V zraku ostal brez smuči

Zgodba, pri kateri resda nisem bil navzoč, a sem si jo dobro zapomnil – izvedel sem jo od skakalnih kolegov –, sega v leto 1962. Takratno jugoslovansko zastopstvo se je pripravljalo na 80-metrski skakalnici v Planici za SP v Zakopanah. Če se prav spominjam, so ga sestavljali Jože Šlibar, Marjan Pečar, Božo Jemc, Peter Eržen in Ludvik Zajc, vodil jih je zvezni trener Lojze Gorjanc.

Delov fotoreporter, pokojni Marjan Zaplatil, jih je opazoval s sodniškega stolpa. Imel je kaj videti! Ko je bil za skok nared Marjan Pečar, si je pozabil zapeti vezi. Pognal se je v smučino, ne da bi to opazil, odskočil v značilnem ribjem slogu in takoj za tem v zraku ostal brez smuči. V hipu se je hladnokrvno odzval na zagaten položaj in začel, kot bi vozil kolo, brcati po zraku. Z višine štirih ali petih metrov je pristal na strmini med 60 in 70 metri. Razen nekaj bušk jo je srečno odnesel. Naš fotoreporter je bil tako presenečen, da mu je fotoaparat skoraj padel iz rok in zato fotografije tega skoka, žal, ni v Delovi dokumentaciji.

Naslednjo zimo smo se za polete na stari Bloudkovi velikanki prav tako pripravljali v Planici. Lojze Gorjanc je tedaj služil vojaški rok in zveza ni imela na voljo nobenega trenerja, ker se je tedaj že umaknil zaradi študija ob delu tudi Karel Klančnik. V klubih profesionalnih trenerjev še ni bilo, tako da je kot vodja priprav in trener vskočil Rudi Finžgar. Legendarni planiški junak, prvi Slovenec, ki je preskočil 100 m (1947), je bil poln zamisli, kako razbiti monotonijo treninga dan za dnevom. Nek večer nas je v Domu v Planici presenetil, ko nam je po večerji dejal: 'Drevi gremo na pohod v Tamar'. Peš s skakalnimi smučmi na ramah. Bila je čudovita zvezdna zimska noč, ko smo pešačili proti Tamarju, potem pa smo v mesečini smučali s temi našimi dolgimi smučmi proti Planici. Tega se vedno rad spomnim.