Rad bi delal z Velepcem, a o vsem odloča vodstvo

Srebrni olimpijec iz Pjongčanga Jakov Fak je ob koncu sezone spregovoril o trenerjih, opremi in novih podtikanjih.
Objavljeno
28. marec 2018 01.40
Posodobljeno
13. april 2018 16.28
t.k. Biatloncev Jakov FakLjubljana 27.3.2018[biatlon,t.k.,jakov fak ]
Siniša Uroševič
Siniša Uroševič

Ljubljana – Četudi je Jakov Fak na novinarski konferenci slovenske biatlonske reprezentance poudaril, da si pred dnevi v Sibiriji še ni želel slovesa od sezone, saj se spet iz dneva v dan dobro počuti, mu bo tudi oddih po izjemno stresni in čustveni olimpijski sezoni dobro del. Ob koncu zime je v pogovoru za Delo potegnil črto pod zadnjimi meseci in pogledal tudi v prihodnost.

Ko ste se v nedeljo ozrli h končni lestvici sezone v svetovnem pokalu, ste svoje ime zaznali na visokem 6. mestu. Ste zadovoljni s končno uvrstitvijo, za katero je dolgo kazalo, da bo še višja?

Če se ob koncu realno ozrem k sezoni, sem lahko ponosen na vrnitev v družbo najboljših. Šesto mesto je prav spodobno, seveda pa sem si že od prve tekme, ko sem se prepričal o svoji konkurenčnosti, želel še več. A ni bilo vedno vse brezhibno. Za še vidnejši skupni dosežek bi moral biti še hitrejši in si tudi privoščiti kakšno napako manj na strelišču.

A na slednjem ste bili natančnejši tudi od najbolj cenjenih tekmecev.

Treninga in pozneje tekem sem se lotil drugače kot kdaj v preteklosti. Pristop je bil predvsem na začetku sezone previden, zato sem na enem strelskem postanku porabil več sekund kot včasih. Ko pa je napočil najustreznejši čas za trening in izboljšave med sezono, torej po uvodnih treh decembrskih preizkušnjah, se me je lotila viroza. Toda z natančnostjo sem nadomestil kakšen drug primanjkljaj, tudi učinek v Tjumnu na sklepni tekmi sezone še zdaleč ni bil slab: dvakrat sem porabil za strelski nastop po 25 sekund, enkrat 21, za konec pa 27. Temelj je, zdaj bo to treba nadgraditi.

Najbrž še naprej z Urošem Velepcem, čigar uradna vrnitev pod streho slovenske reprezentance je očitno zelo blizu?

Lahko le razgrnem svoje mnenje, da bi rad naprej delal z njim. Vse drugo, torej tudi to, če se bo vrnil v slovensko reprezentanco, pa so naloge vodstva zbora za biatlon. Ni mi težko povedati, kaj si mislim o strategiji, a odločitve sprejemajo tisti, ki so za to odgovorni.

Kako sploh ocenjujete desetletje sodelovanja z njim?

Marsikaj sem doživel in se tudi naučil. Le pomislite, na kako različnih ravneh sva v vsem tem obdobju sodelovala: najprej sem se pridružil njegovemu programu kot hrvaški reprezentant, nato sem prestopil k slovenski vrsti, v kateri sem delal tudi s Tomašem Kosom, pa nato spet z Urošem, napočil je tudi čas, ko mi je program pisal in vodil Tomaš, imel sem hkrati več trenerjev, nazadnje pa sem delal z Urošem, ko je bil on zaposlen v ukrajinski reprezentanci. Res, dogajalo se je marsikaj, a številni uspehi, vključno s to zadnjo olimpijsko kolajno, potrjujejo ocene o uspešnem sodelovanju.

S kakšnimi cilji se boste spogledovali v prihodnje?

Zdaj je konec sezone in čas za temeljito razmišljanje o prihodnosti. Upam le, da bo vodstvo reprezentance podprlo kakovosten program in na glas povedalo, kaj pričakuje od mene. V tem primeru je zadeva jasna: če veliko pričakuje, je treba v projekt tudi veliko vložiti. Včasih v preteklosti pa se je dogajalo v slogu: želimo si veliko, ne bi pa dali nič za to …

Kako je z opremo, tudi na finalu sezone po tej plati ni bilo vse brezhibno, kajne?

Drži, v Rusiji smo zaznali določene težave. Poglejte, več kot prepričan sem, da so naši fantje v servisu naredili vse, kar je bilo mogoče. Toda nimamo vedno pravega temelja in zdaj upamo, da smo z zadnjimi uspehi v sezoni dokazali proizvajalcem, da naš biatlon ni od muh ter da nas bodo zato podprli z materialom najvišje ravni. Ko ob vzponu nimaš težav v boju s tekmeci, v spustih pa te kar po vrsti prehitevajo, kar se je meni zgodilo prav na zadnji tekmi s skupinskim štartom, je zadeva po tej plati jasna.

Na tisti predzadnji tekmi, torej dan prej v Sibiriji, pa ste si privoščili najslabše streljanje v sezoni – kako to?

Seveda sem se trudil kot vedno, toda ko ti popusti zbranost, se pač pripeti tudi takšen spodrsljaj. Na progi se ob zaostanku zaradi kazenskih krogov počutiš, kot bi vlekel za seboj še kamen, toda ta tekma me je nato podžgala, reaktiviral sem možgane in si dejal – čas je spet za nastop brez zgrešene tarče. Naslednji dan je tako tudi bilo.

Toda pri vas se vedno znova pojavijo ovire, na katere ne morete vplivati. Kako je bilo s psihološko pripravo v Tjumnu, potem ko so udarila na plano podtikanja o umazanih denarnih poslih ob vašem prihodu v slovensko reprezentanco?

Ah, zame so te zadeve brezpredmetne. Pri vsem sem najbolj trpel sam, dobro vem, kako sem se počutil. Zato sem se prenehal obremenjevati s tem in zato tudi nočem več o tem govoriti.

Si predstavljate novo sezono ob sodelovanju, tako kot nekoč, Tomaša Kosa in Uroša Velepca v slovenski izbrani vrsti?

Ta možnost zame vedno obstaja, a kako točno bo sestavljen naš štab za prihodnost, še nisem razmišljal. To je pač delo odgovornih.

Ste smuči in puško že pospravili v kot glede na to, da tokrat po sezoni za vas ni ekshibicijskih tekem in tudi ob koncu tedna vas ne bo na pokljuškem DP?

Rad bi bil dejaven še vsaj dvajset dni, nisem še ničesar pospravil. V naslednjih dneh bom v tujini, na Hrvaškem, rad bi namenil pozornost družini in sorodnikom, še nikdar namreč nisem bil toliko odsoten od doma kot v tej sezoni in med pripravami nanjo.

Je sicer že napočil čas za selitev iz Ljubljane v Lesce?

Če sem iskren, še ne vem, kako je s tem. Zdaj bom šel pogledat, kaj se dogaja z gradnjo hiše, nato bom videl, kako in kaj kaže glede selitve.