Teja pri 17 letih ni vedela, kaj je puška

Hochfilzen – Deseti mesti sta zaokrožili slovenski sobotni učinek na drugi postaji sezone v svetovnem biatlonskem pokalu. Predstavili sta se obe štafeti, omenjena uvrstitev je pri ženskah nad pričakovanji, moška bi bila lahko višja. Naš tabor pa nestrpno pričakuje današnje zasledovanje, predvsem Fakov napad s 5. mesta …

Kdor se je ozrl na končni razplet včerajšnjega dne pri štafetah, je na vrhu opazil velesili – moška tekma je pripadla Rusiji, ženska Nemčiji. Toda zmagi nista bili tako pričakovani kot nekoč v preteklosti. Konkurenca se je razširila, nemška vrsta predstavlja novi val, ruska še razmišlja o spodrsljajih prejšnje sezone, vključno z neuspehi na OI v domačem Sočiju.

In Slovenija? Uvrstitev med najboljšo deseterico je za moško zasedbo vedno znova uresničljiv cilj, za kaj višjega od 10. mesta pa bi morala biti včeraj v uvodni polovici tekme hitrejša Peter Dokl in Klemen Bauer. Pozneje je bil zelo soliden Lenart Oblak, za konec se je med Slovenci najbolje odrezal Jakov Fak. »Le še bolj odločen moram biti na strelišču. Drugi dan zapored se mi je zgodilo, da sem zgrešil zadnji strel leže. Ne dvomim pa o svoji dobri pripravljenosti, zato me ni strah novega napada na vrh tudi v nedeljskem zasledovanju,« nam je dejal vodilni adut slovenskega moštva in napovedal tudi tvegan pristop: »Brez tveganja ni dobička, mar ne?«

Več kot 16.000 gledalcev, med katerimi je bilo največ Nemcev, je glasno zaploskalo kar nepričakovani zmagi novega nemškega ženskega vala. Po slovesu nepozabne Magdalene Neuner in ob njej še nekaterih dolgoletnih reprezentantk je vselej zahtevna športna javnost največje srednjeevropske dežele dvomila o moči ženske izbrane vrste, a ta je očitno spet sposobna zmagovati. Nad pričakovanji pa so včeraj, v uvodni štafetni predstavi te sezone, nastopile tudi Slovenke. V postavi, ki je nastopila drugič doslej na ravni svetovnega pokala, so se z 10. mestom uvrstile v zgornjo polovico nastopajočih.

Marsikdo je med navzočimi ob progi prav pisano pogledal, ko je na štartnem seznamu videl kar 23 ekip, naša vrsta si je želela priti višje od 18. mesta, na katerem so bila dekleta prejšnjo sezono na tekmi v Ruhpoldingu. »Ta uvrstitev ima izjemno vrednost, ker se je konkurenca pri biatlonkah izjemno razširila. Zaostanki za najboljšimi so majhni, celo Rusiji se navzlic izjemni bazi lahko zgodi tako kot včeraj, da ob kazenskem krogu zapravi vodstvo po treh četrtinah tekme in pade na 7. mesto,« je po končnem razpletu, ko so Nemke zmagale pred Belorusinjami in Čehinjami, ugotavljal slovenski trener Uroš Velepec. Seveda je bil zadovoljen ob novem brezhibnem učinku Teje Gregorin na strelišču, a tudi pri drugih tekmovalkah hujšega, torej kazenskega kroga, ni bilo. Posebej pa je po prihodu v ciljni prostor objel 17-letno Urško Poje. Najmlajša pri slovenski vrsti se je namreč kot članica zadnje predaje odrezala z jeklenimi živci.

»Ko sem jih jaz imela sedemnajst, še nisem niti vedela, kaj je to puška,« jo je občudovala bronasta olimpijka Gregorinova, ob tem pa je mlada tekmovalka iz okolice Cerknice dejala: »Sploh nisem razmišljala o uvrstitvi, pravzaprav niti nisem vedela, da mi je Teja predala kot peta. Razmišljala sem le o svojem nastopu ob tem bučnem občinstvu, ki ga še nisem vajena.« Breme pa je prenesla zelo dobro, zato se dijakinja športne gimnazije že veseli tako prihajajočih tekem na Pokljuki kot tudi naslednje štafetne tekme. Tako kot drugi v slovenski reprezentance. A četverico – Klemna Bauerja, Jakova Faka, Tejo Gregorin in Andrejo Mali – prej čaka še današnje zasledovanje, žensko bo ob 11.30, moško tri ure pozneje.