Triglav pri šestih, velikanka po štirih

Turni smučar, gorski tekač, alpinist, gorski reševalec, diplomirani geograf, mož, oče. Ne nujno v tem vrstnem redu. Nejca Kuharja je prvič na Triglav neslo, ko je bil komaj šest let star. Dve desetletji pozneje je za vzpon na simbol slovenstva in spust nazaj v dolino potreboval rekordni manj kot dve uri in pol. Za nekatere je junak, za druge norec. Ne obremenjuje se s tem.

Rdeča nit njegove življenjske zgodbe so hribi in gore, ki so mu bili položeni že v zibel. Oče je gorski vodnik, mama je tudi zaljubljena v vršace, navsezadnje je iskra med njima preskočila na Kredarici. »Nikoli mi ni bilo težko iti v hribe, nihče me v to ni silil,« se ozre nazaj gorenjski nomad, ki se je trenutno ugnezdil v Kranju. Svojih začetkov v turnem smučanju se dobro spominja, sprva je še alpsko opremo nesel v hribe in potem odsmučal navzdol, v začetku srednje šole pa je šel iz gole radovednosti z očetom na tekmo na Jezersko. In je bil »pečen«.

Oba športa, turno smučanje in gorski tek, sta – si mislim – eno samo trpinčenje lastnega telesa. »Toda ko si enkrat tako natreniran, so pravo mučenje v resnici le tisti intervalni treningi, po katerih komajda še stojiš na nogah. Vse ostalo pa je užitek, ker sem denimo lahko na vrhu v trikrat krajšem času kot povprečen hribovec, pa čeravno porabim trikrat manj moči.« Naj se sliši kar malo čudaško, v tem, kar počne, uživa. »Sicer ne bi imelo smisla in bi bilo res ena sama muka,« poudarja 29-letnik. Tam gori marsikaj novega pogrunta, največ idej se mu poraja za vsakdanje življenje. »Družina in služba – precej skrbi se pojavlja, ki jih stalno premlevaš. Med treningom pa si dve, tri ure dejansko praznim glavo in polnim baterije. Ko dosežem vrh, se ozrem naokrog in vsrkam energijo iz okolice – prav poseben občutek.« Ko je nekoč športno plezanje treniral, tega v dvorani kajpak ni bilo, zato je reč opustil.

Turno smučanje, njegov osnovni šport, in gorski tek se prepletata. Zelo. »Poleti večino treninga opravim z gorskim tekom in hojo po hribih, nekaj tudi na kolesu. Turno smučanje sloni na vzdržljivosti, ki jo pridobiš z gorskim tekom,« vleče vzporednice med panogama. Trening je odvisen od obdobja. Med pripravami na zimsko sezono jih je največ in so večinoma dolgi bazični, ki lahko trajajo tudi tri, štiri ure dnevno v enem kosu, lahko tudi več, tako da se na teden nabere tudi po 25 vadbenih ur. »Ko pridejo tekme, pa se treningi skrajšajo in so bolj intenzivni. Zdaj, ko so preizkušnje skoraj vsak vikend, opravim med tednom štiri treninge, ne daljše od dveh ur, a bolj intenzivne.«

Nič strahu, nič tveganja

Že celo desetletje pleše pod taktirko Iztoka Cukjatija. Sprva mu je pomagal predvsem s strokovne plati, kako mora vzdržljivostni športnik nasplošno trenirati, nato sta z leti to znanje zožila na turno smučanje. Pozimi skoraj vedno, če je le sneg, vadi na Ljubelju, na Zelenici, »ki je idealna za turno smuko,« če snega ni, se preseli na umetno podlago na Krvavec ali Stari vrh. V Sloveniji je Nejc oral ledino, zato informacij in napotkov kajpak ni imel preobilo. »Prepričan sem, da je mogoče zdajšnji trening še dodelati, nikoli pa ne bom vedel, ali je to moj skrajni domet ali pa bi bil v optimalnih razmerah lahko še boljši.« Sprva so bili njegova šibka točka spusti, njegove predispozicije so vzdržljivostne, šprinter nikdar ni bil »in zato teh disciplin niti ne tekmujem, raje se posvečam tistim, v katerih sem dober.«

Ena klasična tekma ima okrog 1700 metrov vzponov in spustov, po dvakrat ali trikrat navzgor in navzdol. »Vertikal« vselej poteka na smučiščih, štart je na dnu, cilj na vrhu, »to je F1 turnega smučanja, saj je ključna zgolj surova moč in nič tehnike.« Šprinterske preizkušnje pa potekajo podobno kot v smučarskem teku, so krajše in na izpadanje. Pomembno vlogo igra vreme, organizatorji poskrbijo, da ni nevarnosti plazov, v obvezni varnostni opremi so čelada in turni trojček (lavinska žolna, lopata, sonda), tudi dereze je treba znat uporabljat. »Ker tekmovalce posnemajo vsi rekreativci, želimo dati dober zgled in nosimo varnostno opremo ne glede na to, ali gre za tekmo, trening ali normalno hribovsko turo.«

Turno smučanje je nevarno toliko, kolikor si ga nevarnega narediš. Nejc jo je v desetletju in pol odnesel brez prask. »Ni takšnih poškodb kot pri alpskem smučanju, kjer je oprema težja in hitro nastrada koleno. Tu pa se, ko padeš, kar kotališ z opremo, ker je tako lahka. Prej odpove kak kos opreme kakor kost, na srečo.« Varnost je vselej na prvem mestu, treba je dobro predvidevati, glava ima torej pomembno vlogo. Panoga ni med najcenejšimi, Nejc pa varčuje in prilagaja tekmovalni koledar finančnim zmožnostim, sicer bi si lahko stroški s pticami delili nebo.

Če nisi trmast, če se ne potrudiš, če ti je težko, če nisi borec in ne uporabljaš glave, ne boš nikdar vrhunski turni smučar. »Z glavo skozi zid ne gre, kdaj je potrebno korak malo upočasnit, da greš lahko naslednje hitreje.« Strahu ne pozna, težja ko je trasa, večji izziv mu predstavlja. Ne poplesava po robu: »Nikoli ne rinem v tak položaj, da bi tvegal, da bi me plaz odnesel. Ni vredno, so še drugi dnevi, ko lahko tam nemoteno smučam.« In ja, ko grize tja v neskončne klance, ima tudi čas, da ošvrkne okolico in vso lepoto narave, ki mu jo gore servirajo na pladnju. »Na tekmah moraš vedno spremljati okolico in imeti pregled nad njo. To je pika na 'i', če imaš to sposobnost, si lahko boljši.«

Planica, Planicaaaa ...

Priložnost je nanesla, da se je pred leti spravil teči na Triglav in nazaj v dolino, za kar ni potreboval niti dveh ur in pol. »Nisem imel v načrtu podiranja rekordov. Večer prej sem se odločil, da poskusim, bilo je povsem spontano. Čas ni bil optimalen, navsezadnje je bilo na grebenu Triglava kar nekaj ljudi, ki so mi rušili ritem, če bi se poglobil in naštudiral traso, bi se dalo še hitreje.« Tudi med tistimi jeklenimi fanti je bil, ki so jo na planiško velikanko ucvrli, to je bila zanj peklenska izkušnja, »ena telesno najzahtevnejših, ko v cilju ne moreš več niti stati. Je bilo pa zanimivo in bom – čisto tako zaradi izziva – še kdaj šel.«

Ko se usedeva h klepetu, naroči kokakolo. Mu je torej za zdravo prehrano figo mar? »Ne, poskušam čim bolj zdravo jesti. Seveda se pregrešim, grem na pico ali v McDonald's, pazim pa, da je vse v zmernih količinah. Na srečo sem med tistimi, ki lahko v usta zmečem, kar hočem, pa se ne bom zredil. Teža mi v celem letu ne zaniha niti za kilogram, pa če stalno treniram ali če imam tri tedne pavze.« Tu pa tam ga prešine, zakaj, zaboga, se sploh bavi s tem. Mar bi raje na toplem zapečku lenuharil! »Enkrat, dvakrat se mi je to pripetilo, a ko prideš na cilj, pozabiš in si vesel. Tudi ko ne bom več tekmoval, bom še turno smučal, ker je to nekaj najlepšega, kar lahko pozimi počneš v športu.« Olimpijskih iger tekmovalno ne bo dočakal, s tem se je že davno sprijaznil, »seveda bi bilo prijetno doživeti to izkušnjo, a mi ne pade na misel, da bi – kot nekateri športniki – zamenjal panogo, da bi le prišel na OI. Ki tudi niso več, kar so bile, zadnje čase se vključujejo novi športi zgolj zaradi denarja. Lep primer je streljanje na glinaste golobe.«

Nejc zasebno: vesel bo, če bo zdaj 10-mesečni sin Oskar športnik, sploh pa, če ga bodo veselili hribi, a ga ne bo v nič silil. »Če pa bo glasbenik – tudi prav, ne bom zaradi tega konca vzel,« se pošali osmouvrščeni s SP izpred štirih let. Tudi žena Polona gre rada v hribe, ni sicer taka navdušenka kot on, ga je pa, pred porodom seveda, redno spremljala na tekmah. Naj Nejčevo zgodbo zabeli še anekdota: »Delam v trgovini, v kateri prodajamo turnosmučarsko opremo. Sestavni del so tudi kože, ki se namestijo na drsalno površino, a je treba paziti, da jih obrneš na pravo stran. Kako desetletje je že tega, ko jih je moj kolega napak obrnil in mu celo tekmo ni bilo jasno, zakaj mu ena smučka drsi in normalno oprijemlje, druga pa ne gre nikamor, temveč celo spodrsava. Šele po koncu je uvidel, da je imel kože obrnjene narobe.«