Revizorji EU: Komisija finančne krize ni najbolje reševala

Sodišče je analiziralo, kako je komisija upravljala finančno pomoč Madžarski, Latviji, Romuniji, Irski in Portugalski.

Objavljeno
26. januar 2016 17.22
Mo. B., STA
Mo. B., STA

Luxembourg – Evropska komisija ni bila pripravljena na prve zahteve za finančno pomoč med krizo leta 2008, ker ni opazila opozorilnih znakov, ugotavlja Evropsko računsko sodišče. Je pa komisija kljub pomanjkanju izkušenj uspešno opravljala programe pomoči, ki so privedli do reform, poroča Slovenska tiskovna agencija.

»Učinke krize čutimo še danes, vrednost programov posojil zaradi krize pa je v tem času narasla na milijarde evrov,« je v sporočilu za javnost zapisal član Evropskega računskega sodišča Baudilio Tome Muguruza. Dodal je, da se je torej nujno učiti na zagrešenih napakah.

Sodišče je analiziralo, kako je evropska komisija upravljala finančno pomoč, zagotovljeno Madžarski, Latviji, Romuniji, Irski in Portugalski. Ugotovili so, da je bila pri prevzemu svojih novih upravljavskih nalog uspešna. Revizorji menijo, da je bil glede na časovne omejitve to dosežek.

Ko je kriza napredovala, je komisija vse bolj uporabljala notranje strokovno znanje in sodelovala s širokim naborom deležnikov v državah, ki so zaprosile za pomoč. S poznejšimi reformami je bil uveden tudi boljši makroekonomski nadzor.

Revizorji so ugotovili, da so programi dosegli cilje. Spremenjeni cilji glede primanjkljaja so bili večinoma doseženi. Strukturni primanjkljaji so se izboljšali, vendar različno hitro. Države članice so izpolnile večino pogojev, zastavljenih v programu, čeprav z zamudami. Pri spodbujanju reform so bili programi uspešni. Države so večinoma nadaljevale reforme, zahtevane v programskih pogojih. V štirih od petih držav se je tekoči račun plačilne bilance prilagodil hitreje, kot je bilo pričakovano.

Vse države niso bile obravnavane enako

Sodišče je odkrilo več primerov, v katerih države v podobnem položaju niso bile enako obravnavane. Pri nekaterih programih so bili pogoji za pridobitev pomoči manj strogi, zaradi česar jih je bilo laže izpolniti. Zahtevane strukturne reforme niso bile vedno sorazmerne z obstoječimi problemi ali pa so zelo različno potekale. Cilji glede primanjkljaja v nekaterih državah so bili omiljeni bolj, kot bi bilo pričakovati glede na ekonomski položaj.

Pregled ključnih dokumentov, ki so ga izvedle programske skupine komisije, v marsičem ni bil zadosten. Osnovnih izračunov ni pregledal nihče zunaj programske skupine, nad delom strokovnjakov se ni izvajal temeljit nadzor, postopek pregleda pa ni bil dobro dokumentiran, ugotavljajo.

Evropska komisija je uporabila cilje glede primanjkljaja na podlagi nastanka poslovnega dogodka. Njihovo doseganje je mogoče zaznati šele čez nekaj časa. Ti cilji zagotavljajo skladnost s postopkom v zvezi s čezmernim primanjkljajem, toda komisija pri sprejemanju odločitve o nadaljevanju programa ne more z gotovostjo poročati, ali je država članica dejansko izpolnila cilj, navajajo revizorji EU.

Komisija je po ugotovitvah revizorjev uporabljala obstoječe in dokaj zapleteno orodje za napovedovanje na podlagi preglednic. Dokumentacija ni omogočala naknadnega vrednotenja sprejetih odločitev. Razpoložljivost evidenc se je izboljšala, vendar so celo pri najnovejših programih manjkali nekateri ključni dokumenti. Pogoji v memorandumih o soglasju niso bili vedno dovolj usmerjeni v splošne pogoje gospodarske politike, ki jih je določil Svet.

Hitrejšo mobilizacijo, boljši nadzor

Evropsko računsko sodišče komisiji priporoča, naj vzpostavi okvir znotraj celotne institucije, ki bi omogočal hitro mobilizacijo osebja in strokovnega znanja komisije, če pride do programa finančne pomoči. Izvaja naj bolj sistematično kontrolo kakovosti procesa napovedovanja ter izboljša vodenje evidenc in temu posveča pozornost pri pregledih kakovosti.

Prav tako naj komisija zagotovi ustrezne postopke za pregled kakovosti upravljanja programov in vsebine, v memorandume o soglasju pa vključi spremenljivke, ki jih lahko zbere kratkimi časovnimi zamiki. Poleg tega naj razvrsti pogoje po pomembnosti in se osredotoči na resnično pomembne reforme, formalizira medinstitucionalno sodelovanje z drugimi programskimi partnerji, poskrbi, da bo proces upravljanja dolga preglednejši, in dodatno analizira ključne vidike prilagajanja ki ga izvedejo države po zaključku programa.