Tiskane izdaje
Med spremljanjem zadnje postaje biatloncev v olimpijski sezoni so se mi prepletale različne misli. Skorajda v vseh pa je rdeča nit pripadala Jakovu Faku, temu izjemnemu športniku, ki je slovenski biatlon na mednarodni zemljevid prevladujočih Norvežanov, Nemcev, Francozov in do dopinških zdrah seveda tudi šampionov iz ruskega prostora postavil vidneje kot kdorkoli pred njim.
Ker pa je bilo zadnje prizorišče pisane zime prav v največji deželi sveta ob navdušenih obiskovalcih z belo-modro-rdečimi trobojnicami, nisem razmišljal le o dopingu ali zadnji gladki volilni Putinovi zmagi, temveč tudi o številnih bogastvih krajev, kamor me je pot popeljala večkrat in vedno razkrivala nova spoznanja. Tako sem se spomnil tudi filmske velemojstrovine Andreja Zvjaginceva z naslovom Vrnitev o ponovnem srečanju prej razbite družine. Zgodba se dogaja v Ukrajini, deželi, kjer je v zadnjih treh sezonah deloval Uroš Velepec, izjemno uspešen biatlonski trener. Najbrž ni treba posebej vnovič poudarjati pomena Fakovih besed izpred osmih let, ko je prestopal od hrvaške reprezentance k slovenski: »Želim si napredovati v vrhunskem športu, kar mi omogočata le sodelovanje z Urošem Velepcem in logisitka na visoki ravni v slovenskem biatlonu.«
Toda življenje ni vedno potica! Fak se je s svojim cenjenim trenerjem veselil naslova svetovnega prvaka, sploh prvega za slovenski biatlon (!), pozneje je bil še drugič na najvišji stopnički osrednjega biatlonskega tekmovanja, takrat po programu prav tako spoštovanega strokovnjaka Tomaša Kosa. Nekaj različnih pogledov na vadbo in pristop k športu je botrovalo ločitvi poti med Fakom in Velepcem. Slednji si je novi izziv našel v Ukrajini, naš sijajni tekmovalec pa je iskal pot k novim vzponom, a je zlepa ni več našel. Dve mučni sezoni zdravstvenih težav in modrovanj vedno navzočih »vsevedov« sta ga krepko oddaljili od druščine najboljših, posledično se je pogreznila še dotlej lepa podoba slovenskih biatlonskih rezultatov. Ko je nato, oktobra lani, udaril še dopinški primer Teje Gregorin, se je zdelo, da si je to športno panogo pri nas polastil sam hudič. In da je ne bo več spustil iz pekla.
A nato se je, kot v tistem ruskem filmu, zgodila vrnitev. Poti Faka in Velepca sta se vnovič združili, prvi je z dosežkom na uvodni postaji sezone na Švedskem osupnil tekmece in stroko: potem ko so bili antibiotiki njegovi zvesti spremljevalci zadnjih dveh zim, je zdaj – kot nekoč – zablestel in se vrnil na stopničke. Nadaljeval je v tem slogu, kar naenkrat začel govoriti tudi o možnosti olimpijske kolajne. Osvojil jo je, v prepletu čustev še dve noči nato ni mogel zaspati. Tako srečnega Velepca, kot na tisti mrzel korejski večer, ob biatlonski progi še nisem videl. Vrnila sta se med elito, danes je Fak navzlic vsej izčrpanosti, povsem logični glede na napore po tako dolgi odstotnosti, najuspešnejši športnik slovenske smučarske zime.
In že zato je jasno, da je napočil čas za še eno vrnitev – Uroša Velepca pod streho slovenske biatlonske reprezentance.
