Kitajska in grexit: Reševanje črne luknje Evropske unije

Kitajska si želi biti zdravnica, ki bo rešila evropskega bolnika, vendar so njena zdravila zelo grenkega okusa.

Objavljeno
04. julij 2016 16.42
Zorana Baković
Zorana Baković

Kitajska še vedno preverja, ­kakšne posledice bo imel zanjo brexit, je pa globoko prepričana, da bi jo lahko še veliko huje prizadel morebiten grexit. Zato se je odločila, da bo zaigrala vlogo velike sile in poskušala na vse mogoče načine­ preprečiti nadaljnje osipanje evropskega trga, ki ima zanjo velik pomen.

Medtem ko je večina Britancev glasovala za odhod iz Evropske unije zato, ker je njihovo gospodarstvo preveliko in valuta premočna, da bi se uklonila evrokratskemu diktatu Bruslja, bi utegnila iti Grčija po tej poti iz povsem nasprotnih razlogov. Kitajska, ki ni mogla ustaviti Angležev, ko so se napotili iz EU, ker nočejo več reševati drugih, zdaj razmišlja, kako bi lahko pomagala Grkom, da se ne bi še ti napotili proti izhodu, ker jih njihova evropska družina ne more rešiti z roba propada.

Foto: Alkis Konstantinidis/AFP

Ko je premier Aleksis Cipras v soboto pripotoval na petdnevni obisk na Kitajsko, je bilo na vrhu kitajskega seznama najpomembnejših tem za pogovore prav vprašanje, koliko naložb in posojil mora azijska sila dodati v črno luknjo, da bi preprečila nadaljnje osipanje EU, predvsem pa, da bi ustavila odmikanje tistih obrobnih delov Evrope, prek katerih naj bi do enega zanjo najpomembnejših trgov potekale niti »gospodarskega pasu in svilne ceste«.

Infrastrukturna vrata Kitajske

Cipras je v intervjuju za kitajsko časopisno agencijo Xinhua opredelil čedalje tesnejše dvostranske odnose med Atenami in Pekingom kot »našo strateško izbiro«. Ta seveda temelji na dejstvu, da sta Grčija in Kitajska dve najstarejši civilizaciji, ki nepretrgoma obstajata tisočletja, še toliko bolj pa zaradi vzajemnih interesov, ki jih je prineslo 21. stoletje. Več kot polovica nafte, surovin in blaga, ki ga Kitajska kupuje na svetovnem trgu in po morju prevaža do svojih pristanišč, pripluje tja na ladjah, ki so v grški lasti. Grški ladjarji pa so druga največja stranka kitajskih ladjedelnic.

Ko k temu dodamo vzajemno navdušenje nad zgodovino in kulturo, zaradi česar se pospešeno povečuje število kitajskih turistov, ki vsako leto obiščejo Grčijo, se zdi »strateška izbira« realna nuja. Če je bila Velika Britanija do zdaj politično okno, skozi katero je Kitajska prodirala v nedrja EU, pri čemer si je pomagala z britansko naklonjenostjo statusu azijske sile kot enakopravne partnerice, igra Grčija vlogo infrastrukturnih vrat, skozi katera namerava Grčija zakorakati na Balkanski polotok, nato pa prek njega v osrednjo in zahodno Evropo.

Grški odnos do sodelovanja s Kitajsko hkrati priča o tem, zakaj kitajski vlagatelji veliko raje usmerjajo svoj kapital, denimo, proti Veliki Britaniji, kot da bi ga pošiljali proti Balkanu.

Ciprasov prihod v Peking (in nato v Šanghaj, ki ga bo obiskal jutri) je v minulih desetih letih prvi obisk grškega premiera v azijski sili, pomen tega dogodka pa je bilo treba potrditi z dejanskim dokazom vzpona dvostranskih odnosov. Povsem logično je bila to ratifikacija sporazuma o nakupu pristanišča Pirej. Kupila ga je kitajska korporacija za čezoceanski promet Cosco.

Korporacija Cosco je kupila 51 odstotkov pirejske pristaniške uprave (kar je bilo do zdaj javno podjetje) za 280,5 milijona evrov, pri čemer bo čez pet let odkupila še dodatnih 16 odstotkov lastništva, in to za 88 milijonov evrov. Pogodba napoveduje tudi kitajske naložbe v pristanišče, in sicer 350 milijonov evrov prihodnje desetletje, pri čemer bo ta kapital usmerjen v obnovo obrata za popravilo in vzdrževanje ladij ter razvoj terminala za velike ladje za križarjenje.

Ko k temu dodamo še vse projekte, ki jih ima Kitajska priprav­ljene za dograditev prometnega omrežja v Grčiji, znaša skupna vrednost podvigov, povezanih s Pirejem, okoli 1,5 milijarde evrov, dejanski učinki pa naj bi se pokazali v zvišanju grškega domačega bruto proizvoda za 0,8 odstotka do leta 2025, zmanjšanju javnega dolga za 2,3 odstotka in odprtju 31.000 delovnih mest v državi, ki je zdaj na vrhu seznama članic EU z najvišjo stopnjo brezposelnosti.

Foto:Greg Baker/AFP

Toda dan pred tem, ko so predložili pogodbo parlamentu, je korporacija Cosco obtožila grško vlado svojevoljnega spreminjanja najpomembnejših delov sporazuma, podpisanega 8. aprila, pa tudi, da je pod pritiski sindikata vnesla vanj klavzure o večji zaščitenosti delavcev, v katere pa kitajska korporacija ne bo privolila. Za Kitajce je bilo nesprejemljivo prevzeti v svojo last pristanišče, katerega delavci imajo status državnih uslužbencev, kar pomeni, da jim je zagotovljena dosmrtna zaposlitev. In tako je le nekaj dni pred Ciprasovim prihodom ta »strateška izbira« zašla v krizo.

Vstop v grški labirint

Kitajci imajo svoj način reševanja takšnih zapletov. Ker jim je bilo veliko do priprave najboljših možnih pogojev za Ciprasov »uspešni obisk«, so Atenam postavili ultimat. Ali bo pogodba o Pireju sprejeta v prvotni obliki ali pa se bodo kitajske družbe umaknile iz vseh razpisov, kot je, denimo, razpis o gradnji transportno-skladiščnega centra v Triasiju, ali tisti o gradnji novega letališča na Kreti. Grškemu parlamentu so predložili nespremenjeno pogodbo in ta je bila odobrena s prepričljivo večino glasov. Tako se je Cipras kljub vsemu po­vzpel na Veliki zid.

Bivši grški finančni minister Janis Varufakis je pred nekaj meseci razkril, da je bila Kitajska priprav­ljena vložiti precejšnja sredstva v grške obveznice, ko so se pogajanja med Atenami in grškimi upniki znašla v mat položaju, nemški pritiski pa so pehali Grčijo na rob grexita. Varufakis je povedal, da je nasprotoval obračanju proti Rusiji, bil pa je za sporazum s Kitajsko. En sam telefonski klic je »ubil načrt X« in azijska sila se je znašla zunaj finala te drame.

Medtem so grški delavci hodili po vrvi, razpeti med gospodarskim propadanjem in čedalje šibkejšim interesom drugih tujih vlagateljev za naložbe v grško gospodarstvo ter kitajskimi delodajalci, ki od njih zahtevajo več dela za manjše plače, od grške vlade pa, naj jim zmanjša davčne obveznosti. Pirej pretresajo stavke in protesti, Kitajci pa mirno čakajo, da bodo podpisani sporazumi začeli veljati, potem pa bodo vse skupaj reševali po svoje.

Je Ciprasov odhod v Peking končno srečanje Grčije s stvarnostjo 21. stoletja? Ali pa je morda vstop Kitajske v grški labirint zadnji poskus reševanja EU? Odgovor poznajo vsi, a ga bodo izgovorili šele, ko bo jasno, da ni izbire. Celo ne strateške.