Piketty: višji davki za bogate in odpis dolgov

Znani francoski ekonomist Thomas Piketty, avtor uspešnice Kapital v 21. stoletju, je v četrtek napolnil dvorano Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu. V polurnem uvodnem nastopu je govoril o naraščajoči družbeni neenakosti, osrednji temi knjige, nato pa o aktualnih razmerah.

Piketty je bil gost Filozofskega teatra, ki ga vodi zagrebški filozof Srećko Horvat, kjer se vrstijo sami zanimivi gostje. Ko je januarja tam nastopil Slavoj Žižek, so zaradi velikega zanimanja morali dodati sedeže na oder in dvorana je takrat sprejela rekordnih tisoč ljudi. Toda Žižek, tradicionalno zelo priljubljen pri zagrebškem občinstvu, je dobil konkurenco v Pikettyju, saj so zanj karte pošle v enem samem dnevu, četudi sta nastop neposredno prenašala državna televizija in radio.

Bogastvo v rokah peščice

Piketty, čigar obisk je bil namenjen tudi promociji hrvaškega prevoda njegove knjige (na slovenski prevod še kar čakamo), je s spontanostjo že po uvodnih neformalnih besedah požel simpatije občinstva. Najprej je raztolmačil temeljno trditev iz svoje knjige, da se v kapitalizmu bogastvo koncentrira v rokah peščice lastnikov premoženja, kar se dogaja zato, ker je donos na premoženje večji kot je dohodek od ekonomske rasti, proizvodnje. Prelom pri ustvarjanju neenakosti se je v ZDA začel z neoliberalizmom Reagana, v Evropi pa s Thatcherjevo. Piketty se zavzema za progresivno obdavčevanje ekstremnih dohodkov in dediščine. Dejal je, da poleg obdavčevanja obstaja še več načinov, da bi postal kapitalizem boljši in bolj demokratičen, med drugim z večjim deležem delavcev pri kapitalu in upravljanju ter z boljšo regulativo.

Večja participacija delavcev

Ko je govoril o aktualnih razmerah v EU, je dejal, da sta na primer Nemčija in Francija zaradi posledic druge svetovne vojne restrukturirali svoj dolg, kar so samo lepe besede za odpis dolga. »Nenavadno pa je, da ti državi danes od drugih evropskih držav zahtevata, naj vrnejo dolg v celoti.« Dejal je, da za rešitev problema samo »progresivno obdavčevanje ni dovolj«. »Treba je storiti več od tega, konferenca po drugi svetovni vojni je pravi primer zgodovinske amnezije. To je zelo slabo za državi, kot sta Nemčija in Francija. Vsi soglašamo, da je leta 2007/2008 prišla ena od največjih finančnih kriz v zgodovini. To lahko primerjamo s situacijo iz petdesetih let prejšnega stoletja, ko je prišlo v Nemčiji do restrukturiranja in odpisa dolga in do inflacije, ki je povzročila velike travme. Treba je jasno reči, da Nemčija in Francija nista nikoli plačali svojih dolgov. Ob progresivnem obdavčevanju potrebujemo tudi restrukturiranje dolga in nov način organiziranja privatnega in javnega lastništva. Za rešitev tega obstaja več načinov, večja participacija delavcev v upravah družb in podobno. V nekdanji Jugoslaviji so obstajali različni načini upravljanja, bilo je tudi precej neuspehov, toda delniške družbe niso edina možna oblika delitve bogastva.«

Demokratično odločati o deficitu

Rešitve za obrobje EU so enake kot rešitve za Francijo in Nemčijo, ki slabo ravnata z Italijo, Španijo in Grčijo, meni Piketty. Če imamo rigidna pravila za zmanjšanje deficita, je to za evrsko območje slabo. »To ni vprašanje levice ali desnice, to izhaja iz različnih zgodovinskih razlogov, kot je inflacija, zaradi katere smo tudi ustanovili monetarno unijo. No, ni mogoče imeti neke valute z izključnim ciljem brzdanja inflacije. Če je 18 različnih javnih dolgov in davčnih sistemov, to ne more delovati. Če bi bil sam premier, bi predvsem zahteval bolj demokratično odločanje o deficitu. Rigidni proračunski kriteriji in podobno delajo demokracijo v EU nemogočo. Če je vnaprejšnja odločitev, da nečesa ni mogoče narediti ali spremeniti, potem to ni demokracija."

Nevarna skrajna desnica

O aktualni vladi v Grčiji, španski levici in političnih razmerah v EU je Piketty dejal: »Včasih so potrebe nove politične stranke namesto starih. Ni bistveno, ali bo recimo Podemos prišel na oblast, temveč to, da mora priti do sprememb makroekonomske politike na ravni EU. Morda bodo imele volitve v Španiji večji učinek od grških. Nemčija Francija morata dojeti, da Siriza in Podemos kot stranki skrajne levice nista tako nevarni kot so stranke skrajne desnice. Po moje bi morala grška vlada bolj pokazati, da se ne bori zgolj zase in predstaviti predlog reform za celotno evrsko območje, tudi za Portugalsko, Španijo itd.«

Po Pikettyjevem mnenju pretirano varčevanje škodi evropski rasti, vendar samo tiskanje denarja ni dovolj. Ko je govoril o privatizaciji, ki je ena od središčnih tem v dobršnem delu EU, je Piketty navedel primer Italije. Dejal je, da gre za državo, ki dobro ponazarja pomen »negativnega javnega kapitala« in ki je v položaju, ko državnega dolga ne more poplačati, četudi proda vse svoje bolnišnice, avtoceste, šole, vso javno lastnino. Popolna privatizacija, je dejal, ne prinese nič dobrega, saj povzroči veliko neenakost, kar vidimo tudi v postsocialističnih državah. Poleg tega se mora država financirati tudi, ko razproda premoženje, kar prinese nadaljnje zadolževanje, vendar brez javnih prihodkov, katerih izostanek je nekako treba nadomestiti. »Ne želim reči, da bi moral biti javni kapital večji od zasebnega, toda če je okrog ničle ali negativen, ne more financirati javnega dolga,« je dejal ekonomist v kritičnem kontekstu o neenakosti zaradi privatizacije, »ki je posameznike naredila zelo bogate v kratkem času«. »Obstaja močna zgodovinska travma zaradi neuspeha komunizma, po letu 1990 se je pojavila velika želja znebiti se javnega lastništva in mislim, da je šlo to predaleč. Če je javnega lastništva 80 ali 90 odstotkov, je mogoče upravičiti privatizacijo, toda obstajati morajo meje in ni mogoče iti k ničli. Vlade ne morejo reči, da je treba vse privatizirati. Kaj pa potem? Ni se mogoče še naprej zadolževati,« je dejal Piketty.

Juncker okradel svoje delavce

Piketty verjame v nekatere oblike javnega lastništva, v nove oblike, v zvezi obdavčevanjem pa še pravi: »Mislim, da v EU potrebujemo skupni korporativni davek. Ne moremo nadaljevati tako, da ima vsaka država različne stopnje davka za multinacionalne družbe. Na ta način hitro pridemo do stopnje nič, kot je pokazal primer Luksemburga.« Juncker je izjavljal, da to ni njegova krivda, v resnici pa je okradel svoje delavce, meni Piketty. »Razmere so čudne, v ZDA imajo nenazadnje mnogo višji davek kot v EU, pri njih skupaj znaša med 40 in 45 odstotkov, med drugim je v ZDA enotna stopnja na zvezni ravni, medtem ko je v posameznih delih EU 10 ali celo 0 odstotkov. Ta nižji davek za družbe se lomi na plečih delavcev.«

Je zaradi velike družbene neenakosti pričakovati konflikte? »Nimam matematične formule,« pravi matematik in ekonomist Piketty, »na podlagi katere bi lahko rekel, kdaj se bo začela revolucija, če se bo.« »Je pa jasno, da razlike v premoženju in dohodku, ko postanejo prevelike, izzovejo pri ljudeh revolt in negativno vplivajo na ekonomsko rast.«