Zdaj pa metanje denarja iz helikopterja

Nemški ekonomisti ne zaupajo ECB. Podpora prvaku frankfurtske banke Mariu Draghiju iz IMF.

Objavljeno
30. marec 2016 00.00
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin
Berlin – O ohlapnih denarnih ukrepih ECB zdaj javno dvomi­ celo nemški finančni minister Wolfgang Schäuble, številni ekonomisti, ki jim ni treba spoštovati neodvisnosti­ centralnih­ bank, so še veliko ostrejši. Zato pa je predsedniku­ Mariu Draghiju in njegovim priskočil na pomoč Mednarodni denarni­ sklad (IMF).

Krščanski demokrat Wolfgang Schäuble ve, da se »dobro vzgojeni« finančni ministri v običajnih okoliščinah izogibajo javnih kritik centralnih bank, a sedanjih časov očitno nima za običajne. Tudi nemški finančni minister svari pred ohlapno politiko centralnih bank, ki »nadzor nad bankami in finančno reguliranje postavlja pred popolnoma nove izzive«, kot je izjavil na nedavnem predavanju. Negativne obresti za denar, ki ga banke kratkoročno hranijo pri ECB, banke in zavarovalnice dobesedno silijo v tvegane naložbe, nemški mediji navajajo strahove finančnega ministra.

Strahovi ekonomistov

Številni nemški ekonomisti že nekaj časa svarijo pred morebitnimi še bolj neverjetnimi ukrepi ECB s stališča klasične liberalne nemške ekonomske šole. Na tiskovni konferenci Maria Draghija po zadnjem zasedanju sveta ECB so namreč slišali tudi njegove besede o »zanimivem konceptu« helikopterskega denarja, čeprav je predsednik ECB takoj dodal, da so to za zdaj razprave »akademskih ekonomistov iz različnih okolij, mi koncepta še nismo pre­učili«. Nekateri ekonomisti se bojijo, da je prav s tem odprl razpravo o spornem konceptu, če se dosedanji ukrepi ne bi posrečili.

Gre za zapis Miltona Friedmana iz leta 1969 o odmetavanju denarja iz helikopterja, pri čemer vsakdo od zbiralcev bankovcev verjame, da je to enkratno dejanje: ljudje bi več zapravljali in tako vrnili inflacijo k ciljnim vrednostim centralnih bank, je razmišljal znameniti ameriški ekonomist. Prejšnji predsednik ameriške centralne banke Ben Bernanke je ob tem omenil morebitno nižanje davkov skupaj z centralnobančnim odkupovanjem vladnega dolga, da bi tako preprečili dviganje realnih obrestnih mer. Leta 2002 je ocenil, da bi se cena kapitala znižala, tudi če bi ljudje tako pridobljena sredstva vlagali v realno in finančno premoženje.

Med krmiljenjem zadnje finančne krize se Bernanke ni spustil tako daleč, zadostovalo mu je kvantitativno sproščanje, za mnoge kritike pa je bil samo še »helikopterski Ben«. Ga zdaj lahko preseže evrski »super Mario«? Pod njegovim vodstvom lahko ECB v svoji različici kvantitativnega sproščanja, ki v nasprotju z ameriškim še traja, poleg državnih nakupuje tudi druge dolgove, celo ­podjetniške.

Mnogi nemški in drugi ekonomisti verjamejo, da v Frankfurtu napačno ocenjujejo razloge pomanjkljivega pretakanja bančnega denarja v gospodarstvo.

»Uvedbo negativnih obresti bo gospodarska zgodovina ocenila kot eno največjih političnih napak zadnjih petdesetih let,« je po zadnjih ukrepih izjavil vrhovni ekonomist Deutsche Bank David Folkerts-Landau. Mnoge je zmotilo tudi, da zaradi rotacijskega načela pri zadnjih odločitvah ni sodeloval direktor Bundesbank Jens Weidmann, ki je že svaril pred veliko zadolženostjo držav pri centralnih bankah, zaradi rekordno nizke cene nafte pa ga ne skrbi tako zelo niti nizka inflacija.

»Strelivo« centralnih bank

Medtem ko Draghi z njo upravičuje sedanje ekstremne ukrepe ECB, je za Weidmanna nizka cena fosilnih goriv pravi program rasti za evrska gospodarstva. Odhajajoči predsednik münchenskega inštituta Ifo Hans-Werner Sinn zahteva celo spremembe v maastrichtskih dogovorih, »saj največje gospodarstvo evrskega območja ne more imeti enake besede kot Malta«. Zato pa je predsedniku Draghiju priskočil na pomoč Mednarodni denarni sklad.

Tudi ekonomist IMF Maurice­ Obstfeld se boji »deflacijskega učinka« nizkih cen nafte in zato najnovejše ukrepe ECB ocenjuje za pravilne, v intervjuju za nemški Handelsblatt je tudi domneval, da centralne banke kljub negativnim obrestnim meram še niso porabile vsega streliva. »Novi ukrep Evropske centralne banke za subvencio­niranje podeljevanja kreditov se lahko pokaže za učinkovitega.«

Po njegovem se banke neupravičeno pritožujejo zaradi nizkih obresti, saj bi se z njihovim višanjem povečala brezposelnost in bi bili prizadeti tudi varčevalci – in z njimi banke. »Če se bo posrečilo spodbuditi gospodarsko rast, bodo pridobile tudi banke.« Mnogi v Nemčiji menijo, da se to že doslej ni zgodilo, in se zato tudi v prihodnje ne bo, saj centralne banke s poplavami denarja jemljejo razlog za tiste strukturne reforme, ki jih hkrati zahtevajo od držav.