V slovenskih skokih se vidim do leta 2020 in še dlje

Goran Janus danes praznuje 47. rojstni dan, kakšnega posebnega darila pa mu slovenski smučarski skakalci v Planici niso dali. Celotna sezona je bila daleč od pričakovanj, pri čemer je bila z lansko zimo letvica seveda postavljena zelo visoko. Janus ima sicer še vedno zaupanje vodilnih, a nekaj bo moral spremeniti, saj je naslednja sezona olimpijska.

Če je bila prejšnja sezona za deset, koliko nižjo oceno si z vašega vidika zasluži ravnokar končana?

Prejšnja je bila za nas naj, naj. V pokalu narodov smo osvojili drugo mesto in zbrali za nas rekordno število točk, Peter Prevc je pobral vse, kar je bilo možno, je edini tekmovalec s 15 zmagami v eni sezoni svetovnega pokala. On je vsa zadnja leta rastel in se razvijal do vrhunskih skokov. Kar se je dogajalo v poletnem obdobju, ko je bil povsod, saj je bilo obveznosti zares veliko ... Še vedno pravim, da smo dobro trenirali, a če ni prave regeneracije, se to pozna kasneje. In to nas je tudi doletelo. Bolj ko so se tekme bližale, bolj se je videlo, da ni vse tip-top. Če tekmovalec v skupnem seštevku konča med deseterico in se vso sezono vrti okoli teh mest, so to še vedno vrhunski rezultati, ni pa tisto, kar bi si želeli. Sezona ni bila vrhunska, ni bila slaba, bila je dobra.

Cilji pred sezono, ko ste napovedali v skupnem seštevku enega med najboljšo trojico in še dva med 15, so nakazovali, da želite utrditi status skakalne velesile.

Res je. To je bila želja. Če pustimo Domna Prevca ob strani, je Peter edini sposoben držati korak z elito, biti na vrhunski ravni, in če takšnemu tekmovalcu deloma spodleti, potem rezultati niso takšni, kot bi si želeli. To se je posebej poznalo na novoletni turneji in tudi na svetovnem prvenstvu, kjer smo izpolnili ekipni cilj, ne pa posamičnih.

Ste narobe načrtovali formo, glede na to, da na nobenem od vrhuncev sezone niste dosegli postavljenih ciljev – na novoletni turneji je bil to eden med prvimi tremi in eden do 15. mesta, na SP eden do šestega, eden do 15. in eden do 30. mesta –, ste pa vseeno v sezoni skupno vpisali pet zmag in še štiri stopničke?

Pred SP v Lahtiju so bile uvrstitve sicer lepe, Peter je zmagal v Saporu, Lanišek je bil četrti v Pjongčangu. Konkurenca, vse najmočnejše nacije, je v primerjavi z lani napredovala. Tudi z materialom ni bilo vse v redu, tekmeci so nas pri dresih prehiteli in temu bo treba dati v prihodnje večji poudarek. Za Lahti sem res pričakoval boljšo pošiljko dresov, ne vem, zakaj je bil material tako slab. Na novoletni turneji pa mi je bilo žal za Domna. Pred tem je zamenjal čevlje in njegovi skoki niso bili več na visoki ravni. V dneh pred turnejo niti ni kazalo na to, a ko prideš neposredno na »akcijo«, se je zgodilo, kar se je, vse skupaj je bilo daleč od tistega, kar smo videli pred tem v Engelbergu, kjer je Domen zmagal.

Lahti je bil sploh veliko razočaranje, da ne rečem kaj hujšega, saj je bil ob Petru na dveh posamičnih tekmah finalist le še Jernej Damjan.

Seveda sem pričakoval več, a dejstvo je, da večine ni bilo med 30, kar kakšnega posebnega komentarja ne potrebuje.

Sezona se je sicer začela sanjsko, Domen je na uvodni tekmi zmagal, Peter je bil tretji. Vas je nadaljevanje šokiralo?

Treba se je zavedati, da bi se lahko za Petra vse skupaj drugače odvijalo, če ne bi bilo tistega padca na prvi tekmi. Koleno ga je bolelo dolgo časa, tekme pa se nizajo druga za drugo, in če ti ne steče, se lahko nenadoma znajdeš v začaranem krogu.

Bi morali tedaj Petra za kakšno tekmo odpočiti?

Takoj je opravil pregled z magnetno resonanco, ki je pokazal, da s kolenom ni nič narobe, a nekaj časa traja, preden se tekmovalec spet sestavi. Gneča v vrhu je velika, in čeprav so razlike v tehniki majhne, so lahko po rezultatski plati ogromne.

Kdaj ste ugotovili, da bo treba prilagoditi cilje, da ta sezona še zdaleč ne bo takšna, kot je bila prejšnja?

Cilje pač postavim v 14 dneh po Planici ... V skupnem seštevku je bil sicer Domen še vedno šesti in Peter deveti. Nekako blizu, a hkrati tudi daleč.

In na začetku sezone ste celo zatrjevali, da je pripravljenost boljša kot lani ...

Ogromno smo trenirali, a glede na spoznanja iz te sezone, bomo v pripravah za prihodnjo naredili določene spremembe. O tem, katere, ne bi govoril, nisem nikoli javno razpredal o tem, to je stvar trenerjev.

Omenili ste že pokal narodov, v katerem ste bili lani drugi, letos peti, kar je bil tudi cilj, ki pa se zdi precej neambiciozno postavljen, saj so šestouvrščeni Japonci za vami več kot 2000 točk.

Moja želja je sicer še vedno zmaga v pokalu narodov. Ni pa razočaranje, da smo peti, vse nacije pred nami so napredovale. V prejšnji sezoni smo mi osvojili vse, kar je ostale bolelo, v tej so bili drugi pred nami, kar je bolelo nas. Prihaja do nihanja, a sam večjih težav ne vidim. Da pa bi bilo peto mesto nizek cilj – če pogledamo, kakšni so bili rezultati, preden sem prišel v ekipo, je vse hitro jasno. Če deluješ v tem športu, je to visok cilj, kar smo dosegali v zadnjih letih, pa je naj, naj.

Domen se je na novo povzpel na vrh, se vam zdi, da bi se lahko še kdo malo bolj približal najboljšim? Prav veliko uvrstitev med deset drugi niso zbrali.

Seveda sem pričakoval več, a raven pač ni takšna, je povprečna. Tisti, ki bi morali druge vleči naprej, so Peter, Jurij, Jernej in Robi, a zadnja sta bila poškodovana in potem je nenadoma stanje povsem drugačno. Kakšna bi bila šele realnost, če bi se – bognedaj –, denimo, poškodoval Peter?

Kaj pa vam pove podatek, da je bil najboljši v tej sezoni Domen, ki se je pripravljal z mladinsko reprezentanco?

Nič. Domen se bo z mladinsko ekipo pripravljal tudi za prihodnjo sezono. Zakaj? Ker ko vstopiš v ekipo A, ni več vračanja nazaj. Glede na njegovo mladost je prav, da trenira z vrstniki, pred seboj ima še dolgo kariero. Bolj ko se bližata jesen in zima, več je potem tudi s člansko reprezentanco.

Ste torej naredili napako pri treningu, če je on najboljši?

Zame je šola na prvem mestu. Najprej jo je treba končati in dotlej so tu tudi počitnice, ki si jih Domen lahko privošči in se mu ni treba pripravljati. Zato se je tudi na poletni veliki nagradi udeležil zgolj ene tekme, sicer smo ga pustili pri miru. Vsi ostali pa morajo nastopati še na VN, premora je zelo malo, težko se je v tem času pripraviti.

Domen je izjemno začel sezono, kar nekaj časa je bil tudi v rumeni majici. Se njegovega zdrsa ni dalo preprečiti, ste videli, kaj prihaja?

V prejšnji sezoni, ko se je pridružil karavani, smo ga veliko umikali, denimo za polete ali pa za zelo oddaljena prizorišča, da si je lahko v tem času povrnil moči. Ker je tokrat pred novoletno turnejo dosegel poker zmag, je bilo razumljivo, da ostane še naprej z nami. Njegova želja je tudi bila, da se dokaže na poletih, kar je izpolnil.

Bi ga morali prej umakniti s turneje, ne pa sredi SP?

Tako bom povedal: pred olimpijskimi igrami v Sočiju sem o Petru poslušal, češ, zakaj sem ga poslal na tekmo v Saporo, ki so jo mnogi izpustili. Komaj se je čakalo, da bi Peter na OI razočaral, potem pa bi jih poslušal, kar se seveda ni zgodilo. Imam svojo vizijo in se je držim.

Kaj pa je bila glavna težava pri Petru, ki je v sezoni večkrat ponovil vzorec, da je bil dober v kvalifikacijah in precej slabši na tekmi?

Če v mozaiku manjka kakšen kamenček ... Do te sezone mu večkrat ni šlo najbolje v kvalifikacijah, na tekmi pa zelo dobro, zdaj so se stvari obrnile. Kvalifikacije so šle, potem je hotel dodati plin, a ni šlo. Glava bi lahko marsikaj naredila, a če telo ne dovoli, je zelo težko, napake se lahko le stopnjujejo. Mislim, da bi glava delala, če bi bilo vse drugo, kot se šika. Ker pa ni bilo, je tudi glava popustila.

Bi morali vključiti tudi kakšnega psihologa?

Ne, mislim, da ni treba nikogar več vključevati v ekipo.

Odkar ste postali glavni trener, je šla rezultatska krivulja le navzgor, zdaj se je prvič obrnila navzdol. Ste nared tudi za to, da jo še enkrat zasukate?

Glede na to, kakšni so bili nekoč rezultati, bi se vprašal, kaj in kako se je tedaj delalo pri nas ... Vedno ne more iti vse le navzgor, včasih je treba narediti korak nazaj, pa ne zavestno, to se pač zgodi. Pri tem vidiš, kaj delaš narobe, saj smo vendarle vsi ljudje in delamo napake.

Bi kakšno odločitev v tej sezoni spremenili, če bi imeli možnost?

Ničesar ne bi spreminjal. Če bi, bi morda le Domna po Oberstdorfu umaknil. Tedaj nisem vedel, kako bo letel, ob prvem poletu me je bilo strah kot še nikdar dotlej. Zelo ponosen sem bil na to, kako je vse skupaj prestal.

Sezona se je zdela kot poolimpijska, ko pogosto rezultati malo padejo, ne pa kot predolimpijska. Izhodišče ni nič kaj obetavno.

Dejstvo je, da smo v teh letih dosegli ogromno vrhunskih rezultatov, zato so pričakovanja izjemna. Ljudi smo razvadili, zdaj pričakujejo samo zmage, preveč smo »stopili po gasu«, zdaj pa nas to tepe. Letos je bilo nadpovprečno res le to, da so trije bratje hkrati nastopali v svetovnem pokalu in osvajali točke. To je mejnik, ki ga ni dosegel še nihče. Vsaj nekje smo pisali zgodovino.

Bo prihodnja boljša?

Seveda, za to si vsi prizadevamo. Na napakah se učimo, če jih bomo znali odpraviti, bo šlo spet na bolje.

Predsednik zbora in odbora za skoke in nordijsko kombinacijo Ljubo Jasnič bo na OI zahteval kolajno.

Lahko jo zahteva, za ta cilj bomo delali, potem pa bomo videli. Je pa to seveda tisto, kar nas zanima.

Kar nekaj je bilo v zadnjem času govora o načetih odnosih. Kakšni so ti?

Odnosi so dobri, rad bi videl tistega, ki govori drugače.

Res ni prišlo do nikakršne zasičenosti v vseh teh letih?

Pri meni ne. Sem še vedno poln elana in načrtov.

Pogodbo imate do leta 2020, se vidite še toliko časa na tem položaju?

V slovenskih skokih se vidim do leta 2020 in še dlje. Imam svoje načrte z reprezentanco A.