Evropski poslanci in Macronove ideje

Spor o »špicenkandidatih« ali kako v reformirani EU izbirati predsednika komisije?
Objavljeno
13. februar 2018 16.52
D. S.
D. S.
Po hodnikih evropskega parlamenta naj bi bilo te dni čutiti kar nekaj vznemirjenja. Razlog je po poročanju evropskih medijev (Spiegel) francoski predsednik Emmanuel Macron, ki v svoji viziji bodoče EU menda ne predvideva več vloge tako imenovanih špicenkandidatov.

Spomnimo se. Na zadnjih volitvah v evropski parlament, ki so bile maja 2014, se je EU odločila, da bodo vse največje skupine evropskih strank, ki so zastopane v evropskem parlamentu, zaradi popularizacije evropskih volitev in večjega vpliva volivcev na dogajanje v uniji poslale v igro svoje kandidate za predsednika evropske komisije oziroma evropskega parlamenta.

Tako imenovana špicenkandidata sta takrat postala nemški socialdemokrat Martin Schulz, ki se je medtem že vrnil v nemško notranjo politiko, in Luksemburžan Jean-Claude Juncker, ki ga je predlagala skupina evropskih ljudskih strank. Juncker je za las premagal Schulza in postal predsednik evropske komisije, medtem ko je Martinu Schulzu pripadlo mesto predsednika EP.

Ponesrečeni eksperiment?

Ali je bil eksperiment uspešen in koliko je v resnici prispeval k večjemu zanimanju Evropejcev za evropske volitve, je še danes sporno. Volilna udeležba ni bila ravno visoka, občutek Evropejcev, da imajo vsaj prek strankarskih predstavnikov v evropskem parlamentu nekaj več vpliva na dogajanje v uniji, pa se tudi ni pretirano okrepil. Je pa res, da je vsaj evropski parlament z lizbonsko pogodbo vendarle dobil nekaj več moči pri odločanju o evropskih zadevah.

In prav tu se je v pripravah na nove volitve v evropski parlament, ki bodo spomladi 2019, med evroposlanci in novim francoskim predsednikom očitno zataknilo. Macron, ki ima toliko idej, kako bi kazalo oživiti in reformirati evropski projekt, ga narediti še bolj demokratičnega in med evropskimi volivci znova priljubljenega, očitno ni naklonjen vlogi »špicenkandidatov«. Kar je po svoje ­logično.

Boji za večji vpliv

Opazovalci vedo povedati, da njegova na hitro ustanovljena stranka En Marche!, ki je bolj gibanje kot stranka, še vedno ni zastopana v nobeni izmed velikih strankarskih skupin v evropskem parlamentu, tako da kot predsednik ne bo imel vpliva na izbiro »špicenkandidatov«, ki bodo prihodnje leto, po evropskih volitvah, zasedli položaj predsednika evropske komisije ali evropskega parlamenta. Edino, kar ostane Macronu, je lobiranje med šefi držav ali vlad, kjer se je do zdaj (vsaj med velikimi) v resnici vedno odločalo o tako pomembnih položajih, kjer pa prav tako ni čutiti navdušenja nad »špicenkandidati«. Po eni strani so do večje vloge evropskega parlamenta zadržane velike zahodne članice, tudi kanclerka Angela Merkel, ki so jo, kot vedo povedati dobro obveščeni, po prejšnjih evropskih volitvah z izborom Junckerja »povozili«, po drugi strani pa so proti »špicenkandidatom«, ker naj bi bili vedno plod »kuhinje« velikih zahodnih članic, vse bolj tudi vzhodno­evropske ­članice.

Parlament na preizkušnji

Velika igra, kako si tudi v prihodnje, še zlasti ker so na vidiku nekatere nujne reforme EU, zagotoviti vpliv na tako pomembnih evropskih institucijah, kot sta evropska komisija in parlament, se torej začenja. Čeprav bodo evropske volitve šele čez dobro leto. V njej utegnejo dobiti vlogo tudi poslanski sedeži, ki bodo v evropskem parlamentu ostali prazni po britanskem odhodu iz unije marca prihodnje leto in o katerih so nekateri že predlagali, da bi jih zapolnili z neposredno, na evropskih volitvah »transnacionalno« izvoljenimi kandidati. Kar je evropski parlament za zdaj zavrnil.

Vsekakor bo moral prav evropski parlament odigrati pomembno vlogo pri branjenju svojih po lizbonski pogodbi nekoliko večjih pristojnosti. Predsednika komisije sicer ne voli, se pa vedno lahko sklicuje na to, da morajo vodje držav ali vlad pri njegovem izboru upoštevati izid evropskih volitev (tako je zapisano v pogodbi) in da ga mora evropski parlament nato tudi potrditi.

V tokratnem sporu med parlamentarci in francoskim predsednikom o »špicenkandidatih« je bilo med drugim slišati trditve, da se enkrat izborjenih pravic ne da kar tako vzeti nazaj in da je EU mogoče reformirati le s še več demokracije, ne pa z manj. Tega naj bi se menda zavedali tudi šefi držav ali vlad, ki naj bi konec meseca med vrhom med drugim razpravljali tudi o sedanjem načinu imenovanja predsednika evropske komisije in si najbrž ne bodo upali kar tako ukiniti »špicenkandidatov«.