Na skakalnico tudi kot mama

Kje so? Monika Pogladič Marčinković, nekdanja smučarska skakalka.
Objavljeno
08. februar 2015 00.48
Monika Pogladič, 12.1.2015, Slovenske Konjice
Špela Robnik, šport
Špela Robnik, šport
Preden je trener Stane Baloh do zgodovinske prve zmage pripeljal Špelo Rogelj, mu je poseben mejnik uspel že v celinskem pokalu. Pod njegovo taktirko je namreč krstno slovensko zmago dosegla Monika Pogladič (zdaj poročena Marčinković), ki je še posebno rada tekmovala na Ljubnem ob Savinji, a je žal kariero končala, še preden je pot tja našla karavana svetovnega pokala.

Čeprav bo letos dopolnila šele 28 let in je vrstnica nekaterih aktivnih slovenskih reprezentantk, denimo Maje Vtič, je Monika Marčinković že nekaj let upokojena skakalka. Smuči je odložila, tik preden so ženski smučarski skoki dobili vzgonski veter z olimpijskimi igrami in svetovnim pokalom. Zdaj poročena in z dvema malčkoma uživa v družinski karieri, skoke pa še vedno spremlja zelo podrobno.

Kot pravi, ne zamudi nobene tekme deklet, zanima jo tudi, kaj slovenske tekmovalke počnejo na treningu, kakšne so njihove priprave. Z dekleti so večkrat v stiku, se pogovarjajo, z veseljem jim da tudi kakšen nasvet. Kot ugotavlja, so ženski skoki v zadnjih letih močno napredovali. »To se vidi na tekmah najvišje ravni, kjer dekleta dosegajo tako dobre rezultate. Dobro je, da jih je več v boju za vrh, da morajo tekmovati med seboj, paziti na napake. Včasih so bila odstopanja večja, zdaj pa je konkurenca bolj izenačena, morajo se boriti. Dekleta tudi vedno bolje trenirajo, vedno boljši so programi, napredujejo na vseh ravneh,« razmišlja o spremembah v zadnjih letih, odkar sama ne tekmuje več.

Ima morda, ker ves čas ostaja v stiku s skakalno karavano, kakšne ambicije, da bi se pridružila stroki? »Nisem še razmišljala o tem, čeprav vedno rada priskočim na pomoč. Če me kdo kaj prosi, rada pomagam. Bom videla, ali se v prihodnosti kaj pokaže v tej smeri. Prepustila se bom toku,« je dejala.

Končala po grdih padcih

Tekmovalno kariero je končala zelo hitro, že leta 2007. »Bila sem v precejšnji krizi, za menoj sta bila dva grda padca. Ko pride skakalec do točke, ko si ne zaupa več na zaletišču, je težko še uspešen. Potrebuje temeljito psihološko pripravo. Padci so pustili posledice, zato sem tudi končala kariero, čeprav je bilo še nekaj drugih vzrokov. Moji skoki se niso razvijali, vse skupaj je šlo nazaj namesto naprej,« se spominja nekdanja skakalka in tudi prizna, da se prihodnost ženskih skokov v tistem času ni zdela ravno obetavna. »Sicer je na to težko odgovoriti, a morda bi res še vztrajala, če bi vedela, da bodo skakalke lahko nastopile na OI in da bo na Ljubnem svetovni pokal. Je pa bila takrat situacija drugačna, kazalo je, da je bil ves trud zaman, skoki so šli nazaj v razvoju. Potem pa se je kar nenadoma vse spremenilo.«

Ko se ozre nazaj na svojo šport­no kariero, najde veliko lepih spominov, eden najlepših je bila tudi prva slovenska zmaga v celinskem pokalu, ki je bil v tistem času najvišja raven tekmovanj, leta 2005 v Baiersbronu v Nemčiji. »Vsaka tekma ali uspeh je bil zgodba zase, lep spomin, za vsakega se je bilo treba posebej potruditi.« V zelo lepem spominu je ohranila tudi sodelovanje z zdajšnjim reprezentančnim trenerjem Stanetom Balohom: »Bil je eden mojih najljubših trenerjev, skupaj sva dosegla kar nekaj uspehov. Zelo dobro sva se razumela, po mojem mnenju je eden najboljših slovenskih trenerjev in dekleta so lahko vesela, da delajo z njim. Že zdaj se kažejo lepi rezultati, upam, da bo tako tudi naprej.«

Na Ljubnem vedno uživa

Nekaj skakalnega adrenalina v zad­njih letih spet doživi z obiskom tekem na Ljubnem ob Savinji, kjer je kot članica tamkajšnjega kluba ved­no rada tekmovala. Kajpak ne bo manjkala niti prihodnji konec tedna, ko se bodo najboljše skakalke vrnile v Zgornjo Savinjsko dolino na preizkušnjo svetovnega pokala. »Rada grem na Ljubno, ozračje je vedno odlično. Vsak najraje nastopa pred domačim občinstvom, tudi zame je bila to vedno prijetna izkušnja, da ti posebno energijo in elan. Res je tekma, ki jo najteže čakaš in se je veseliš,« je povedala in še dodala, da je bila zahtevna skakalnica, ki mnogim ni najbolj pri srcu, njej zelo všeč. »Mnoge je ne marajo, a meni je bila pisana na kožo, ustrezala je mojemu načinu skakanja, zato sem tudi zelo rada trenirala na njej.«

Se je pa, že kot mama, še podala na skakalnico, nastopila je na tekmi mešanih parov v Mostecu. Je po karieri na zaletišču kaj več strahu? »Morda ob čisto prvem skoku. A če toliko let počneš neko stvar, imaš gib v sebi, to ne izzveni. Je kot vožnja s kolesom. Ko znaš, ne pozabiš več.«