»Tudi ko mi ne gre, garam do zadnjega atoma «

Po solidnem šprintu je na SP naš vodilni biatlonec Jakov Fak v zasledovanju zaostal za pričakovanji.

Objavljeno
11. marec 2019 13.00
Posodobljeno
11. marec 2019 13.00
Jakov Fak si v nadaljevanju prvenstva želi več, kot je dosegel v soboto in nedeljo. FOTO: AFP
Östersund - Biatloncu, ki je osvojil že dva naslova najboljšega na svetu, pred enim letom pa se je iz Koreje vrnil s srebrno olimpijsko kolajno, bera uvodnega konca tedna na prvenstvu s 17. in 26. mestom ne more privabiti nasmeha. A verjame, da bo v nadaljevanju na Švedskem vendarle opozoril nase. Naslednja tekma bo zanj v sredo na 20 km.
 

Kako bi se ozrli k tej tekmi zasledovanja, na kateri očitno niste uresničili svojega cilja?

Na koncu se je res razpletlo daleč od mojih želja, tega ne skrivam. Najprej sem na strelišču začel uresničevati načrt. Pravilno sem predvideval, da bodo tekmeci stavili predvsem na hitrost, sam sem se ukvarjal predvsem s kakovostjo strela, pa četudi sem bil takrat malce počasnejši. Toda obenem me je motilo, da se navzlic brezhibnemu učinku leže pri vrstnem redu nisem premikal navzgor.
 

Nato pa so sledile napake pri streljanju stoje …

Bolj se je tekma približevala koncu, slabše sem se počutil v smučini. Zato se tudi pri zadnjem postanku nikakor nisem mogel umiriti. Ustavil sem se, poskusil še enkrat zbrati, pa mi ni šlo tako, kot sem si zamislil.

39
točk za skupno razvrstitev sezone je Jakov Fak osvojil na prvih dveh tekmah v Östersundu.

 

Kako se sicer ozirate k uvodnemu koncu tedna na prvenstvu v Östersundu?

Sobota je bila precej boljša. Zlasti glede občutkov na progi. Nenavadno pa mi je, da sem se ves dosedanji del sezone srečeval s težavami pri streljanju leže, tu pa pri tem še nisem storil napake. Zdaj mi gre precej slabše pri postankih stoje, prvi dan sem zgrešil eno tarčo, drugi dan kar tri, torej je bila v drugo moja uspešnost zgolj 70-odstotna. A če te noge ne ubogajo, se ti pač tudi to zgodi.
 

A na zadnjih pokljuških pripravah ste s strelskim trenerjem Ljubom Tomažičem pozornost namenili prav napakam dosedanjega dela sezone – se tu skriva razlog vaše östersundske natančnosti leže?

Zagotovo temu pripada pomemben delež. Zelo analitično sem se lotil teh sklepnih priprav, se ukvarjal s podrobnostmi, ki so mi v prejšnjih tednih nagajale. Res pa je, da na Pokljuki o streljanju stoje nisem posebej razmišljal, saj doslej v sezoni na tem področju ni bilo težav. No, zdaj na SP je očitno drugače. Morda pa sem imel tudi slab dan. Kajti do tega nedeljskega nastopa sem se dobro počutil, dobro jedel in spal, se ustrezno telesno pripravil.
 

Kako pa zdaj razmišljate o prihajajoči 20-kilometrski tekmi, v sredo vaši naslednji v Östersundu?

Tam bo streljanje še posebej pomembno. Moral bom ostati zelo zbran, upam, da se mi na strelišču ne bodo ponovile težave s tresočimi nogami. V tem primeru je pač težko biti učinkovit. Še naprej imam zelo jasen apetit po vrhunskih uvrstitvah, boril se bom do zadnjega atoma moči. Tako kot vedno in tudi v tem nedeljskem zasledovanju, ko sem v zadnjem kilometrov še zaostajal za Italijanom Bormolinijem in Fincem Seppäläjem, pa sem se spustil v lov za njima in ju tudi prehitel, čeprav ni šlo več za vrhunsko uvrstitev.

Bolj se je tekma približevala koncu, slabše sem se počutil v smučini. Zato se nisem mogel umiriti na strelišču.

 

Na teh dveh tekmah ste skupno osvojili 39 točk in si skoraj že zagotovili nastop v nedeljskem prestižnem skupinskem štartu?

Kaj res? No, to je lepo. Ne vem, a nisem še niti razmišljal. Po sobotnem šprintu sem si dejal, da je še zgodaj za izračune, po zasledovanju sem bolj razmišljal o ustrezni regeneraciji in pripravi za sredino tekmo. Sicer pa se želim do konca sezone vzpenjati in jo skleniti med 30 najboljšimi v skupni razvrstitvi.
 

Vas je zmaga Dmitra Pidručnega presenetila?

Niti ne, je namreč zelo konkurenčen tekmovalec. Privoščim mu, tako kot vsakemu, ki kdaj premaga katerega od udarnih favoritov. Tudi v tem se skriva mikavnost biatlona, vedno pa je za šport dobro, ko se krog zmagovalcev razširi.