Demokratični prostor v svetu se spet oži

Berlin – V odgovor na izzive­ Rusije, Kitajske, Bližnjega vzhoda, brexita in ameriškega izpodbijanja veljavnih trgovinskih dogovorov kanclerka Angela Merkel poskuša še bolj združiti Evropo. V času naraščajočih nacionalizmov ter vztrajnih dvomov o nemški vlogi v minulih krizah je to zapletena naloga.

Iz konservativno-nacionalistične Poljske je bila Nemčija doslej vajena ostrih, nepomirljivih glasov z neuradnimi, a vznemirjajočimi, zahtevami po milijardnih reparacijah za zločine iz več kot sedem desetletij oddaljene druge svetovne vojne. Ko je kanclerka Angela Merkel manj kot teden dni po ponovni izvolitvi v ponedeljek obiskala Varšavo, je s poljskimi sogovorniki presenetljivo složno razpravljala o skupnih prizadevanjih za močno Evropo, skupno evropsko agendo in ohranjanju dobrih odnosov.

Kaj se je spremenilo? Evropa se sooča z varnostnimi izzivi, o katerih so vsaj v Berlinu mislili, da jih je pred četrt stoletja vzela s seboj v grob hladna vojna, Poljaki, ki so bili po vladnem prvenstvu nacionalistične stranke Zakon in pravičnost videti polni sami sebe in svoje domnevne veličine, pa zdaj očitno ponovno premlevajo staro zgodovinsko lekcijo, da v plesu nacionalizmov po navadi zmaga močnejši – in da to niso oni.

Ta čas najmočnejši območni nacionalizem je ruski, svojo moč pa kaže nedaleč od poljskih vzhodnih meja z aneksijo ukrajinskega Krima, tlečim konfliktom v vzhodnih predelih te države in domnevnimi nastavitvami jedrskih raket v Kaliningradu. Če obtožbe baltskih držav in drugih držijo, lahko te dosežejo tako Varšavo kot Berlin. Te dileme še zaostrujejo britanske obtožbe, da je Rusija odgovorna za atentat z živčnim strupom na nekdanjega vohuna Sergeja Skripala in njegovo hčer Julijo v Salisburyju. Moskva zahteva dokaze ali opravičilo, a so številne evropske in druge države prisluhnile trditvi britanskega zunanjega ministra Borisa Johnsona, da če se je to lahko zgodilo v Veliki Britaniji, se lahko tudi kjerkoli drugje.

Težavna Rusija

»Rusija ostaja težaven partner, a jo tudi potrebujemo za rešitev velikih mednarodnih sporov,« je kljub temu poudaril novi nemški zunanji minister Heiko Maas. Evropa se hkrati boji ruske moči in njene šibkosti. Velika evrazijska država se v razvoju nesorazmerno naslanja na fosilna goriva, v svetu pa na svojo jedrsko in drugo vojaško moč in podtalno vplivanje na javno mnenje demokratičnih držav. Odkritja o velikopoteznem izkoriščanju podatkov socialnih omrežij tako pod ameriškim predsednikom Barackom Obamo kot zdaj pod Donaldom Trumpom kažejo, da Rusija pri tem ni osamljena, a je morda z armadami »trolov« in naslanjanjem na skrajne nacionaliste v posameznih evropskih državah spretnejša od drugih. Predvsem pa daje vtis »deli in vladaj« v demokratičnem svetu z nedemokratičnimi metodami in morda ne preseneča, da se je najbolj bojijo države, ki so v preteklosti že bile del njenega vplivnega območja.

Medtem se mora Evropa braniti tudi pred ameriškim nacionalizmom, kot ga z »Najprej Amerika!« izvaja predsednik Trump. Čeprav tudi sam izhaja iz šibkosti svoje države in še posebej delavskega razreda, si metode pritiska na Evropo iz različnih centrov niso podobne. Trump se pritožuje nad domnevnim evropskim izkoriščanjem ameriške velikodušnosti pod prejšnjimi predsedniki, in res so evropske carine na ameriške avtomobile štirikrat višje od ameriških na evropske. A so številni ekonomisti prepričani, da sedanji ameriški predsednik skupaj z otrokom meče skozi okno tudi banjico, saj je za pravi prostor za takšne pritožbe doslej veljala Svetovna trgovinska organizacija, ZDA pa ob pritožbah zaradi jekla ali avtomobilov pozabljajo na svoj gigantski presežek pri uslugah.

Trn v peti ZDA

EU in Nemčija si prizadevata tik pred dvanajsto pomiriti spor, morda celo na plečih drugih, zlasti Kitajske, ki ji na obeh straneh Atlantskega oceana očitajo dampinške cene ter preplavljanje trgov z državno subvencioniranimi izdelki. A Evropa z Nemčijo na čelu ostaja trn v peti Trumpu, ameriške pritožbe pa staro celino prizadevajo še toliko bolj, ker se prostor za demokratične pravne države prvič po dolgem času oži. Eksploziven vzpon nekonvencionalnih metod črpanja fosilnih goriv v ZDA, ki držijo varnostni dežnik tudi nad Evropo, omogoča vsaj delni umik z nekaterih prej strateško pomembnih območij, medtem ko Kitajska v upanju na razcvet globalizacije po svoji meri širi vpliv od Afrike do vzhodne Evrope, Rusija pa na Bližnjem vzhodu čedalje tesneje sodeluje s tamkajšnjimi avtokracijami, kot sta Sirija in Iran. Evropi ne more biti vseeno, saj ji je nasilje v prvi od teh držav prineslo zgodovinski begunski val in z njim okrepitev tistih nacionalističnih sil, ki koketirajo z avtokratskimi svetovnimi velesilami.

Velike spremembe v svetovni energetiki tudi Evropi prinašajo nove možnosti in zdaj celo nova vlada kanclerke Angele Merkel načrtuje gradnjo terminalov za utekočinjeni plin, ki jih v prizadevanjih za manjšo energetsko odvisnost od Rusije že gradijo Poljaki in nekatere druge evropske države. Sredi tega dogajanja se Evropa sprašuje tudi o svojem notranjem ustroju, saj so spremembe nujne ne le zaradi odhoda Velike Britanije, ampak tudi zaradi zagotovitve trdnosti skupne evropske valute.

To ne pomeni, da bo novo iskanje evropske enotnosti lahko. Nemške sredinske stranke so občutile olajšanje zaradi zmage proevropskega predsednika v sosednji Franciji, a si Emmanuel Macron predstavlja evrsko prihodnost precej bolj centralistično od njih in tistih severnoevropskih držav, ki pozivajo k ohranitvi strogih načel za omejevanje državne potrošnje skladno z gospodarskimi možnostmi.

»Južne« države nasprotno verjamejo, da vztrajanje pri varčevanju spodbuja vzpon skrajnih političnih sil, poleg teh sporov pa je treba upoštevati še zaskrbljenost držav Evropske unije, ki kot Poljska ne sodijo k evrskemu območju. Sredinska Nemčija si ne more predstavljati ponovne osamljenosti sredi Evrope, a bo iskanje nove, trdnejše evropske gospodarske in varnostne arhitekture, velik izziv.