Hirscherjeve linije in drznost zmore tudi Kranjec

Konec 90. let je bil Klemen Bergant trener slalomistov, v ekipi je bilo enajst smučarjev. Tisti rod je bil poseben, pravi, takšna številčnost se ne bo več ponovila. Od leta 2014 je kot trener tehničnih disciplin odgovoren za Žana Kranjca in Štefana Hadalina. Za prvega pravi, da je dober in močen kot Marcel Hirscher, le da si manj upa. A ko bo nekega dne osvojil tudi to, ga bo težko premagati.

Lani ste izpostavili dve želji za olimpijsko sezono: fizioterapevt skozi vso zimo in elitna sedmerica. Oboje ste uresničili.

Ko smo leta 2014 začeli pot, smo si postavili cilje, med katerimi je bila tudi olimpijska kolajna. Ker so v vsaki disciplini na voljo samo tri, smo si začrtali čim več fantov pripeljati v položaj, ko bi se lahko borili za odličja. Takrat je malo ljudi verjelo v to. Ključno je bilo, da so začeli verjeti tekmovalci. Za vsako stvar pa je potreben čas. Zadovoljen sem s Kranjcem in Hadalinom, sta med najboljšimi na svetu. Kranjec je to v veleslalomu potrdil, Hadalin še ne. Je mlajši, za sabo ima šele drugo sezono v svetovnem pokalu.

Še zelo svež je vtis z OI. Kako blizu oziroma daleč od kolajne je bilo Žanovih 42 stotink zaostanka?

Smučal je na visoki ravni, na najpomembnejši tekmi štiriletnega obdobja je iz sebe iztisnil maksimum, vsi smo lahko ponosni na to. Rekel bi, da je osvojil 4. mesto in ne, da je izgubil tretjega. Če realno ocenim, je imel več sreče kot nesreče, saj so trije zelo hitri odstopili. V smučanju 42 stotink ni malo.

Na vprašanje, ali si je ogledal kolajni Žana Koširja in Jakova Faka, je dejal, da si bo raje nekega dne svojo. A hitro dodal, da se šali.

Kolajna je bila njegov cilj, kar je pravilno. Naša ekipa je merila na dve, tudi na kolajno Hadalina. Če bi Štefan imel v tej sezoni manj težav v slalomu, bi bil tudi on blizu stopničkam v kombinaciji. Je pa z 8. mestom dosegel uvrstitev kariere. Če tekmovalcu uspe najboljši rezultat na najpomembnejši tekmi, je to dokaz zrelosti in pripravljenosti.

Pred dvema sezonama ste dejali, da je Žanova največja ovira nezaupanje vase. Zdaj deluje zelo samozavestno. Se še pojavljajo nihanja?

Žan je drugačen tekmovalec, kot je bil. To potrjujejo stanovitni rezultati. Je dozorel. S Štefanom pa imata tudi zelo dobro opremo. Žan ne zapleta z nastavitvami. Za vsako tekmo ima zelo podobne, zato je za serviserja zelo enostaven sodelavec. Zaupa vanje. Zdaj zaupa še sebi.

Pripisujete delež zaslug tudi novemu, izkušenemu tovarniškemu serviserju?

Postavil ga je Rossignol. Izbrane nastavitve, ki jih ima Žan, je imel že v minuli zimi, ko je bil njegov serviser Matjaž Požar. Spreminjal ni ničesar, so pa smuči drugačne, z novimi pravili je karavana v tej sezoni presedlala na tiste s krajšim stranskim lokom. Naša dodana vrednost pa je dostop do najboljšega materiala pri proizvajalcu.

Pravite, da Kranjcu manjka predrznost. Kako jo boste vzbudili?

Predvsem se mora sam prepričati, da je sposoben več, kot žanje. Pri smučanju je treba priti v cilj in to hitro. Prvo mu uspeva, pri drugem ima še rezerve. Linije, ki si jih privošči Marcel Hirscher, in predrznost, bi si lahko tudi Žan. Ravno tako dober in močen smučar je. Razlika je v tem, da si Hirscher več upa in zato več iztrži. Prepričan sem, da bo Žan nekega dne to osvojil, takrat ga bo sposobnih premagati zelo malo tekmovalcev. Na treningu sicer naredi te linije v drugem, tretjem ali četrtem poskusu, na tekmi pa toliko priložnosti ni.

Po vaših besedah je v prejšnji sezoni Štefan naredil največji napredek od vseh v konkurenci. Letos je izgorel. Kje se je zataknilo?

V pripravljalnem obdobju je zamenjal opremo. Veleslalomske smuči so veliko boljše od prejšnjih, takoj se je ujel z njimi. Pri slalomu pa se še vedno ni sprijaznil s spremembo, ne z modeli ne z nastavitvami. Še vedno ne ve, kaj je najbolje zanj. Tej opremi bi moral prilagoditi tehniko oziroma taktiko, a tega ni storil. V tem je največja težava. Počutil se je negotovega. Vse to, in tudi njegova velika želja, ki jo ocenjujem za pravilno, je bilo preveč, šlo mu je preveč energije. Po Schladmingu je bil v slabem stanju in odločili smo se, da izpusti Garmisch. Nekaj časa je bil doma, v dveh tednih je en dan smučal, potem pa kot debitant na OI pokazal dobre predstave.

Kako ga usmeriti, da se to ne bi ponovilo?

Ne smemo pozabiti, da je precej neizkušen. Prejšnja sezona je bila zanj šele premierna v svetovnem pokalu. Zelo pomembno je, da se domače počuti na opremi in v sezono pride brez vprašanja, ali material deluje ali ne. Moteče je, če se na štart postaviš s sto vprašanji, kako se bo odzivala smučka. Pri tem mu moramo pomagati vsi – trenerji, proizvajalec, serviser ...

Če se vrneva k Žanu, trening z Italijani nudi dobro konkurenco.

Žan do letos ni bil dober partner za trening, saj med snežno vadbo nikoli ni spredaj. V tej sezoni je že boljši. V prejšnji mi je glavni trener pri Italijanih dejal, da ga je Florian Eisath vprašal, zakaj Žan toliko trenira z njimi, če oni z njim ne pridobijo ničesar. Češ, na treningih vedno zaostaja sekundo ali dve, na tekmi pa jih pusti močno zadaj. Želijo si dobrega tekmovalca za primerjavo. A če jih na treningu nikoli ne premaga, na tekmi pa, je zanje neuporaben vadbeni partner.

Nadaljujete sodelovanje?

Vse težje bo. Žan ni več 18. ali 22., postal je prevelika konkurenca ... Žal mi je za naše mlajše smučarje. Najlepše bi bilo imeti urejeno Kranjsko Goro za trening, kot to ima denimo Reiteralm. Kadarkoli prideš tja in kakršnokoli vreme je, je proga odlično pripravljena. Cilj je na 800 m nadmorske višine, Podkoren na 900. Zelo podobno je. Avstrijci imajo vedno vse narejeno kot se šika. Pri nas je včasih tako, večinoma pa ni. To je problem. Z dvema tekmovalcema grem lahko v Reiteralm, z malo večjim proračunom in zgolj z dvema si lahko to privoščim, mladi pa si tega ne morejo. Ta prepad med Žanom in Štefanom ter drugimi je vsako leto večji.

Je mogoče kaj narediti v povezavi s Kranjskogorci?

Miha (Verdnik, vodja panoge, op. p.) je ves čas v navezi z žičničarji in klubom. Progo za trening pod sedežnico imamo, dobra je. Če bi bila dobra podlaga, bi bil teren super. A ne moremo si privoščiti, da s Kranjcem in Hadalinom izgubimo dan treninga, ker razmere niso dobre. Ko imamo med tekmami dan ali dva za trening, ne moremo zapravljati časa. Zdaj se ne pogovarjamo več, ali se bo Kranjec uvrstil v finale ... Stvari se resda premikajo v pravo smer, Miha se trudi, ampak fiksno pa ne moramo računati na poligon v Podkorenu.

Vas druge ekipe vabijo zraven?

Imamo dva tekmovalca in tri trenerje, to pomeni, da lahko na terenu tudi pomagamo drugim. Le Avstrijci nas niso hoteli vzeti na zadnji trening pred OI. Kar razumem. Vedeli so, da je Kranjec nevaren za veleslalom, pač mu niso hoteli omogočiti treninga.

Delate z dvema smučarjema, ste kot individualna ekipa znotraj smučarske zveze. Verjetno trenutno stanje ni dolgoročni cilj? Kakšno je zaledje?

Mlajše spremljam večinoma prek spleta. Naši programi se križajo, zato se redkokdaj vidimo. Zato zelo težko dajem oceno, menim pa, da bi rezultati morali biti boljši. Zakaj je tako, bomo morali ugotoviti spomladi, se usesti in si povedati, kje je vzrok: ali nimamo tekmovalcev, pogojev, trenerjev? Nekaj bi morali spremeniti. Že Hadalin je svetlobno leto pred naslednjim zasledovalcem. Moj cilj ni bil ustvariti zasebne ekipe. A v položaju, v kakršnem smo, nimamo tretjega tekmovalca. V pripravljalnem obdobju sta bila z nami Jakob Špik do poškodbe in Žan Grošelj do našega odhoda v ZDA. Nismo zaprta zasebna ekipa. Med letoma 1999 in 2002 sem bil glavni trener moške reprezentance, zadolžen za slalom. V ekipi je bilo enajst fantov. Osem, ki jih je štartalo v Schladmingu, se je prebilo v finale. Tisto je bil poseben rod. In drugačni časi.

Se bo kaj takega kdaj ponovilo?

Menim, da se tudi Avstrijcem to ne more zgoditi.

Pred vrnitvijo v slovensko smučanje ste nazadnje delali pri Rusih v odličnih pogojih. Tedaj ste dobili, kar ste si želeli. Se vam zdi večji izziv iz manj delati več?

Najlepše je delati doma. Žan v zadnjih štirih letih ni bil prikrajšan za nič. Imel je skoraj vse, kar sem jaz kot njegov trener ocenil, da potrebuje. Če bi bilo nujno, da gre na Novo Zelandijo, bi tudi to izvedli. Razlika je pri strokovni podpori. Kondicijo denimo dela v svoji režiji, pod okriljem Mitje Bračiča. Dolgo časa sodelujeta in nimam pomislekov, Žan naredi vse, kar je treba. Vprašali ste me po izzivu. Ne vem, kaj je merilo, kdo je najboljši trener. Verjetno rezultati tekmovalca. A brez njega jih ne moreš narediti. V tem športu, ki je na zelo visokih obratih, zraven pa je vpletenih veliko dejavnikov ... Trojica, ki je premagala Žana na OI, sodi pod okrilje Red Bulla, ki zanje naredi vse, kar hočejo. To je morda tisto, česar Žan še nima. Hirscher ne izgublja časa pri premikih med prizorišči. Let s helikopterjem iz Alta Badie v Val d'Isere stane 6000 evrov. Tisti, ki imajo interes, da zmaguješ, ti to omogočijo. Razlika je namreč, ali se pelješ 12 ur v avtomobilu ali poldrugo uro s helikopterjem.

Iztekajo se trenerske pogodbe. Vas mika kakšna nova zgodba?

Za nami so OI, najpomembnejša tekma v teh štirih letih. Sezone še ni konec, energijo, ki je ostala, je treba usmeriti v finale sezone. Potem pa bomo začeli razmišljati, kaj naprej.

Pričakovala sem, da boste rekli, da hočete nadaljevati to pot.

To vsekakor. Daleč smo od tega, da bi Žan in Štefan prišla do konca svojih zmožnosti. Imata še ogromno prostora za napredek. Dobivamo potrditev. Tuji trenerji imajo vedno prižgane kamere, ko smučata naša fanta. Štefan je eno od boljših predstav v konkurenci, tehnično pravilno, taktično modro, pokazal na drugi veleslalomski progi v Beaver Creeku. Tuji trenerji so nam dejali, da je tisti nastop za na trenerske seminarje.

Kakšen bo torej vaš naslednji korak za novo sezono?

Nekaj si želim, ampak o tem ne bom govoril. Če bom ostal v reprezentanci, se bo to zgodilo. Edina stvar, na katero v tej sezoni nisem imel vpliva, se mora spremeniti. Toliko vam zaenkrat povem. Hitro boste videli in slišali, za kaj gre.