Evropa proti Otoku

Kakšna stališča bi lahko v pogovorih o prehodnem obdobju in trgovinskih odnosih zastopala Slovenija, ni jasno.

Objavljeno
14. december 2017 13.00
Posodobljeno
14. december 2017 13.00

Ena od spregledanih zgodb letošnjega leta je bila enotnost članic Evropske unije v pogajanjih o brexitu. Britanska uveljavitev 50. člena lizbonske pogodbe je med evropskimi vladami ustvarila soglasje o skupnih interesih sedemindvajseterice. Države so se strinjale, da je rešitev ločitvenih vprašanj oziroma doseganje »zadostnega napredka« glede finančne poravnave, vloge ECJ, sodišča EU, pri zagotavljanju pravic evropskih državljanov ter prihodnosti meje med Irsko in Severno Irsko ključni pogoj za razširitev pogajanj tudi na druga pomembna področja, povezana s prehodnim obdobjem in prihodnostjo odnosov. Od teh stališč niso odstopile niti za milimeter.

Enotnost je odigrala ključno vlogo pri tem, kako se je EU odrezala za pogajalsko mizo. Evropskim pogajalcem pod vodstvom Francoza Michela Barniera je omogočila, da so svojo nalogo opravili več kot učinkovito. Proces je bil ves čas v rokah Unije, ki je vseskozi narekovala tempo. Na trenutke se je zazdelo, da cilj pogajanj ni toliko iskanje kompromisov z nasprotno stranjo kot pa držanje skupaj za vsako ceno. London je to enotnost dolgo ignoriral. Ne zato, ker ne bi bila pomembna, temveč ker je razkrivala nedodelanost, predvsem pa neusklajenost britanskih stališč do cele vrste vprašanj, povezanih z brexitom.

Prevlada EU in potek pogajanj strokovnjakov in opazovalcev nista zelo presenetila. »Izkazalo se je, kako težko se bo umakniti iz dogovora, ki je postal integralen del britanske ekonomije in pravnega sistema,« je svoje vtise strnil Tim Bale, profesor političnih ved na univerzi Queen Mary v Londonu in eden vodilnih otoških komentatorjev dogajanja v zvezi z brexitom. »Hkrati se je izkazalo, da niti konservativna stranka niti britanska država v resnici ne vesta, kaj hočeta in kaj počneta.«

Bo Evropa ostala enotna?

Ta ocena v grobem velja tudi po preboju, ki so ga evropski in britanski pogajalci dosegli prejšnji teden. Voditelji EU se bodo na decembrskem vrhu v Bruslju po pričakovanjih odločili, da je bilo v prvi fazi pogajanj doseženega dovolj napredka za začetek pogovorov o prihodnjih odnosih. Toda vprašanje je, ali je britanska stran na ta korak pripravljena. Dvom porajajo predvsem občutne razlike v pogledih o tem, kako tesne vezi naj država ohrani z EU. Razlike so najbolj očitne znotraj konservativne stranke, ki ji grozi, da bo zaradi Evrope, te večne obsesije britanske desnice, izgubila nadzor ne le nad državo, ampak tudi nad samo sabo.

Združeno kraljestvo namerava iz Evropske unije uradno izstopiti 29. marca 2019. Kakršenkoli dogovor z EU o prihodnjih odnosih mora doseči do prihodnje jeseni. To je rok, ki ga je še pred začetkom pogajanj postavil Barnier in ki upošteva, da morajo vsak dogovor, preden lahko začne veljati, potrditi še vlade oziroma parlamenti posameznih držav članic. V EU doslej ni bilo opaziti velikega navdušenja za pogovore o prihodnosti odnosov z Veliko Britanijo. Bojazen je, da bo to točka, na kateri se bodo interesi sedemindvajseterice začeli občutneje razhajati. Po besedah Mojmirja Mraka, profesorja za mednarodne finance in ekonomske politike EU na ljubljanski ekonomski fakulteti, evropska enotnost v prvi fazi pogajanj neposredno ni bila ogrožena: »Kasneje, ko se bodo začeli pogovori o novih oblikah sodelovanja z Veliko Britanijo, pa se lahko zgodi, da bodo države bistveno težje držale skupaj.«

Domači interes

Kakšna stališča bi lahko v pogovorih o prehodnem obdobju in trgovinskih odnosih zastopala Slovenija, ni jasno, saj se ne ve, katere bodo najbolj sporne točke. »Vprašanje je, kako obsežen bo dogovor, ki ga bodo poskušali doseči, ali bo šlo samo za trgovino ali tudi za stvari, vezane na štiri svoboščine,« je pojasnil Mrak. »Čim bolj širokopotezen bo, tem več bo možnosti za razhajanja med članicami. Bodimo pa odkriti, Slovenija tu nima neke močne bilateralne zgodbe, zato težko vidim, da bi lahko imela neka fiksna stališča do nekaterih vprašanj.«

Izstop Velike Britanije za Slovenijo po mnenju Mraka in drugih strokovnjakov ne bi smel biti velik problem, naši odnosi z Otokom niso zelo izraziti ne v trgovinskem ne v investicijskem smislu. Nekatera podjetja bi lahko vseeno občutila posredne negativne učinke, sploh če bi se pojavile težave v trgovanju s katero od večjih evropskih izvoznic, denimo Nemčijo, ki v Združeno kraljestvo izvozi 14 odstotkov proizvedenih osebnih vozil. Kar nekaj slovenskih podjetij je odvisnih od trdnosti nemško-britanskih trgovinskih vezi.

Najbolj očiten interes Slovenije v pogajanjih o brexitu je povezan s prihodnostjo evropskega proračuna. To priznavajo tudi na ministrstvu za zunanje zadeve. Evropska unija bo morala že v prihodnji finančni perspektivi poskrbeti za pokritje skoraj deset milijard evrov velike luknje, ki jo bo povzročil izstop druge največje neto plačnice. Povprečje razvitosti EU se bo ob britanskem izstopu spremenilo, posledica tega pa bodo med drugim spremembe v razmerju med skupino držav, ki v skupni proračun dajejo več, kot iz njega jemljejo, in vsemi drugimi. Med slednje spada tudi Slovenija. Po Mrakovem mnenju v naslednji finančni perspektivi še ne bo postala neto plačnica: »Za zdaj še nismo tam.«

Črnogledost volivcev

Čeprav nihče ne izključuje možnosti dogovora v zadnjem trenutku, bo potek pogajanj o brexitu bržkone že kmalu nakazal končni razplet. Med verjetnimi, a najmanj zaželenimi scenariji bo ostal tudi izstop brez dogovora. »Težko je verjeti, da bi bili lahko priča tako neoptimalnemu zaključku za vse strani, če izvzamemo želje najbolj zagrizenih zagovornikov brexita,« je dejal Tim Bale. »Kar ne pomeni, da se to ne more zgoditi, vendar mislim, da so trenutne možnosti za to okoli 20-odstotne. Podobno velika verjetnost je, da sploh ne izstopimo.«

Javnomnenjske raziskave za zdaj ne ponujajo nobenih dokazov, da bi se mnenje Britancev o smiselnosti izstopa iz EU kakorkoli spremenilo. Je pa britanska javnost vedno bolj nezadovoljna s potekom pogajanj. Kot je pokazala raziskava What UK Thinks, opravljena natanko na polovici 18-mesečnega pogajalskega procesa, je 52 odstotkov Britancev, med njimi tudi veliko tistih, ki so glasovali za izstop, v zadnjih mesecih postalo izrazito bolj črnogledih glede možnosti, da bo država nazadnje iz EU izstopila z dobrim dogovorom. V pozitiven razplet verjame le še 19 odstotkov vprašanih, večina ljudi pa za težave krivi obe pogajalski strani, tako evropsko kot britansko.

Prispevek je bil objavljen v Delovi prilogi D'18.