Tiskane izdaje
Tadeja Brankovič Likozar je superženska. Od puške, ki se je je s 14 leti kot smučarska tekačica branila, češ da z njo noče imeti opravka, se ni ločila niti med nosečnostjo niti po rojstvu prvorojenke Maše. Tudi po koncu kariere je ohranila natrpan urnik tekmovalnega obdobja. Je trenerka, demonstratorka nordijske hoje, učiteljica teka na smučeh, izvajalka »teambuildingov« za podjetja ...
Nekdanja biatlonka, ki se je vrhunskemu športu zapisala za 16 let, je štirikrat nastopila na olimpijskih igrah, v svetovnem pokalu pa se šestkrat povzpela na stopničke. Nazadnje v sezoni 2006/07 na Pokljuki. Prav ta rezultat ji pomeni največ: kot tekmovalka, ki je bila najuspešnejša na prizoriščih daleč od doma, je namreč dokazala, da lahko zdrži pritisk tudi pred domačimi navijači. »Ko sem še lani razmišljala o svojih dosežkih, nisem več vedela, kolikokrat sem osvojila stopničke. Rezultati se hitro pozabijo. V tebi pa ostanejo vrednote in delovne navade,« je sogovornica, ki je včeraj praznovala 35. rojstni dan, razmišljala o tem, kako jo je izoblikoval vrhunski šport. »Vsako podjetje za dosego uspeha potrebuje samoiniciativnega, motiviranega, prilagodljivega in natančnega posameznika z delovnimi navadami. Nas je v takšne profile oblikoval vrhunski šport,« je dejala članica izvršnega odbora komisije športnikov v Olimpijskem komiteju Slovenije in dopinška kontrolorka.
Večji del življenja je preživela na Pokljuki. »Moj prvi trener je bil Vladimir Korolkevič. Trening je temeljil na strogem ruskem sistemu – točno smo vedeli, kaj in kdaj se dela. Menim, da bi vsi današnji mladi tekmovalci morali skozi takšno šolo. Zaradi razvoja osebnosti, spoštovanja in drugih za življenje dragocenih poglavij. V tistem obdobju sem veliko prejokala, zdaj pa se lahko temu trenerju vsakič, ko ga srečam, za vse samo zahvalim,« je dejala sogovornica, ki kot trenerka pri Triglavu vsak teden biatlonske upe pelje na strelske treninge na Rudno polje.
Dvomila, ali kot mama dela prav
Med kariero je pogosto poudarila, da je za vsakega posameznika, tudi vrhunskega športnika, šola zelo pomembna. »Za vsako stvar v življenju sem morala veliko delati. Bila sem povprečna učenka, tudi za trojko sem se morala potruditi. V športu sem garala za vsak rezultat, deset let sem potrebovala za prve stopničke,« je razpredala Gorenjka, ki je končala specializacijo menedžmenta. Knjige so jo redno spremljale na pripravah. »Večere in premore sem namenila študiju. Podčrtala sem si izpitne roke in upoštevala datume. Diplomsko nalogo sem zagovarjala ob 8. uri zjutraj, potem ko sem ob drugi uri prispela domov s tekem, po zagovoru pa sem se vrnila na trening. Vedno moraš imeti cilj. Potem je vse uresničljivo,« je še opozorila, da bi statuse športnikov v šoli ukinila. Kam bi jo odneslo, če se ne bi odločila za vrhunski šport? »Med fizioterapevte. To je bila moja prva študijska izbira, a ob natrpanem biatlonskem urniku – odsotna sem bila tudi po 250 dni na leto – je ostala neizpolnjena želja,« je razkrila.
Do biatlona je gojila tako močno strast, da puške ni pospravila niti po rojstvu hčere Maše. »Marca 2007, v svoji najboljši sezoni, sem si poškodovala ramo. Pol leta smo potrebovali za pravo diagnozo. Poleti 2008 so me operirali, izgubila sem sezono. Preživela sem ta šok, zanosila, ta premor pa je pomenil sproščenost in pomislek, da na tekmovališčih nisem pokazala vsega. Kot mlada mamica sem bila sicer v dilemi, vendar je na koncu zmagala sebičnost. Če ne bi poskusila, bi težko živela s tem. Maša je hodila z mano po pripravah in tekmah. Bila je maksimalno prilagodljiv otrok. Težave sem imela le jaz, ker sem se spopadala z dvomi, ali kot mama delam prav. Ko sem s terapijami ta miselni tok presekala, sem zadihala s polnimi pljuči in prišli so tudi rezultati,« je povedala Brankovič Likozarjeva, ki se je šest tednov po porodu vrnila v smučino. »Tri mesece po Mašinem rojstvu sem se počutila odlično. Rekla sem si, če je po vsakem porodu tak občutek, bi lahko imela še pet otrok,« je povedala v smehu. A za telo so bili napori vendarle prevelik zalogaj. »Pojavile so se težave, bila sem izčrpana. Po poldrugem mesecu sem se pobrala in spet tekmovala z užitkom,« se je spominjala.
Njena Maša teče na smučeh, odkar je pri devetih mesecih shodila. »V nič je nisem silila. Živela je v okolju, kjer so vsi tekli na smučeh – mimogrede, v najbolj zdravem okolju, kjer nihče ni bil bolan. Vedno je bila zdrava. Ko je videla nas na smučeh, je bilo tudi njej samoumevno, da stopi nanje in se igra na snegu,« je opisala prva leta odraščanja svoje petletne hčere, ki je postala smučarska skakalka. »Enkrat sem ostala brez varstva in sem brata, ki je skakalni trener, prosila, če popazi nanjo. Vzel jo je na trening in očitno so jo skoki začarali. Njen rekord je osem metrov. Pomembno je, da poskusi čim več stvari, razvija koordinacijo in gibljivost, to je najboljša dota za življenje. Dokler ona uživa, uživam tudi jaz,« je dejala. Nad čim pa se navdušuje dve leti in pol star Rožle? »Zdaj je v obdobju trme. Je navihan, zelo živ otrok. Stal je že na alpskih in tekaških smučeh, saj smo kot družina veliko na snegu. Ne poznamo vikenda, ko bi bili doma pred televizorjem,« je žena nekdanjega rokometaša Domna Likozarja povedala o času z najbližjimi.
Je težje biti mama ali vrhunska tekmovalka? »Gotovo prvo. Vzgajati otroka v današnjem času je pogosto dvorezen meč. Družba priporoča nekaj, sam bi kaj drugega. Z možem sva prepričana, da vsak za svojega otroka najbolj ve, kakšen pristop potrebuje; ali je to morda tudi trda roka, da se umiri. Maša in Rožle sta popolnoma različna, zato z vsakim od njiju delam in komuniciram drugače,« je opisala starševsko vlogo in se ozrla še k vrhunskemu športu: »Tam je vse vódeno: tvoj dan organizirajo drugi. V vsakdanjem življenju tega ni, vsak dan prinese kaj nepredvidljivega. Čeprav sem včasih tudi stroga mama, ne bi več pristopila k vrhunskemu športu.«
Naslednji cilj: končati hišo
Kariero je končala po sinovem rojstvu. »Čutila sem, da imam še moči, a odnosi v reprezentanci so bili tisto, kar me ni vleklo naprej. Večji motiv je postala moja družina,« je povedala Tadeja Brankovič Likozar, ki je že med kariero z vodenjem trgovine izkusila podjetništvo. »Tekmovalci imajo pogosto težave s koncem kariere, ker ne vedo, kaj jih čaka. Prehod je namreč zelo depresiven in nov začetek je odvisen od lastne organiziranosti in iznajdljivosti. Ni bilo preprosto, a ker sem imela dva otroka, me je takoj čakalo veliko dela,« se je spominjala prelomnice.
Čeprav je klubska trenerka, je delo v vrhunskem športu ne zanima. »Takoj namreč pomislim na to, da moram stvari zložiti v torbo in odpotovati. Veseli me delo z začetniki, saj jih pravzaprav vzgajaš, oblikuješ vrednote. Navade, ki jih bodo osvojili zdaj, bodo v sebi nosili vse življenje,« je razmišljala. Velik izziv vidi tudi pri vodenju »teambuildingov« za podjetja. »Pri tem delu lahko združim športne in študijske izkušnje. Govorimo, kako motivirati zaposlene in delovati v ekipi. Če vsi ne delajo za isti cilj, podjetje ne more napredovati in uspeti,« je poudarila in dodala, da opaža, da ljudje danes živijo brez ciljev. Najbolj pogreša kratkoročne, denimo cilj dneva. »Zaposleni pogosto ne vedo, kaj morajo delati in kaj šefi od njih pričakujejo. Živijo v meglici, odgovornosti ni. Točno mora biti določeno, kaj se od vsakega pričakuje. V športu je enako – postaviš si rezultat in mu slediš,« je potegnila vzporednico med poslom in športom.
In njeni cilji? Tri si je postavila v življenju: imeti družino, lastno hišo in biti poslovno uspešna. Hiša je še v pripravi, tudi na poslovnem področju ima še manevrski prostor, nam je v lovu za izpolnitvijo zaupala nekdanja biatlonka. Na tokratnih pokljuških tekmah je sodelovala kot komentatorka v studiu RTV Slovenija in pomagala prirediteljem v tekmovalni pisarni.
