Tiskane izdaje
Evropska komisija bo na jutrišnjem zasedanju v Strasbourgu sprejela dolgonapovedovano strategijo do Zahodnega Balkana, ki naj bi nestabilni regiji bolj odprla vrata na poti v EU.
Zaradi številnih nejasnosti in različnih interesov je kompromis že naslov strategije. Zadnja verzija, ki je bila konec tedna obravnavana na najvišji bruseljski ravni, nosi naslov Verodostojna širitvena perspektiva za Zahodni Balkan in okrepljeno angažiranje z njim. Kot je zapisano v zadnjem osnutku strategije, ki smo ga pridobili, Unija vidi članstvo Zahodnega Balkana »v lastnem političnem, varnostnem in gospodarskem interesu. Je geostrateška naložba v stabilno, močno in združeno Evropo, ki temelji na skupnih vrednotah«.
V skladu s strategijo mora biti širitvena politika del širše strategije za krepitev Unije do leta 2025. Največje pričakovanje je od Črne gore in Srbije. »Z močno politično voljo, z dejanskimi in vzdržnimi reformami, definitivno rešitvijo sporov s sosedi, bi bili lahko pripravljeni na članstvo v perspektivi leta 2025,« piše evropska komisija. Od Beograda se pričakuje popoln in pravno zavezujoč sporazum o normalizaciji odnosov s Kosovom in njegovo izvajanje.
Evropska Unija noče več uvažati nerešenih sporov
Pred vstopom bodo balkanske države morale izpolniti vsa merila, vključno s københavnskimi. Zagotoviti bodo morale neodvisno pravosodje, se spopadati z organiziranim kriminalom, brezkompromisno izkoreniniti korupcijo. Zahtevano je spoštovanje manjšin, preprečevanje diskriminacije, predvsem Romov in skupnosti LGBTI.
Od držav v regiji se pričakuje, da bodo naredile več za spravo in dobre medsosedske odnose. »Rane iz 90. let še potrebujejo čas za celjenje. A 25 let pozneje je čas, da se lotijo odprtih zadev z novo močjo,« ugotavlja evropska komisija. Kot pravijo, v Uniji ni prostora tako za hujskaško retoriko kot za poveličevanje vojnih zločincev. Tudi na področju izobraževanja bi balkanske države morale narediti več za strpnost.
Pred vstopom bodo morale rešiti dvostranske spore, saj jih EU noče uvažati (zlasti po izkušnji s Slovenijo in Hrvaško). »Širitvena politika EU mora še naprej izvažati stabilnost,« pišejo v Bruslju. Bilateralni spori bi morali biti rešeni »pod nujno«. Tam, kjer še niso rešeni dvostransko, »morajo biti brezpogojno predloženo zavezujoči, končni mednarodni arbitraži«. Njene odločitve morajo biti v celoti izvajane in spoštovane od obeh strani pred pristopom in upoštevanje v pripravi pristopnih pogodb«. Evropska komisija naj bi pozorno spremljala proces in zagotavljala podporo.
Je staviti na arbitražo napaka?
Strokovnjak z univerze Duisburg-Essen Thomas Bickl, ki se znanstveno ukvarja s slovensko-hrvaškim urejanjem mejnega vprašanja, je opozoril, da bi bila napaka evropske komisije, če bi stavila le na mednarodne arbitraže. »Primer Slovenije in Hrvaške je pokazal, da so takšni postopki dovzetni za manipulacije, če vsaka stran sme imenovati lastnega sodnika,« je ocenil.
Po njegovem mnenju bi bilo bolje, če bi se s takšnimi primeri ukvarjalo meddržavno sodišče v Haagu z izključno nevtralnimi sodniki. Z vztrajanjem pri arbitražah grozi nevarnost, »da bo EU drugega za drugim uvažala bilateralne konflikte, če njihove razsodbe ne bodo izvršene«.
Tudi Unija se v strategiji zavezuje, da bo naredila več za približevanje regije EU, denimo s pomočjo za delovanje pravne države, naložbami v infrastrukturo, zagonom digitalne agende za Zahodni Balkan. Tudi institucionalno naj bi se pripravila na prihodnjo širitev.
