Zimske olimpijske igre so se po dveh desetletjih vrnile na bele strmine in ledene površine v osrčje Evrope in tako kot v tistem februarju 2006 so tudi te na italijanskem severu. Tokrat na še bolj razpršenih prizoriščih med seboj in z izjemo nove ledne arene v Milanu ter steze za bob, sankanje in skeleton v Cortini d'Ampezzo na večinoma že dobro znanih prizoriščih. Večina teh redno gosti tekme zimske sezone. In zato so tudi stroški teh iger krepko manjši od tistih, ki so se kopičili na igrah zadnjega desetletja predvsem v rekordno dragem Sočiju, znamenitem ruskem letovišču ob Črnem morju.
Pogosto se dogaja, da proračun olimpijskih iger lahko v zadnjem hipu – ali pa celo med samim tekmovanjem – divje narašča, tukaj naj takšne zgodbe ne bi bilo. Italijanski prireditelji ponavljajo, da se skupni znesek teh iger ne bo sukal kaj bistveno prek petih milijard evrov, uradni podatki razkrivajo številko 5,2 milijarde. Tudi izgubam se bodo izognili, kar kakšnih nepredvidenih stroškov ni bilo, torej povsem drugače kot pred štirimi leti na Kitajskem, kjer so v dobi hude pandemije koronavirusa napovedovali proračun v višini 3,5 milijarde evrov, nato pa naj bi zrasel prek meje 30 milijard ... Igre v Sočiju pa so bile sploh posebne: s proračunom, višjim od 50 milijard, so se zapisale kot rekordno drage v vsej olimpijski zgodovini. Tako zimski kot letni. Temu primerne pa so bile tudi cene za obiskovalce na prizoriščih posameznih tekem, ki so bile občutno višje od običajnih ob Črnem morju.
Komentarji