Hčerkice že ne bo dal Goldbergerjevemu sinu

Japonski smučarski skakalec Noriaki Kasai: Moj največji cilj v tej zimi je zmagati na eni tekmi za svetovni pokal.

Objavljeno
08. januar 2017 02.09
Miha Šimnovec
Miha Šimnovec
Neuničljivi Noriaki Kasai, ki v tej sezoni še zdaleč ne blesti, kot je, denimo, v prejšnjih zimah, je v Innsbrucku prejel posebno torto za jubilejno, 100. tekmo na novoletni turneji. V intervjuju za dnevnik Tiroler Tageszeitung je 44-letni japonski skakalni zvezdnik med drugim spregovoril o svoji priljubljenosti, težavah in ciljih v sezoni, olimpijskih sanjah in družini.

Kako se počutite kot metuzalem?

Dobro. Vesel sem, da sem že tako dolgo zraven, to je prav nenavadno. Prej me na Japonskem nihče ni prepoznal, zdaj me povsod ogovarjajo.

Ali motivacijo črpate tudi iz svoje izjemne priljubljenosti?

Kar me žene naprej, je ljubezen do smučarskih skokov. Zaradi tega mi po vseh teh letih niso naporni. Priljubljenost pa mi pomaga v tem težkem obdobju, v kakršnem sem zdaj. Ljudje so navdušeni, ker skačem pri več kot štiridesetih letih. Če ne bi imel navijačev, bi bil zagotovo žalosten in bi se težje motiviral.

V prejšnji zimi ste petkrat stali na zmagovalnem odru, v tej mu še niste bili niti blizu. Kaj je vzrok?

Težave imam s položajem v počepu, zaradi česar sem na zaletni smučini počasnejši kot prej, za nameček niti odskok ni pravilen. Vendar gre le za malenkosti, takšnih izkušenj imam že več, kar je dobro. V preteklosti sem začel, kadar mi ni šlo, preveč razmišljati in si razbijati glavo, v zadnjih dveh, treh letih pa mi takšne stvari ne povzročajo več stresa. V miru razmislim o napakah, ki jih delam, in jih poskušam odpraviti.

S kakšnim ciljem?

Moj največji cilj v tej zimi je zmagati na eni tekmi za svetovni pokal. Moje največje sanje pa segajo do zlate kolajne na olimpijskih igrah. Ta mi še manjka. Za to imam priložnost še prihodnje leto – ali pa leta 2022. In če mi do takrat ne bo uspelo, bom pač vztrajal do olimpijskih iger 2026. Utegne se zgoditi, da jih bodo izpeljali v moji domovini – Saporu.

Pred tem bodo poletne olimpijske igre leta 2020 priredili v Tokiu ...

Za zdaj o tem ni ničesar čutiti. V poročilih govorijo o napredku pri gradnji stadiona, olimpijskega duha pa še nisem zaznal. Še prej bodo zimske olimpijske igre gostili v Pjongčangu. Mi, japonski športniki, si bomo želeli v Južni Koreji osvojiti veliko kolajn, da bi naše poletne športnike spodbudili za Tokio. Lanske igre v Riu de Janeiru sem vsak dan spremljal pred televizijskim sprejemnikom, saj me je motiviralo, ko sem videl rojake osvajati odličja. Pri tem sem se spomnil tudi svojih kolajn iz Sočija.

Dosegli ste že veliko uspehov. Kateri vam je najljubši?

To je težko reči, ker sem doživel toliko lepega. Veliko je bilo posebnih trenutkov. Če pa se ozrem nazaj na bližnjo preteklost, mi je najlepša zmaga v smučarskih poletih leta 2014 na Kulmu. Tudi zaradi tamkajšnjega fantastičnega vzdušja številnih navijačev.

Pred dvema letoma in pol ste se poročili, zatem postali tudi oče hčerkici. Mar ne pogrešate družine, ker ste toliko odsotni od doma?

Nekako že gre. Vsak dan smo v stiku po skypu in pri tem vidim tudi enajstmesečno hčerkico. Seveda bi rad ženo pripeljal s seboj na, denimo, novoletno turnejo, toda številna dolga potovanja bi bila zanjo naporna, še bolj pa za majhnega otroka. Najina hčerkica je enako stara kakor sin Andreasa Goldbergerja. Vendar pa mu je zagotovo ne bom dal za ženo. (Smeh.)

Ali vas žena še nikoli ni prosila, da bi prenehali skakati?

Tega ne bi storila nikoli. Stoji mi ob strani in me popolnoma podpira. Nikoli me ne bi prosila, naj končam športno pot.

V enem od prejšnjih intervjujev za naš časopis ste zaupali, da sta si z Gregorjem Schlierenzauerjem nekoč zamenjala čevlje in da ga zelo cenite. Ali ga pogrešate?

Da, Gregor naj se končno vrne. To si močno želim. Veselim se že njegove vrnitve. Ko bo znova našel pravo formo, bo lahko do 40. leta skakal v svetovnem vrhu. O tem sem prepričan.