Včasih jo morajo povleči nazaj

Ljubljana – Ko je Petra Majdič zavila po poti športne upokojenke, so jo pospremili glasni vzdihi, češ kdaj, če sploh še kdaj, bo Slovenija zaploskala naslednji tekačici na smučeh na zmagovalnem odru. Pa je bilo odtlej teh dosežkov še nekaj, minule ZOI so prinesle olimpijsko odličje Vesne Fabjan, iz ozadja pa prodira rod, ki nima težav s prestopanjem v čevlje starejših. V Davosu je to potrdila tudi Lea Einfalt.

Komaj 20-letna tekačica iz Zbilj je namreč po le letu kaljenja v članski konkurenci v soboto s takšno lahkoto pritekla do 20. mesta na 10 km v prostem slogu, da je mnoge od začudenja pustila odprtih ust. Z dobrega pol leta starejšo Niko Razinger in leto mlajšo Anamarijo Lampič so že pred dvema letoma z bero odličij na MSP poslale jasno sporočilo, da iz ozadja prodirajo z visokimi cilji, Razingerjeva je nato mejo točk za svetovni pokal porušila na lanskem šprintu v Davosu, Einfaltova zdaj na večji razdalji, prav tako zelo nadarjena Lampičeva pa je v nedeljo vknjižila zmago na celinskem pokalu in po velikih zdravstvenih težavah minulega poletja, ki so ogrožale njeno nadaljnjo športno pot, spet prodira navzgor.

Po prvem skoku Einfaltove v trideseterico – mimogrede, Petra Majdič je prve točke osvojila v isti disciplini – pri 20 letih in dveh mesecih starosti je bila v Falunu 30. –, je sicer dišalo že od začetka tekmovalne zime konec novembra, sama ne skriva, da je že lep čas čutila dober dosežek v nogah, a je morala čez obvezno šolanje, preden je osvojila prvi vrh. »Kar smešno je bilo, kako je bil ves čas pred nosom, pa mi je vsakič ušel. Enkrat sem se tekme lotila s preveč spoštovanja do tekmic in ko me je ena od boljših 'zaprla', je kljub njenemu slabemu dnevu nisem upala prehiteti. Spet drugič sem vse zapravila v spustu, čeprav sem ga dobro pregledala, tretjič so bile krive slabe smuči, pa prepočasen štart ali pa strah. A vedela sem, da se bo prej ali slej vse postavilo na pravo mesto,« priznava, da se je vsake napake lotila sila analitično in je naslednjič ni več ponovila. Njeno šolanje v svetovnem pokalu tudi zato poteka izredno hitro, veliko več pa za zdaj, zanimivo, stavi na nastope na daljših razdaljah.

»Pri vsem pomaga, da sem zelo zahtevna do sebe. Še vedno mislim, da bi določene dele lahko pretekla bolje in da sem na njih pustila dragocene sekunde. Malo mi je škoda, ker sem bila v posebnem seštevku tekačic do 23 let druga, in to z zaostankom šestih sekund. Zdi se mi, da bi se lahko še malo bolj potrudila,« pojasni Einfaltova, ki se zelo podrobno loteva analiz svojih nastopov. Kot pravi, ji to pomaga, da pozabi na tremo in lažje zagrize v izziv. »Je pa res, da sem perfekcionistka in zato težko delam več stvari hkrati. Zdaj sem končala prvo leto študija na Fakulteti za šport, poslej pa bo to malo porinjeno na stran, saj sem se odločila povsem osredotočiti na tek,« pojasni nekdanja dijakinja bežigrajske gimnazije. Dobro namreč ve, da ima odlične telesne potenciale in na februarskem SP do 23 let bo, kot pravi, merila le na odličje.

Pred to zimo se je dokončno odrekla tudi svoji drugi ljubezni, gorskemu teku. Četudi je še nastopila na dveh tekmah, ga ima le za sprostitev, kot naslednji veliki cilj v teku na smučeh pa si je zastavila Tour de Ski. Goreče želi priti do zadnje etape in se povzpeti na izjemno zahteven Cermis. »Morda tudi zato, ker me tisti klanec spominja na gorski tek,« pove v smehu specialistka za prosti slog, ki pa je letos naredila velik skok v klasiki. Kaj pa šprint? »Šprint mi sicer ni pisan na kožo, a pravijo, da tisti, ki imajo vzdržljivost in dobro tečejo na večjih razdaljah, lahko napredujejo v šprintih. Predvsem moram dobiti še veliko eksplozivne moči, kar se v enem letu ne da. To mi še manjka do vrhunskih rezultatov, potrebujem pa vsaj tri leta sistematičnega dela, da dosežem takšno raven,« doda.