Žan Košir se je soočal s preizkušnjo, za katero je mislil, da je ne bo preživel

Slovenski deskar na snegu je za posebno prilogo Dela in Slovenskih novic Evropski teden športa spregovoril o kalvariji, ki jo je premagal na poti do treh olimpijsih kolajn.

Objavljeno
09. september 2019 09.00
Posodobljeno
10. september 2019 21.41
Žan Košir ima tri olimpijske kolajne. Dobro ve, kaj pomeni, ko si na vrhu sveta, pa tudi, kaj pomeni, ko si zaradi zdravstvenih težav nemočen na tleh. FOTO: Tadej Regent/Delo
Čeprav vrhunski športniki pogosto dajejo vtis, da so nadnaravna bitja, nimajo tovrstne moči. Tudi oni so ranljivi, zlomljivi, telesno in psihično iztrošeni. Deskar na snegu Žan Košir, lastnik treh olimpijskih kolajn, je eden tistih, ki dobro poznajo občutek moči in nemoči. Poškodba hrbta ga je v tolikšni meri uničila, da se je spraševal, ali bo sploh še kdaj samostojno hodil. Prav zato ceni vsak korak, vsak počep, vsako izvedeno vajo ...

Športni as, ki ga je vselej krasila močna življenjska energija, se je ob neznosnih bolečinah na trenutke vdajal v usodo, a na koncu se je v slogu največjih šampionov – z olimpijskim bronom v Pjongčangu (2018) in zmago v svetovnem pokalu (2019) po štirih sušnih letih – vrnil tja, kjer se počuti najboljše. Kljub temu ga bo najtežja življenjska preizkušnja vselej spremljala v mislih.
 

Ves svet je bil njegov


Prelomno je bilo leto 2009. Na pripravah za zaključek sezone na Vitrancu je močno snežilo, proga je bila v slabem stanju. A Koširja, ki je vselej veljal za borca v vsakršnih razmerah, to ni ustavilo. »Vsak trening sem vzel resno in se boril za najboljši čas. Takrat pa sta mi slaba vidljivost in razrita proga, ki pa je bila hitra, saj je bila pod svežim snegom podlaga ledena, ob prehodu čez prelomnico vzeli ravnotežje. V naslednji luknji me je zabilo. V trenutku sem izgubil moč in gibljivost v spodnjem delu hrbta. Nisem si mogel odpeti deskarskega čevlja, pozneje so morali domači priti pome v Kranjsko Goro, ker nisem bil sposoben voziti avtomobila,« se spominja predčasnega konca dotlej svoje najuspešnejše sezone, v kateri se je premierno prebil na stopničke na tekmah za svetovni pokal.

image
Tržičan je v največji krizi odpisal športno kariero, vrnil pa se je z olimpijskim bronom v Pjongčangu. FOTO: Matej Družnik/Delo


Sledila je operacija medvretenčne ploščice. Čeprav težave niso izginile, je nastopil na olimpijskih igrah v Vancouvru, kjer je iztržil šesto mesto. »Bil sem precej razočaran, saj sem v boju z najboljšimi čutil nemoč. Zaradi bolečin sem resno razmišljal o koncu kariere,« razkriva. A stanje se je popravilo med poletjem, dobil je tudi podporo, ki pritiče uspešnim vrhunskim športnikom, zaposlili so ga v finančni upravi, začel je sodelovati z močnim sponzorjem, imel je vse potrebne razmere za nadaljevanje kariere. Rezultat? Dve olimpijski kolajni v Sočiju 2014.

»Evforija mi je dala nov zagon,« se uspeha kariere spominja Tržičan, ki je v naslednji zimi (2014/15) s tremi kristalnimi globusi dosegel vrhunec kariere tudi v svetovnem pokalu. Zdelo se je, da je ves svet njegov. »Imel sem občutek, da me na poti do naslednjega cilja, zlate olimpijske kolajne v Pjongčangu 2018, nič ne more ustaviti,« opiše zmagovalno držo.
A že v naslednjem mesecu je spoznal, kako tanka je meja med vzponom na vrh in padcem na dno.

Hiberniral sem, prepuščal sem se občutku, da prihodnost ni pomembna, nisem razmišljal niti o naslednjem dnevu.

 

Kar je zgradil, se je sesulo


Med spomladanskim treningom na Krvavcu ga je spet močno zapeklo v hrbtu. »Ni pa bilo tako hudo kot leta 2009. Bolečina je popuščala in že v nekaj dneh sem bil spet samostojen – le pri športu ne,« se spomni. A magnetna resonanca je pokazala, da je stanje v ledvenem delu hrbtenice hujše, kot se je zdelo.

»Poskušali smo s protibolečinskimi terapijami, razmišljali o novi operaciji. Tokrat zdravniki niso bili prav optimistični, izvor bolečin ni bil povsem jasen. Med testiranjem so mi v desni kolk vbrizgali neko snov z namenom, da izključijo izvor bolečine iz tega dela telesa. Zdravnik mi je po tem postopku dejal, naj grem ven in malo tečem ... Zame se je začela preizkušnja, za katero sem mislil, da je ne bom preživel,« se je soočil s stanjem. Dva meseca ga je dan in noč kljuvalo v predelu dimelj po notranji strani stegna do spodnjega dela kolena. Ponoči ni spal, normalno gibanje je bilo nemogoče, bil je na tleh.

image
Najboljši slovenski deskar na snegu hrani v zbirki uspehov tudi kristalne globuse. FOTO: Matej Družnik/Delo


»Športne prihodnosti nisem več videl, rekel sem si, če bom kdaj sploh normalno hodil, bom zadovoljen. Vse, kar sem gradil na svoji športni poti, se je v moji glavi spreminjalo v pepel. Izgubljal sem mišično maso, a tudi zaupanje v svoje telo in zdravnike. Znašel sem se v slepi ulici. S pomočjo bergel sem komaj prilezel do stranišča, nekaj mesecev nisem mogel samostojno hoditi,« niza trenutke nemoči. Bolečine so bile najmanjše v sedečem položaju, desna noga je morala biti pokrčena. Ležal je lahko le na boku. »Ob vsakem premiku se je bolečina povečala, kot bi me kdo priklopil na elektriko,« poudarja neznosno počutje, v katerem nič ni kazalo na izboljšave. Nihče mu ni znal pojasniti, kaj se dogaja.

Počasi je izgubljal upanje. »Vse skupaj me je pripeljalo tako daleč, da sem kar malo hiberniral. Prepuščal sem se občutku, da prihodnost ni pomembna, nisem razmišljal niti o naslednjem dnevu. Na nek način se nisem več boril proti bolečinam, bilo mi je vseeno, kdaj se bo nehalo,« opiše krizne trenutke, v katerih se je prepuščal malodušju. Spopadal se je z nespečnostjo, motnjo zbranosti, pogled je bil prazen, energija na ničli. »Televizije in računalnika nisem dobro prenašal, sprožala sta glavobol. Sem pa v tistem obdobju prebral največ knjig,« se spominja, kako je preživljal dolge dneve.
 

Dve leti strah pred hojo


Ko je lahko začel obremenjevati desno nogo, si je zastavil prvi cilj: sestaviti se telesno toliko, da bo lahko samostojen. »Imel sem ogromno časa za razmišljanje, zato sem vsak trenutek, ko je bolečina popustila, izkoristil za kakšno vajo, s katero bi obnovil mišično maso. Spomnim se, kako sem ponovno shodil. Sprva sem si brez bergel upal narediti le nekaj metrov pred hišo, saj sem se bal, da bi me ponovno stisnilo in priklenilo v zaprt prostor. Zaradi hoje so se začele pojavljati bolečine in ta je postala moj glavni strah, ki se je zakoreninil tako globoko, da se ga nisem znebil dve leti,« podoživlja težko obdobje.

Izgubljal sem mišično maso, a tudi zaupanje v svoje telo in zdravnike, znašel sem se v slepi ulici.


Kljub razpoloženjskim nihanjem in bitkam samega s sabo je našel pot iz brezna. Ni obupal, navsezadnje ga je vztrajnosti naučil vrhunski šport. Tu so bile še sponzorske pogodbe, ki so se iztekale. »Predolgo sem vlagal v kariero, da bi vse izginilo v trenutku. Hkrati pa nisem mogel brez športa, brez ciljev sem se počutil izgubljeno,« pripoveduje.

Tekmovalne ambicije so izrazito spet prišle na plano med poletnimi olimpijskimi igrami v Riu. »Najbolj čustveno je zame bilo med spremljanjem obračuna v judu, v katerem je Ana Velenšek osvojila kolajno. Takrat je nekaj preskočilo v moji glavi,« se je Tržičan poistovetil z Velenškovo, ki si je olimpijski bron priborila s strganimi vezmi v kolenu in poškodovanim meniskusom.

Gre počasi, a ponovno imam sistem, pri katerem bom vztrajal, dokler bom napredoval.


Čeprav za Koširja nikoli več ne bo, kot je bilo pred poškodbo, je vse skupaj spet dobivalo smisel. Zaradi novih okoliščin je bilo treba spremeniti pristop. »Do vseh dosežkov na svoji športni poti sem prišel s sistematskim delom, tabela excel je bila vedno moj kompas. Tokrat pa ni šlo več tako. Povsem sem moral spremeniti način razmišljanja. Sem človek, ki ima rad vse pod nadzorom, ker je v preteklosti moje telo le tako dosegalo napredek. Zdaj pa sem prvič v življenju moral delovati brez načrta,« razkriva izzive, skozi katere se je prebijal.
 

Na 80 odstotkih, konec 2022


Med zahtevnim obdobjem se je veliko naučil, pravi pa, da ga je ta izkušnja spremenila na slabše: »Izgubil sem določeno zaupanje in samozavest. Prej sem sledil svojim nagonom, bil sem svoboden, zdaj pa moram vse vnaprej premisliti in upoštevati omejitve. Vsekakor se zdaj bolj zavedam krutih plati življenja, kar na nek način ni dobro, saj mi to ničesar ne olajša, kvečjemu nalaga še več odgovornosti. Predvsem sem pa veliko bolj razumevajoč, znam se postaviti v kožo sogovornika in oceniti, kako se počuti, še posebej, če je šibkejši od mene. Skušam mu priti naproti. Pri tistih, ki so preveč samozavestni, pa nisem toliko prizanesljiv,« priznava deskar, ki je v svetovnem pokalu 18-krat stal na stopničkah.

image
Dve olimpijski kolajni v Sočiju sta mu dali občutek, da ga nič ne more ustaviti. FOTO: Matej Družnik/Delo


Posledice obrabe hrbtenice bo vedno čutil. Neravnovesja v hrbtu, ki jih je povzročila poškodba na Vitrancu pred desetimi leti, je nadoknadil z dobro telesno pripravo, predvsem z zadostno mišično maso in ustrezno gibljivostjo. »V 80 odstotkih sem obnovil telesno pripravljenost. Vsak dan treniram do povečanja bolečine. Dni brez nje pa skorajda ni,« postreže s trenutnim počutjem in dodaja, da se želi približati svojim 100 odstotkom.

»Gre počasi, a ponovno imam sistem, pri katerem bom vztrajal, dokler bom napredoval,« je odločen 35-letnik. Kako se bosta odvijali naslednji dve sezoni, težko napove, dobro pa ve, kdaj bo potegnil črto pod športno pot – olimpijska sezona 2022 bo njegova zadnja.