Če Domen ne bo preveč motiviran, bo spredaj

V začetku decembra je minilo natanko deset let od krstne zmage, ki jo je pri komaj šestnajstih letih v Lillehammerju slavil Avstrijec Gregor Schlierenzauer. Skupaj jih je v svetovnem pokalu nanizal kar 53 – največ med vsemi smučarskimi skakalci v zgodovini.

Potem ko »Schlieriju« na prejšnji novoletni turneji ni šlo po načrtih in se v Innsbrucku (33.) – tako kot pred tem v Garmisch-Partenkirchnu (31.) – ni uvrstil v finale, je že pred zadnjo postajo v Bischofshofnu pred slabim letom končal sezono. A s tem njegovih težav še ni bilo konec; marca si je med smučanjem v Kanadi poškodoval še koleno, zaradi česar je moral še na operacijo. Po daljšem okrevanju naj bi se avstrijski zvezdnik, ki bo 7. januarja praznoval 27. rojstni dan, kmalu znova vrnil med elito, kar je zaupal tudi v nedavnem pogovoru za nemški časnik Die Welt.

Gospod Schlierenzauer, mar so bile strgane križne vezi zares tudi »za nekaj dobre«, kakor ste sami omenili?

V prvem trenutku se mi je podrl svet. Ležal sem v globokem snegu, koleno pa me je tako zelo bolelo, da mi je bilo kar slabo. Spraševal sem se: »Zakaj jaz? Zakaj prav zdaj?« Ko se zdaj ozrem nazaj, ugotavljam, da sem imel še srečo, ker bi jo lahko odnesel tudi slabše. Zaradi poškodbe sem pridobil ogromno časa, kar mi je zelo pomagalo. Lahko sem šel vase, predelal sem različne stvari, zaživel sem na novo. To mi je zelo dobro delo. Lahko bi celo rekel, da se mi ne bi moglo zgoditi nič boljšega.

Ali ste lahko resnično izklopili vse okrog sebe?

Bilo je težko, vendar mi je uspelo. Ko začneš tako zgodaj dosegati uspehe, ni preprosto narediti koraka v normalno življenje. Skakalni svet ima veliko pozitivnega, se pa ga ne da primerjati z življenjem zunaj njega. Na začetku mi je bilo težko zaživeti normalno, zdaj pa spoznavam, da je bila to pomembna izkušnja zame. Naredila me je močnejšega.

Kaj za vas pomeni normalno življenje?

To je življenje brez natančno določenega urnika. Tedenski, mesečni načrti za trening – vse to je kar na lepem odpadlo. Naenkrat sem postal tako rekoč brezposeln, bil sem doma, zaradi celjenja kolenske poškodbe se nisem mogel prav veliko premikati.

S čim ste si zapolnili čas in glavo?

V Salzburgu sem opravil tečaj za mentalnega trenerja in prvi izpit za skakalnega trenerja. Preostanek časa sem preživel doma, užival v družbi prijateljev in družine ter poskušal z njimi nadomestiti zamujeno.

Kaj ste spoznali med okrevanjem?

Na šport zdaj gledam drugače kot prej. Medtem mi je postalo jasno, da to ni bitka, temveč je privilegij, da sem lahko vrhunski športnik. Spoznal sem še, da so v življenju tudi druge stvari, da imam več možnosti. Vrhunski šport je po eni strani namišljeni svet, po drugi pa tudi zelo lep. Meni daje mir in sproščenost. Postal sem bolj zrel.

Kako blizu ste bili koncu športne poti?

Bili so vzponi in padci, podobno kot srčni utrip. Pravi vrtiljak čustev. Bili so trenutki, ko sem bil izjemno motiviran in trdno odločen, da se bom čim prej vrnil, potem pa tudi takšni, ko sem si mislil: »Pustite me pri miru s smučarskimi skoki. Nočem več.« Vendar to – ko imaš enkrat toliko časa, da zares zadihaš – spada zraven. Občutek, da je vrnitev pravilna, je sčasoma postajal čedalje močnejši.

Kdaj ste začeli prvič razmišljati o vsem tem?

Že po svoji drugi skupni zmagi v svetovnem pokalu (v sezoni 2012/2013) sem imel vsega vrh glave, že tedaj sem potreboval oddih.

Toda pred vami so bile olimpijske igre v Sočiju 2014.

Te so na sporedu le vsaka štiri leta, naslov olimpijskega prvaka pa je eden od kamenčkov, ki mi še manjka v mozaiku uspehov. Poguma, da bi si takrat vzel premor, nisem imel. Takšne misli potrebujejo čas. Ali pa včasih tudi pomoč od zgoraj.

Kakšen je bil vaš prvi (novembrski) skok po daljšem okrevanju?

Spremljalo ga je precej spoštovanja, a tudi veselje. Ta skok je zame pomenil nov začetek. Bil je pomemben zlasti iz psihološkega vidika: da sem naredil odločilni korak in se nisem več ozrl nazaj. Bil sem skoraj kot majhen otrok, bi rekel. Čeprav določene stvari ostanejo v spominu in jih ni mogoče izbrisati, je bilo vse skupaj vendarle precej nenavadno.

Okrog sebe ste ustvarili novo ekipo.

To je bilo zelo pomembno. Pravijo, da se vsakih sedem let nekaj spremeni v življenju, sam pa sem bil zadnjih deset let neprekinjeno navzoč v svetovnem pokalu. Spremembe so bile zame edini logični korak, o tem sem se pomenil s svojim mentalnim trenerjem. Če sem se že odločil za nov začetek, potem naj bo to v vseh pogledih. Z novimi ljudmi in svežimi zamislimi.

Vrnili ste se tudi na smučarsko gimnazijo v Stamsu, kar je bilo precej nenavadno.

To je bil najbolj pogumen, vendar tudi najlepši korak. Začeti znova tam, kjer sem že bil, in trenirati skupaj s skakalci, starimi 14 in 15 let. Tam lahko delam v miru in moram reči, da v tem izjemno uživam.

Na eni strani obetavni športniki, ki si šele utirajo pot proti vrhu, na drugi vi, najuspešnejši skakalec v zgodovini. Kako gre to sploh skupaj?

Na začetku je bilo res čudno, ker sem poleti pomagal kot trener teh fantov. Ko sem se vrnil na skakalnico, sem imel pred njimi naslednji govor: »Vesel sem, da sem lahko spet zraven – tokrat kot skakalec. Skupaj z vami bi rad šel po enaki poti. Dosegel sem že veliko, vendar pa je to preteklost. Tu sem športnik kot vsi drugi, del vas in prav nič privilegiran.« To je okolje, ki sem ga potreboval za novi začetek.

Kdaj vas bomo spet videli na tekmi za svetovni pokal?

Zaradi pomanjkanja snega do sredine decembra nisem mogel izvesti nobenega skoka na 120-metrski napravi, zdaj pa priprave potekajo po načrtih. Vse se lahko zgodi zelo hitro, toda občutek v trebuhu mi govori, da ne smem prehitevati dogodkov. Moj veliki cilj je svetovno prvenstvo konec februarja v Lahtiju.

Glavni favorit na tokratni novoletni turneji je 17-letni Domen Prevc. Tako mlad in že serijski zmagovalec, kar je vam dobro znano. Kaj lahko po vašem doseže kljub mladosti?

Nedvomno lahko rečemo, da je Domen izjemno nadarjen. Kadar pri njem deluje tehnika, je njegova velika prednost neobremenjenost, s katero se loti vsega skupaj. Če le ne bo preveč motiviran, bo prikazal dobre predstave.