V kopalkah in s čelado, pa z glavo naprej

Ledena steza. Tridesetkilska sanem podobna deska. Hrabri junak se vrže nanjo z glavo naprej. In švigne navzdol po progi s hitrostjo vse tja do 140 km/h. Po vsej verjetnosti ga ne izpljune v steno in ne zajadra po zraku – ni pa nujno! Sliši se strašljivo. Če vprašate našega najboljšega skeletonca Anžeta Šetino, pa nič posebnega.

Dobila sva se na kranjskem štadionu, ki je bil in je še njegov drugi dom. Svojčas je namreč atletiko treniral, tek na kratke proge, kar mu prav pride še danes. »Pomembno pri skeletonu je, da si dober šprinter. Zaradi štarta,« poudari. In se zaziba med spomine. Njegov nekdanji atletski trener Matjaž Polak je, leta 2006 je bilo, poznal ustanovitelja slovenske zveze za bob, pa je Anžeta prepričal, naj poskusi. Tako se je začelo. Z bobom. Že sezono pozneje je dodal še skeleton, kar oboje je treniral, po cele dneve je bil na stezi. Odločitev potem ni bila težka: skeleton – na vse ali nič! »Gnal me je adrenalin, imel sem vse telesne predispozicije, pa še tehnično sem zelo iznajdljiv.« Danes kar sam dela skeletone, ne masovno, po naročilu.

Na začetku pojma ni imel, v kaj se spušča. »Vedel sem le, da je nekaj zelo adrenalinskega, česar ne moreš poskusiti vsak dan. Za čez poletje sem imel motor, čez zimo skeleton,« se nasmehne sogovornik, ki je nekoč vzornika našel v Valentinu Rossiju. Na prvi tekmi, z 20 let starim skeletonom, ga je že po prvem ovinku vrglo po svoje, naravnost tja gor do vrha ledu, čofnilo ga je nazaj na hrbet, skeleton pa naravnost nanj. Krščen je bil torej zgodaj! Sprva so se mu bližnji smejali, tudi po nekaj nastopih še niso videli smisla, zakaj to počne, pozneje (sploh pa po olimpijskih igrah v Vancouvru) so ga začeli sprejemati. Doma težav ni bilo. »Me je pa mami prišla bodrit na MSP v Innsbruck. Stala je ob progi in ko je prvi skeletonec švignil po steni mimo nje, se je pošteno ustrašila, zavpila in odskočila. Odtlej spremlja tekme bolj pri štartu,« pripoveduje. V skeletonu je sedmo leto, ničesar ne bi zamenjal: »Resda štiri mesece letno biti zdoma ni ravno lahko, sploh če nimaš ekipe, a se navadiš. Vse skupaj dojemam kot cirkus, ki potuje z enega prizorišča na drugega.«

Stop za mevže

Treningi? Atletika s poudarkom na masi oziroma dodanim dviganjem uteži. »Klasičen šprinterski trening čez leto, potem se pa oktobra preseliš na stezo. Na svetu jih je 16, v Sloveniji ni nobene, so pa štiri v radiju 1000 km. Razmere so torej kar dobre, podobne kot pri Britancih, ki so močni v tem športu, pa so prav tako brez steze. A oni imajo 4 milijone, jaz pa 10.000 € proračuna,« pripomni. Med pripravami za Vancouver je imel tedensko 11 dveurnih treningov, kondicijska pripravljenost je ključnega pomena. Kako pa kaj vadba na stezi? »Ura, ura in pol; dva do trije spusti, kar je telesno povsem dovolj, če želim obdržati zbranost. Sile so takšne, da težko vzdržiš, utrujajoče je tudi za glavo.« Pomoč trenerjev je pomembna, čeprav, tako Šetina, »imam pred tekmo najraje mir. Včasih gre kaka stvar precej hitreje, če delaš s svojo glavo in ne strogo tako, kot ti reče trener.«

Na tekmi je štart ključen. Pravo mojstrstvo je začeti eksplozivno, nato pa biti – nekaj sekund pozneje – povsem sproščen, ko se uležeš na skeleton. »Pristanek mora biti mehak, če boš udaril na desko, lahko zletiš iz 'špure'. Nato je pomembno, kaj delaš v zavoju, kako vstopaš v ovinek, koliko popravkov narediš. Včasih improviziraš, poskusiš kaj novega, kaj odbitega in se ti obrestuje.« In pozor: skeleton nima zavor! Zavorni sistem je tvoje telo. V cilju za blaženje skrbijo blazine, a ni nujno. V obvezno opremo spadajo skeleton, čelada, dresi, šprinterice. »To je vse, kar imamo, smo domala v kopalkah in s čelado na glavi. Pa tudi čelada je bolj ali manj le zaradi aerodinamike, saj hudih udarcev ne ublaži, pomaga le, da nimaš opraskane brade.«

Okej, če si mevža, ti bo v skeletonu trda predla. Poškodbe so sestavni del, modrice nekaj vsakdanjega. »Redkejši so zlomi, denimo ključnice, čeljusti, nosa, pa atletske poškodbe – kaka natrgana mišica, recimo, pa pretres možganov, če letiš iz zavoja z glavo naravnost v steno. Za skeleton je bolje, da nisi občutljiv človek. Jaz načeloma dobro prenašam bolečino, če si vrhunski športnik, te tako ali tako vedno kaj boli,« mirno našteva Anže, ki si je nekoč tri prste polomil, ko je šla roka pod drsalko. Preventiva pred poškodbami je tudi velika gibljivost, sicer se ti ne piše dobro. »Ko sem se začel s tem ukvarjati, sem si v eni sezoni dvakrat en biceps natrgal, enkrat pa drugega,« se spominja porodnih težav.

Strah, odkar je očka

181 cm ima in 92 kg. Pravo razmerje za skeletonca. Teža je pomembna. Celo v pravilih je zabičano, da moraš v kompletu s skeletonom tehtati kvečjemu 115 kg. Skeleton ima 33 kg; če je težji, ne smeš skupaj z njim preseči 115 kg; če je lažji, greš lahko čez. Če se intenzivno ukvarjaš s športom, si stalno lačen. »V fazi najhujših treningov sem se ob polnoči najedel, pa sem bil ob štirih zjutraj tako lačen, da sem si pripravil še en obrok, sicer nisem mogel spati.« In ko smo že pri številkah: ena polna sezona svetovnega pokala Šetino stane 9000 € – zgolj tekmovanja in logistika. »Skeleton stane pet 'jurjev', vsake drsalke približno 1000 €,« se zdrznem ob naštevanju. Večina gre iz njegovega žepa, je pa po Vancouvru našel sponzorja, ki mu precej lajša delo.

Če si dober šprinter, uživaš v hitrosti in ne zamrzneš, ko se je treba reševati, če se znajdeš, imaš dobro koordinacijo telesa, če si za nameček še tehničen tip, ki zna izbrati in nastaviti opremo, je skeleton šport zate. Strah? »Ni ga bilo, pojavil se je šele zdaj, ko sem postal oče. Težko je verjeti, kako ti to lahko spremeni glavo,« poudarja 27-letni Kranjčan, očka petmesečne Tjaše, ki je v skeleton ne bo silil, »bom pa ponosen, če se bo ukvarjala s športom, sploh ni nujno, da vrhunsko.« Preden je prvič zibal, strahu ni poznal. »Ko sem se enkrat razletel, sem rekel 'juhu, to pa je bilo noro, gremo še enkrat!'«

Spodnja starostna meja za skeletonca je 18 let. Okej, 16, če starši podpišejo. »Žal pa je danes že skoraj pogoj, da morajo imeti starši dovolj denarja,« odkimava Šetina, ki športno udejstvovanje kombinira z avtoprevozništvom, ki ga je prevzel domala čez noč po očetovi smrti. Žensk je v skeletonu malo, gre pač za mučen šport, »pa še sam moraš potovati po svetu, kar je za dekleta težje kot za moške. Pa tudi pri minus 30 stopinjah stati na štartu domala v kopalkah res ni najbolj prijetno.«

Največji mejnik v karieri Anžeta Šetine so bile OI 2010 v Vancouvru, na katerih je zasedel 21. mesto. Letos ga v Sočiju ni bilo, mednarodno normo je imel v žepu, ni pa zadostil slovenskim kriterijem. »Mogoče bom vztrajal do prihodnjih OI. Imel sem težko zadnje triletno obdobje, zdaj se je stvar malo unesla,« razmišlja Gorenjec, ki ga v trenerske vode ne vleče. »Mi prav nič ne diši stati ob stezi na snegu pri 30 stopinjah pod ničlo,« se pošali pogumnež, ki ima adrenalin v krvi. »Prvi motor sem imel na skrivaj pri 11 letih, pri 14 sem že vozil prvi avto,« ponazori plastično.