Tiskane izdaje
Darja Kramberger in Anja Šešum, zdaj najtesnejši sodelavki slovenske smučarske šampionke Ilke Štuhec, pozorno spremljata vsak gib 27-letne Mariborčanke, ki si je jeseni poškodovala koleno. Prva je izkušena fizioterapevtka, druga mlada kineziologinja. Z željo po najboljši rehabilitaciji se povezujeta, dopolnjujeta, med sabo delita znanje in nadgrajujeta izkušnje. Vsaka svoji stroki sporoča, da je tovrstno sodelovanje za kakovostno rehabilitacijo športnika nujno.
Naj spomnimo: konec oktobra si je Štuhčeva na treningu slaloma na Pitztalu strgala sprednjo križno vez. Po operaciji, ki jo je opravil dr. Niklaus Friederich na kliniki v Švici – v preteklosti ji je rešil kariero –, je pristala v oskrbi fizioterapevtke Darje Kramberger, s katero se je že vračala po preteklih poškodbah, in kineziologinje Anje Šešum, članice njene ekipe.
Tek na dolge proge
»Po operaciji je bila noga otečena in boleča, koleno omejeno gibljivo. Kar nekaj dela je bilo potrebnega, da smo odpravili posledice poškodbe in operacije. Po pobranih šivih se šele začne prava zgodba. Najprej z nežnejšimi tehnikami, nato z zahtevnejšimi terapevtskimi postopki. Potrebni sta vztrajnost in volja vseh sodelujočih, to je tek na dolge proge,« je pripovedovala Krambergerjeva, ki izvaja fizioterapijo s svetovno prvakinjo od tri do štiri ure na dan. Kar se da hitra regeneracija Štuhčeve ne zanima, v ekipi so se odločili za običajne, preverjene postopke.
»Vaje prilagajamo obremenitvam, ki jih koleno prenese. Kaj bomo delali, se odločimo mi. Koliko bomo naredili, pa je odvisno od kolena, ki se mu je treba vsak dan prilagajati,« je opozorila izkušena fizioterapevtka. Protokolu terapevtske vadbe poškodovane noge sledi ohranjanje kondicije in mišične mase celotnega telesa, kar s Štuhčevo opravlja Šešumova.
Nasveti iz prve roke
Anja je Piko, kakor kličejo Darjo Kramberger, v procesu rehabilitacije sprejela kot mentorico. Opazuje jo pri delu, od nje črpa znanje. »Težko zarišem črto, kje ona konča in kje začnem jaz, najino delo se prepleta. Pri nekaterih vajah se dopolnjujeva, pri drugih me ustavi, ker hočem preveč. Pri telesni pripravi sva z Ilko sami v fitnesu, podobno delava kot prej, ko je bila zdrava, tokrat imam še širšo sliko. Ves čas pa v ozadju slišim njen in Pikin glas, kaj je dobro in kaj ne. Kot kineziolog skrbim za Ilkino dobro počutje in dobro pripravo,« je svoje naloge opisala Anja Šešum, zadovoljna, ker skozi rehabilitacijo Štuhčeve poklicno raste.
Za Krambergerjevo pravi, da je njen leksikon. Karkoli jo vpraša, bo dobila nasvet iz prve roke. Ker 26-letna kineziologinja končuje tudi študij manualne terapije, jo zanima še veliko drugih stvari poleg kolena. »Učni proces je podoben tistemu v avtošoli. Študij ti postreže z osnovo, v praksi pa dobiš izkušnje, s katerimi postaneš še boljši,« je povedala Šešumova, ki je morala po poškodbi Štuhčeve, za katero dela znotraj njene samostojne ekipe, hitro prilagoditi cilje in načrte oziroma jih preoblikovati.
Foto: Tadej Regent/Delo
Ekipno delo
Čeprav gre pri fizioterapevtu in kineziologu za dva različna poklica, je meja med delom obeh v nekaterih primerih težko določljiva. »Kineziologi vzdržujemo in izboljšujemo telesno zmogljivost športnika, vzpostavljamo mehanizme za uspešno zdravljenje po rehabilitaciji. Naš cilj je ogniti se poškodbam. Poskušamo ga spraviti v takšno telesno pripravo, ki je zanj najprimernejša. Ne bomo pa delali zgodnje rehabilitacije, ker o tem nimamo dovolj znanja, zato se v to ne spuščamo,« je razmišljala Šešumova in dodala, da je zato dobrodošlo, da se kineziolog v zgodnji fazi poveže s fizioterapevtom.
»Takšno ekipno delo bi bilo najbolj ustrezno za vrhunskega športnika. Z Anjo nama dobro uspeva, na terenu zelo uspešno skrbi za Ilko. Če gre za kakšno večjo poškodbo, pa po potrebi vskočim. Sodelovanje je za obe učni proces in pozitivna izkušnja,« je dodala Krambergerjeva in poudarila, da po uspešnem okrevanju športnik potrebuje kineziologa. »Poškodovan športnik vedno ostane 'nekoč poškodovan' športnik. Njegovo telo potrebuje specifičen trening, ki ga ne bo preobremenil in bo znal iz njega izvleči optimalni maksimum. Če hočeš nadaljevati zgodbo, moraš poznati prvo poglavje. Zato je bila Anja navzoča pri operaciji in fizioterapiji, da bo pridobila čim več občutka za nadaljnji trening,« je povedala Krambergerjeva.
Od razigranosti do solz
Sogovornici skupaj z lastnico smukaškega in kombinacijskega globusa pridno napredujeta. Njeno koleno pri okrevanju lepo sodeluje. Kadar je Ilka slabe volje, v krizi ali čustveno prizadeta, se to izrazi skozi zakrčenost, takrat ima nežnejšo oskrbo. Sicer pa je Štajerka hvaležna pacientka, zelo osredotočena, disciplinirana, razigrana in v tokratnem položaju – razumljivo – včasih tudi jokava. Navsezadnje je zaradi poškodbe primorana prečrtati olimpijsko sezono, in to po tekmovalni zimi, v kateri je dosegla najboljše rezultate v karieri.
Katera izmed poškodb je bila za fizioterapevtko Krambergerjevo največji izziv? »Prva je bila najtežja. Poleg poškodbe sprednje križne vezi je bil popolnoma strgan notranji meniskus, poškodovan hrustanec – koleno je bilo tako rekoč razbito. Okrevanje je bilo daljše, težje, povezano s ponovnimi operacijami in poškodbami. Ilka je vztrajala in se borila, tako kot se zdaj,« se je spomnila najzahtevnejše rehabilitacije in dodala, da bo tokratna za Ilko najtežja.
