Tomas Globočnik: Najprej bo treba razjasniti Velepčevo vlogo

Enajst let je naokrog, odkar je Tomas Globočnik, naš najuspešnejši akter biatlonskih tekem v moški konkurenci do prihoda Jakova Faka, sklenil svojo športno pot. Zdaj vodi strokovni svet pri zboru za biatlon SZS, že takoj se je znašel pred zahtevno nalogo, kako rešiti uvodne težave glede sestavljanja ekip in njihovih trenerjev …

Športni krogi vas v zadnjih letih poznajo predvsem v vlogi strokovnega komentantorja na nacionalni TV za biatlon in smučarski tek, vaše nove vloge pri SZS še nihče ni javno predstavil. Nazadnje so vas odgovorni omenili, ko se je zapletlo pri predvideni postavi stroke za naslednjo sezono – kako to?

Ko je bil Srečo Barbič po odhodu Petra Zupana izbran za novega predsednika zbora za biatlon, si je zelo želel strokovno sodelovanje z menoj. Sprva seveda nisem mogel ničesar obljubiti, saj sem zadovoljen z delovnim mestom v oddelku za vrhunske športnike pri policiji, obenem pa sem nenehno ostajal pri izhodišču, da bi bilo treba pomagati tekmovalcem. Vendarle so njihovi dosežki na očeh javnosti, pri reprezentanci je strokovno in tehnično vodstvo zaradi tekmovalcev in ne obratno. Pri ocenah stanja in odločitvah o prihodnosti mi pomagajo dolgoletne izkušnje iz nastopov v svetovnem pokalu, tudi številni pogovori in analize v TV prenosih zadnjih let so koristni. Res pa je, da ta čas svojo vlogo jemljem zgolj kot svetovalno, nikakor pa ne v vrhu piramide odločanja.

A logično je, da bi kmalu sledila tudi nadgradnja – bi prevzeli, če bi vam seveda ponudili, mesto športnega direktorja?

Tu bi šlo seveda za profesionalno funkcijo, o kateri pa vsaj za zdaj ne razmišljam. V vseh teh letih, ko sem opravljal delo strokovnega TV komentatorja, so bili moji delodajalci pri policiji silno korektni, hvaležen sem jim, da so mi omogočali izredni neplačani dopust, kajpak sem se obenem trudil, da sem opravljal vse svoje delovne obveznosti. Ta čas v biatlonu nimam ne kadrovske ne finančne moči, rad pa bi pomagal, se predvsem zavzemal za tekmovalce, ker sem bil sam dolgo v njihovi koži.

In zdelo se je, da v slovenskem biatlonu ni hujših pretresov. Tudi ob vaši pomoči naj bi nadaljevali po začrtani poti zadnjih let, ko sta Jakov Fak in Teja Gregorin s kolajnami na SP in nazadnje tudi OI najvidneje pisala lepo zgodbo …

Prav imate, res je ta zgodba zadnjih let prav posebna. Na pladnju so uspehi, kakršnih si nekoč nismo mogli predstavljati. Res pa je, da obstaja tudi druga plat, ko po pogovorih s člani ekipe spoznaš, da vendarle ni vse v najlepšem redu. Občutil sem predvsem pomanjkanje koristne medsebojne komunikacije, obenem spoznal, da tekmovalci podpirajo moj prihod. A tako pač je v športu. Ko se nekje zatakne, je treba s pogovorom najti izhod iz težave.

Mar ni bilo tako tudi pred skorajda 15 leti z vami, ko sodelovanje s trenerjem Vladimirjem Korolkevičem ni bilo več uspešno, prihod Tomaša Kosa pa vam je odprl nova obzorja in vam odprl vrata k vodilni deseterici v svetovnem pokalu?

Natanko tako. Prav nikakršnih pripomb ne morem imeti glede strokovnosti in izkušenj Vladimirja Korolkeviča, s katerim še danes ohranjava dobre stike. Res pa je, da pride čas, ko tekmovalec začuti omejenost v dosežkih, prepričan pa je o svojih sposobnostih. Preprosto ni več prave energije in prav to zdaj opažam tudi pri sedanjem reprezentančnem rodu. Seveda so dosežki Jakova in Teje imenitni, a glede na svoje sposobnosti bi se morda lahko pogosteje uvrščala med najboljše tri. Podobno je bilo pri meni, ko se mi je preprosto ustavilo, vseskozi pa sem bil prepričan, da bi se lahko približal najboljšim. Seveda je najpomembneje takrat ukrepati korektno in v dobro športa.

To ste si vi želeli tudi zdaj – kako ste si pravzaprav zamislili strokovno piramido slovenske izbrane vrste v prvi poolimpijski sezoni?

Predstavljal sem si, da bi Tomaš Kos prevzel vlogo glavnega trenerja naše udarne vrste, Uroš Velepec pa bi ohranjal strokovni nadzor nad vsemi selekcijami. Oba namreč močno cenim in verjamem, da bi dobro opravljala svoji nalogi. Seveda ne gre le za Jakova in Tejo ter še druge dolgoletne člane karavane v svetovnem pokalu, temveč tudi temeljito skrb nad mlajšimi rodovi. Zelo pomembni sta ekipi B in C, Uroševa pooblastila bi se raztegnila do delovanja biatlonskih šol. Res pa je, da je ob vsem tem Tomaš dobil ponudbo za vrnitev k češki reprezentanci in jaz ga povsem razumem. Zelo korektno nam jo je predstavil, ni mu bilo lahko. Da ga po 14 letih v Sloveniji mika vrnitev v domovino k družini, res ni nič presenetljivega. Izjemno ga cenim, po strokovni in človeški plati, dobro vem, da njegovega verjetnega odhoda ne bo lahko nadomestiti.

Tomaš Kos je umirjen, ima prepoznaven češki značaj, je pristop Uroša Velepca bližje Korolkevičevemu, ki naj bi bil zelo strog?

Na to vprašanje vam ne morem natančno odgovoriti, ker pač nikdar nisem delal z Urošem kot trenerjem. Lahko se veliko pogovarjamo, a če ne preživiš vsaj nekaj mesecev z ekipo na pripravah in tekmah, ni objektivne ocene stanja. Vem le, da je Urošev pristop zelo analitičen, natančen, on res vso svojo pozornost namenja vrhunski pripravljenosti akterjev. In če pomislimo, da je uspešno programiral tekmovalno formo za najpomembnejše nastope v zadnjih sezonah, potem najbrž ni ugibanj o njegovi strokovnosti. A težava slovenskega biatlona je globlja in po tej plati nas vse skupaj čaka precej dela. Moramo razvijati regijske centre, sodelovati z vojaškimi strelišči. Na tem področju sem že opravil nekaj pogovorov. Klubi so osnovna celica razvoja, nima vsak denarja, da bi se nenehno vozil na Pokljuko in tam vadil.

Janez Vodičar, ki ga kot nekdanji biatlonec seveda dobro poznate, je v pogovoru za Delo posebej omenil pomembnost sodelovanja med biatlonom in smučarskim tekom …

In lahko mu le prikimam! Gre za sorodni panogi, tek zbira širše množice, biatlon ne sodi med rekreativne dejavnosti. In če dejansko Nemci ali Francozi staknejo glave skupaj in poskrbijo za uspešno strategijo, bi bil čas, da bi tudi pri nas pogosteje sodelovali. Biatlon je medijsko v zadnjih letih tudi pri nas odmevna zgodba, Petra Majdič je poskrbela za izjemno prepoznavnost teka, zdaj ima olimpijsko kolajno tudi Vesna Fabjan. Seveda gre za garaški panogi in ogromno potrpežljivosti. Ni uspeha čez noč. Kazalo bi še bolj sodelovati s šolami, tu so skakalci storili korak naprej.

A če se vrnemo k izhodišču glede udarne biatlonske vrste, pri kateri, kot ste sami dejali, ni več prave energije – kako se tu lotiti zadev? Je morda za Jakova Faka prehudo breme razmišljanje o kristalnem globusu, o katerem je govoril tudi Uroš Velepec?

Tudi sam sem prepričan, da je Fak tekmovalec za pogoste uvrstitve na stopničke in tako tudi skupno zmago v sezoni. Cilji pač morajo biti visoki. A uresničljivi so le ob podpori, ki jo mora biatlonec Fakovega kova čutiti na vseh področjih, ter zdravju, s katerim nazadnje ni imel sreče.

In čeprav ste dejali, da bi za merodajno oceno stanja morali z reprezentanco preživeti skupaj vsaj nekaj mesecev, kakšni so vaši občutki po teh prvih sestankih z vodilnimi pri zboru za biatlon, trenerji in tekmovalci?

Z vsemi se še niti nisem pogovarjal, če seveda ne omenjam neobveznih klepetov med sezono. Govoril pa sem tako z novim predsednikom zbora za biatlon kot tudi trenerjema, pozorno sem sledil tudi skupnemu sestanku s tekmovalci. Vse skupaj je minilo na civilizirani ravni, opazno pa je, da odnos in komunikacija nista več kot v najboljših časih. Očitno je prišlo do zasičenosti, drugačnih pogledov na način dela. Ni več brezhibne medsebojne energije.

Najbrž predvsem med moškim delom in Urošem Velepcem, glede na to, da Klemen Bauer in Janez Marič pogosto vadita vsak zase, tudi Fak ob okrevanju po poškodbi rame ne dela več le s svojim biatlonskim trenerjem, temveč s strokovnjaki s področja zdravstva in telesne priprave …

Kar ste našteli, drži. Res smo bili tudi kar malce presenečeni po tem zadnjem sestanku, ko so udarila na dan različna razmišljanja, a težava se mi ne zdi nepremostljiva. Seveda bi bilo precej lažje, če bi tu ostal trener Kos, čigar vloga bi bila očitno povezovalna znotraj ekipe, a zdaj bo treba zgodbo reševati drugače. Jutri bomo imeli sejo strokovnega sveta, v četrtek zbora za biatlon.

Kakšna bo potem nova usmeritev, predvsem v primeru vrnitve Tomaša Kosa v domovino?

Ne bo preprosto. Predvsem je že pozno, v slovenskem biatlonu pa ni toliko denarja, da bi zdaj iskali strokovnjake po vsem svetu. Predvsem je to naloga za zimo, ne pa za te majske dni, ko je večina že zasedenih in dela za svoja moštva. Najprej bo treba razjasniti Velepčevo vlogo, nato videti, kdo je še pripravljen sodelovati. Tu smo zdaj že pred »luknjo« zadnjih let, ko smo ostali brez stroke in zdaj mrzlično iščemo trenerje. Ni v tolažbo, res pa je, da naš primer glede sestavljanja ustreznega tekmovalnega moštva ni osamljen. Pri ruski reprezentanci z izjemno bazo se vnovič zatika, tudi pri drugih velesilah ne gre vedno vse kot po maslu. Sam pa tudi vidim rešitev v tesnejšem sodelovanju s stroko za strelstvo. Tudi po vzoru Raphaela Poireeja, čigar trener je bil tudi Jean-Pierre Amat, v Atlanti olimpijski prvak v strelstvu.

Kaj pa vaša vloga – boste še naprej ostali strokovni TV komentator, ne bo prišlo do prepletanja interesov, če boste hkrati vodili tudi stroko pri biatlonu?

Pogodbo o sodelovanju s TV Slovenija imam do konca tega koledarskega leta, dokler bom v biatlonu takole ohranjal le vlogo svetovalca brez pomembnih pooblastil, iz mojega zornega kota ne bo težav. Če pa bom nekoč res delal kot športni direktor, bo ta zgodba seveda drugačna.