Tiskane izdaje
Že sedem sezon je Trboveljčan del ameriške smučarske »družine«, skrbi za smuči tekmovalk v hitrih disciplinah Leanne Smith in Laurenne Ross. Dejansko s člani ekipe preživijo več časa kot s svojimi družinskimi člani, skupaj so na poti po Evropi, zato je nadvse pomembno, da so njihovi odnosi urejeni, da so si blizu, da lahko delajo dobro. Skupaj so prebrodili tudi bremena, ki jih je prineslo domače svetovno prvenstvo, in zaključili brez želenega uspeha, zlasti zlate kolajne prve zvezdnice Lindsey Vonn. »Bilo je kar nekaj nervoze. Vedeli smo, da naša dekleta na tem terenu ne bodo povsem v ospredju, saj niso tako dobro tehnično podkovana kot denimo Tina Maze in Anna Fenninger. Močno so si želela, a razočaranje je bilo precejšnje. Lindsey je denimo po tekmi prišla dol k nam in se svojemu serviserju opravičila, ker ni uspela zmagati,« je razkril slovenski serviser in dal vedeti, kako dobri odnosi vladajo v reprezentanci.
Kajpak je prvo ime v ekipi Vonnova, ki sicer delno dela po svojem programu, vseeno pa s svojo prisotnostjo odlično vpliva na druga dekleta. »Je profesionalka od nog do glave, vse ima do potankosti načrtovano. Zlasti tukaj na prvenstvu ima ogromno obveznosti, a niti enkrat ni zavrnila enega otroka za fotografijo ali podpis,« je povedal o ameriški zvezdnici, ki se je v tej zimi vrnila po dolgem boju s poškodbami. A se ni najbolje znašla na progi Ujeda, o kateri so tudi moški dejali, da je morda celo bolj zahtevna od Ptic roparic. Ne le zaradi terena, temveč tudi podlage.
Zakopal pancerje v sneg
Serviserji se v slednjo še kako temeljito poglabljajo, ko sprejemajo pomembne odločitve o mažah in strukturah smuči. »Tu je visokogorje, smo na 3000 m, sneg je zelo suh. Presenetilo nas je, da je tu toplo in precej vlage, sneg je kar nekako mrtev, kot bi se peljal po pesku. Sicer je prirediteljem narava kar naklonjena, a vseeno so nam povedali, da so porabili kar 11 milijonov litrov vode za žensko tekmo, za moško pa 15. Ogromno vode so polili, a je ta kar izpuhtela,« je nanizal nekaj posebnosti tamkajšnjih snežnih razmer. Kaj to pomeni za pripravo smuči? »Treba je najti prave strukture, nato prave maže, nato tudi prave plošče, zdaj, ko je bilo tako toplo, je veliko tekmovalk zamenjalo čevlje. Jaz sem jih svoji zakopal v sneg, obula jih je šele tik pred štartom. Če je namreč čevelj preveč mehak, ni tako odziven.« Kako pa pride do končne odločitve, kako pripraviti smuči? »Že prej jih testiramo, vodimo podatke, kako so se kakšne smuči obnesle na določenem prizorišču. Potem testiramo še maže.« Kot je še povedal, na dan tekme vstane ob peti uri zjutraj in začne pripravo smuči, trener mu sporoči ključne podatke o temperaturi snega in podlagi. »Počakamo do zadnjega trenutka, nato se vsak serviser posebej odloči, kaj bo storil. Velikokrat se zgodi, da se vsi štirje serviserji v reprezentanci različno odločimo. Tu ogromno štejejo izkušnje, veliko je odvisno tudi od proizvajalca.«
Sopotnik pravi, da je imel srečo, da je svojčas delal s strokovnjaki pri Elanu. Imel je veliko željo po znanju, ogromno mu ga je dal priznani slovenski serviser Slavo Mulej, ki je tako kot Sopotnik dolga leta skrbel za smuči Švedinje Anje Pärson. »Morda se sliši grozno, a največ se naučiš na lastnih napakah. Ves čas prihajajo novi materiali, nove maže, čevlji, vse skupaj moraš znati prav kombinirati. Poleg tega pa lahko imaš najboljši material, a je morda tekmovalca strah. Tu moraš biti tudi kot dobra podpora,« je še dejal Sopotnik in izpostavil pomembno vlogo serviserja na štartu. On je zadnji, ki pospremi svojo tekmovalko v štartno hišico in jo s krikom spodbude požene na progo. »Moraš jih opozoriti na določene stvari, jih spodbujati in biti pozitivno razpoložen. Nikoli pa jim ne dajati napotkov v smislu: 'Da ne boš storila tega in tega'. Poslušam po radiu zadnje trenerjeve napotke, a ne smem pokazati, da sem nervozen,« je opisal protokol na vrhu proge, s katerim se med serviserjem in tekmovalcem splete posebna in nujna vez zaupanja.
Kot je po eni strani dekletom hudo, če jih razočarajo, po drugi strani serviser čuti še veliko večje breme odgovornosti. »Seveda, pridejo trenutki, ko podvomiš vase in razmišljaš, ali bi kaj lahko naredil bolje, izbral kakšne druge smuči. Vedno moraš imeti v glavi tisti del proge, na kateri lahko tvoj tekmovalec ustvari največjo razliko, bodisi pri drsenju, zavojih ...« je razmišljal 39-letni mojster, ki je vesel, da skupaj z njim v ameriški reprezentanci deluje tudi rojak Miha Dolinar, tudi sicer pa se pri svojem delu mnogokrat opre na nasvete številnih drugih slovenskih serviserjev iz drugih tujih ekip. »Ogromno se med seboj pogovarjamo, si pomagamo, med nami ni rivalstva. Vedno si povemo, kdo kaj uporabi, če je njegova boljša, pa naj bo, bolj pomembno je naše prijateljstvo.«
Za Slovenijo ni časa
Sopotnik je sicer veliko na poti, v rodno Slovenijo vse redkeje zaide, četudi ji je pozimi mnogokrat bližje kot svojemu novemu domu v Whistlerju, kjer živita z ženo, ki je Kanadčanka. Tam v naravi najde svoj mir, stran od stresne smučarske službe. Tudi Vancouver ga navdušuje. »Je svet v malem, veliko je priseljencev. Tja grem po čevapčiče, po radensko in portoroško sol. Da se kakovostno živeti, dela se veliko, a tudi uživa dosti,« je dejal. »Seveda mi tudi kakšna repa doma pri očetu v Sloveniji zelo tekne, a vedno sem na kratkem s časom. Ponavadi imam le kakšen dan prosto po tekmi, zato raje prek skypa pokličem domov,« je povedal Trboveljčan, ki je nazadnje živel v Framu.
Že kmalu se bo spet vrnil na staro celino, vodstvo reprezentance ga je prosilo, da z Dunaja odpelje opremo v Bansko v Bolgarijo, kjer se bodo nadaljevale tekme hitrih disciplin v svetovnem pokalu. »Veliko lažje je zame, ker poznam jezik. Je le 12 ur vožnje, vsak kilogram opreme na letalu pa se pozna,« je povedal in priznal, da zna biti prevažanje vse opreme sem in tja eden najbolj stresnih delov njegove službe. »Na tekmovalko imamo sedem do osem zabojev po treh parov smuči, vsaj 14 kosov različne opreme moram posebej spakirati, oštevilčiti, prepeljati in dati na 'cargo',« je še povedal Sopotnik, ki pa vseeno svoje delo opravlja rad in s srcem. Včasih je težko, v ekipi je veliko različnih značajev, veliko posebnežev, »še vsakega svetovnega prvaka sem videl jokati pred seboj«, pravi. Toda hkrati so Američani zelo pozitivni ljudje, tekmovalke se znajo zabavati, včasih pride Laurenne k njemu v »schiraum« igrat kitaro. »Moje načelo je: delaj dobre stvari, pa se ti bodo dobre dogajale še naprej.«
