po šestem mestu na vitranškem veleslalomu. Odpel si je smuči, odvihral mimo vseh in zapustil ciljno areno. Potreboval je zrak, za hip se je moral umakniti od trušča. A se je kljub skepsi številnih vendarle vrnil in odgovarjal na novinarska vprašanja. Sezono bo as, o katerem je bil v Kranjski Gori najpogostejši pomislek, ali bo končal kariero, sklenil z rekordnim osmim velikim globusom in dvanajstim malim. Večer pred 58. Pokalom Vitranc je v pogovoru za Delo sproščeno govoril o premikanju meja, slavi in očetovski vlogi.
 

Je kdaj težko biti Marcel Hirscher?


Pridejo dnevi, ko si rečem: 'Huh, prestar sem za to!' So situacije, v katerih mi res ni najlažje, ampak to sprejemam kot del igre. Vredno je! Ker je to moja odločitev. Če mi v določenih trenutkih ne bi bilo udobno, se zavedam, da je nekaj treba spremeniti.
 

Pridejo tudi takšni, v katerih bi se radi skrili pred svetom?


Vsekakor! A to ni težko uresničiti, samo odpotujem iz Avstrije in vse je precej enostavneje. Kadar grem na prijetno večerjo z ženo in me vsakih deset minut nekdo zmoti, je zelo nadležno. Jem špagete, fotografirajo me in čez deset minut je moja večerja že na družbenih omrežjih. Ampak to so najslabše stvari, prevladujejo pozitivne.

image
Že lani je opozoril, da ne bo več dolgo tekmoval, naposled pa se je odločil še za eno sezono. Tokrat pa je napovedal, da ga čaka najtežja odločitev v življenju. FOTO: Matej Družnik/Delo

 

Ponavadi smučarji odklanjajo medijske obveznosti dan pred tekmo. Vi ne. Dajete daljše intervjuje petnajst ur pred štartom in naslednji dan tudi zmagate, kar smo pri vas večkrat videli. Kako vam uspeva obvladati vse to?


Večinoma sem na svojem maksimumu, ko gre za tekmovanja, medijske obveznosti, podelitve oziroma javna žrebanja in vse, kar sodi zraven v tekmovalnem koncu tedna. Raje se dan pred preizkušnjo pogovarjam z novinarji, kot da po nastopu stojim dlje časa v ciljni areni, kjer me zebe in me načenja utrujenost, medtem ko sem zdaj, ko govoriva, svež. Dajem prednost temu, da si vzamem čas za novinarje – ne vsak vikend – in raje naredim en dober intervju kot deset s po tremi stavki.
 

Kakovost pred količino?


Drži.
 

Verjetno se je vaše življenje spremenilo, odkar ste postali oče. Hkrati pa ta vloga ni vplivala na vaše rezultate in kariero.


Pričakoval sem veliko spremembo, ampak eno večjih presenečenj zame je, da se pravzaprav na moji poti nič ni spremenilo. Dan ima samo 24 ur, smučanje in trening pa nista več najpomembnejša v mojem življenju. Vesel sem, da mi ob strani stoji žena Laura, ki odlično obvlada novo poglavje. Snamem klobuk pred njo.
 

Predvidevam, da manj spite. Ampak očitno imate dovolj energije, ki jo prenesete vrhunsko smučanje.


Za tisto eno minuto na progi je v redu.

image
V Kranjsko Goro vselej rad pride. V preteklosti je hodil tudi s kajakom na Sočo, a je zdaj časa za takšne izlete manj. FOTO: Matej Družnik/Delo

 

Zdi se, da ste smučarji programirani delavci, ki greste v službo, opravite svoje naloge in greste domov. Vsak je osredotočen samo in zgolj nase, skrajni profesionalizem. Si kdaj vzamete čas za nekaj, kar ni strogo v programu?


Da bi kaj takega naredili med sezono? Ne! Vse postaja res zelo profesionalno. Naredil sem precej za ta šport, da sem ga na nek način dvignil na višjo raven. Predvsem s testiranjem opreme in materialom. Če pomislim na svoje začetke v svetovnem pokalu – takrat smo imeli morda deset parov slalomskih smuči, zdaj jih imamo trideset, kar je noro! Vendar je to hkrati nuja. Drugi tekmeci se prilagajajo okoliščinam in vsako sezono je težje. Tekmovati, še posebno v tehničnih disciplinah, ni lahka služba.
 

Večina smučarjev gre v specializacijo, vse manj je vsestranskih, kombinacija umira, tekmovalni urnik je lokacijsko nesmiseln. Če bi bili vi šef svetovnega pokala, kaj bi spremenili, da bi do izraza prišlo pravo smučarsko znanje?


Razredčil bi tekmovalni urnik, to pomeni manj preizkušenj, vendar pa takšne z več kakovosti in senzacije, kot je Kitzbühel. To bi bilo dobro za vse. Če pomislim samo na svoje serviserje, kakšne poti so morali prepotovati – enako seveda velja za mnoge druge –, vozili so se iz Åreja v Stockholm, nato še v tovarno v Altenmarkt in potem na tekmo v Bansko, vse to v dveh oziroma treh dneh. Na srečo se ni nikoli nikomur nič zgodilo, je pa to daleč od tega, da bi bilo pametno. V formuli ena imajo, denimo, več premora med dirkami, če gredo iz Amerike v Evropo. Mi tekmujemo v ZDA, pet dni pozneje pa že v Val d'Iseru, kar je neumno! Imamo čezoceanski let, ki izčrpa, jet lag, ki zahteva svoj čas, tu je še prevoz opreme ... In potem se sprašujemo, zakaj so pred božičem vsi bolni, utrujeni in ne dosegajo ravni, ki so jo sposobni. Bolj bi bilo treba razmišljati o tekmovalcih! V tem trenutku smo kot delovni konji. Če pogledamo še na druge obveznosti, kot je javni žreb, ugotovimo, da je to super stvar za gledalce, tekmovalcu pa vzame poldrugo uro časa. In to med tekmami. V Adelbodnu sem prišel v hotel ob 16. uri, imel sem pol ure, se stuširal, šel na žreb, tam porabil kar dve uri in pol, sledila je večerja, čas se je obrnil in odbilo je 21.

image
Marcel Hirscher ima v svetovnem pokalu 68 zmag. Če štejemo tudi lovorike, ki mu jih bodo izročili na finalu sezone v Andori, bo imel v vitrini osem velikih globusov in dvanajst malih. FOTO: Matej Družnik/Delo

 

Torej ni bilo časa za kondicijsko vadbo, fizioterapijo ...


Ni bilo časa za nič! Zato včasih rečem, dajte no, to res ni prijazno do tekmovalcev. Vsak vikend si kdo poškoduje koleno, hrbet, sezone je konec. Po mojem mnenju se tudi zato dogajajo te številne poškodbe. Sprednja križna vez v kolenu, denimo, je pasivna struktura in pravzaprav daje odziv na splošno počutje.
 

Ozriva se k treningom. Večina ekip vadi z drugimi tekmeci, vi trenirate sami. Je to način, da najbolj napredujete?


Če je moj cilj doseči vrhunec v hitrosti, moram trenirati z drugimi. Tako je predvsem v obdobju, ko se sezona začne, po tekmah v Söldnu in Leviju. Takrat na primer treniram z Manuelom Fellerjem, saj je tekmovalec, ki ves čas pritiska, premika meje. Če pa se vračam k svoji ravni, nimam te potrebe, saj imam sam pri sebi občutek ali je nastop dober ali ni. Imam namreč toliko rutine skozi trening. Pomembno se mi zdi, da treniram sam, ker imam s tem najboljše razmere za testiranje. Če nas je deset na eni progi, ni možnosti za resne teste materiala.

image
”Če bi bil jaz šef svetovnega pokala? Razredčil bi tekmovalni koledar. Bolj bi bilo treba razmišljati o tekmovalcih! Smo kot delovni konji,” je izpostavil v pogovoru za naš časnik. FOTO: Matej Družnik/Delo

 

Kaj menite o Žanu Kranjcu in Štefanu Hadalinu?


Oba sta izjemno dobra smučarja s fantastično tehniko, fizično sta zelo močna.
 

Kaj je bilo za vas najboljše spoznanje v tej sezoni?


Da sem močnejši, kot sem mislil, da sem. Glede na družinsko poglavje in vse drugo. Sem utrujen, ampak kar gre vse lepo naprej.
 

Tina Maze je pred velikimi tekmovanji hodila na morje, tudi zato, ker je na snegu pogrešala barvni svet, ki jo polni z energijo. Imate tudi vi kakšno podobno navado?


Nimam nobenega rituala. Pravzaprav je moj ritual ne imeti rituala. Je pa ponekod na smučiščih že pogledala ven trava, pomlad prihaja. Vedno se veselim, ko slišim ptičje petje, to je dober znak, saj pomeni, da se približujejo zadnje tekme v sezoni. Ta majhna reka pri hotelu Špik v Gozdu Martuljku me malce spomni na Sočo, reko s čudovito barvo, kamor sem hodil s kajakom. Vsako leto načrtujemo ta izlet, pa ga ne izvedemo več. Izgleda, da se staramo. Vsi moji prijatelji imajo resne službe in nimajo več časa za take dogodivščine.

image
V Kranjski Gori je vknjižil 6. mesto v veleslalomu in tretje v slalomu. Pravi, da mu je, potem ko je spoznal, da je osmi veliki globus že njegov, vse breme padlo z ramen. FOTO: Matej Družnik/Delo

 

Kako pa si napolnite baterije zdaj, ko ste v očetovski vlogi?


Pravzaprav še ne vem, a bom kmalu izvedel.
 

Koliko se veselite konca sezone?


Kdaj v preteklosti je bilo precej huje, zdaj ga čakam bolj mirno. Vsekakor pa bo lepo, ko bo konec. Vsi smo že zelo utrujeni.
 

O novi že razmišljate?


Ne še.

Kristoffersen dražil Hirscherja:
Kaj praviš, še dve, tri leta?


Na novinarski konferenci je »slabše« smučanje v Podkorenu pripisal spoznanju, da je osmi veliki kristalni globus njegov. »Ko ti vse breme pade z ramen, ker si dosegel cilj, je težko najti motivacijo in energijo,« je dejal in poudaril, da ne smuča rad na soljenem snegu. Pri tej izjavi ga je nagajivo podražil Henrik Kristoffersen, češ, imaš 68 zmag, ne pritožuj se: »Obril si si brado, se ostrigel, izgledaš 10 let mlajši. Lahko bi nadaljeval kariero. Do Stenmarkovih 86 ti ne manjka veliko. Kaj praviš, še dve, tri leta?« je zabaval navzoče. Hirscher je dejal, da ga čaka najtežja odločitev v življenju.