Tiskane izdaje
Po klavrnem propadu ruskega plinskega projekta Južni tok, ki bi ruski plin pripeljal v Evropo mimo Ukrajine, je Rusija začrtala Turški oziroma Balkanski tok, po katerem naj bi leta 2019 začel teči plin, ki ga bo samo še do tega datuma pošiljala po ukrajinskem sistemu plinovodov. Pripravljenost na sodelovanje so že izrazile Turčija, Grčija, Madžarska, Srbija in Makedonija, kjer zaradi tega že čutijo pritiske Bruslja in Washingtona.
Ko so v Moskvi razkrili načrte za gradnjo Južnega toka, sta Bruselj in Washington kot alternativo začela promovirati Nabucco, zaradi medsebojnega rivalstva pa sta na koncu oba projekta propadla. Zdaj je Rusija iz rokava potegnila novega aduta − Turški tok, nanj pa sta se Bruselj in Washington odzvala s promocijo Transjadranskega plinovoda, ki naj bi plin iz Kaspijskega bazena pripeljal v Evropo.
Med obema projektoma je po besedah generalnega direktorja ruskega Fonda za energetsko varnost Konstantina Simonova zelo pomembna razlika − količina plina. Ruski plinski monopolist Gazprom naj bi na leto dostavil 63 milijard kubičnih metrov plina, azerbajdžanske zmogljivosti pa znašajo samo 16 milijard kubičnih metrov na leto, zato bo moral »Bruselj prej ali slej resnici pogledati v oči«, je poudaril za ruski dnevnik Vzgljad. Po njegovem mnenju je treba resno vzeti grožnjo, da bo Rusija po letu 2019 − ko poteče njena pogodba z Ukrajino − vse svoje pošiljke za Evropo (50 milijard kubičnih metrov) preusmerila na Turški tok.
Namero o sodelovanju v Turškem toku so aprila v Budimpešti podpisali zunanji ministri Grčije, Madžarske, Srbije, Makedonije in Turčije, v njej pa so izrazili »podporo oblikovanju donosne možnosti diverzifikacije poti in vira za dobavo zemeljskega plina iz Turčije skozi ozemlje naših držav do držav Srednje in Jugovzhodne Evrope.« Evropsko unijo so pozvali, naj sofinancira s projektom povezano infrastrukturo, saj bo »plinovod močno prispeval k energetski varnosti Evrope nasploh, zato mora biti skupna odgovornost Evropske unije«.
Odpoklic ameriškega veleposlanika v Grčiji
V Bruslju niso navdušeni, saj gre po njihovem mnenju za politični projekt s ciljem spodkopati Ukrajino in povečati evropsko odvisnost od Rusije, še bolj proaktivni pa so v Washingtonu, kjer so v države podpisnice že poslali posebnega odposlanca State departmenta za energetske zadeve Amosa Hochsteina, ki promovira Transjadranski plinovod. »Diverzifikacija je najboljši način za zagotavljanje energetske varnosti. Zagotavljati je treba vire, ki niso ruski,« je Hochstein lobiral v Grčiji, od koder bodo Združene države Amerike zaradi »nezadostne aktivnosti pri zagotavljanju informacij o političnih in gospodarskih dogodkih« predčasno odpoklicale svojega veleposlanika Davida Pearca.
Grški minister za energetiko Panagiotis Lafazanis vztraja, da se Transjadranski plinovod in Turški tok ne izključujeta ter da si želi Grčija postati »pluralistično energetsko vozlišče v Evropi«. Kot opozarja Simonov, je razlika ta, da bodo uradne Atene za sodelovanje pri Turškem toku prejele plačilo za tranzit, pri Transjadranskem plinovodu kot panevropskem projektu pa ne, kar pomeni, da bo s sodelovanjem pri ruskem projektu izboljšala tudi svoj »gospodarski položaj, ne pa samo statusa«.
Grškemu premieru Aleksisu Ciprasu je ruski predsednik Vladimir Putin med aprilskim obiskom ponudil »rusko posojilo za realizacijo energetskih projektov v Grčiji, ki ji bodo prinesli dobiček, s katerim bo potem mogoče vrniti ruski vložek,« kar pomeni, da utegne Rusija v praksi financirati gradnjo infrastrukture, kar je v nasprotju s tretjim evropskim energetskim svežnjem, ki je pokopal plinski projekt Južni tok.
V tem kontekstu je treba razumeti tudi rusko vabilo Grčiji, naj postane šesta članica Nove razvojne banke držav Briks s sedežem v Šanghaju, ki bo s stotimi milijardami dolarjev financirala infrastrukturne projekte in poskušala spodkopati prevlado zahodnih ustanov, kot sta Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka.
Balkanski plinovod smodnika?
Rusija je sicer zatrdila, da bo financirala samo gradnjo plinovoda pod Črnim morjem in bo ruski plin pripeljala samo do skladišča na turško-grški meji, od koder naj bi pot nadaljeval čez Makedonijo, Srbijo in Madžarsko vse do Avstrije ter čez Grčijo morda celo do Italije. Za gradnjo infrastrukture na ozemlju Evropske unije bi lahko po pisanju ruskih medijev kot investitorji nastopili delničarji propadlega Južnega toka: avstrijska OMV, italijanski Eni ali francoska EDF, druga možnost pa je Junckerjev investicijski fond v skupni vrednosti 315 milijard evrov, ki ga je evropska komisija oblikovala za potrebe infrastrukturnih projektov na ozemlju Evropske unije.
»Trenutno lahko izrazimo pripravljenost na sodelovanje v projektu Turški tok, saj potrebujemo zanesljive dobavitelje plina,« je potrdil srbski zunanji minister Ivica Dačić in dodal, da je, kar se tiče Severnega toka − po katerem ruski plin teče v Nemčijo in naprej v severno Evropo −, mogoče vse, nasprotno pa je vse prepovedano v zvezi s projekti, ki naj bi taisti ruski plin pripeljali na vzhod.
Njegov sogovornik Sergej Lavrov je med obiskom v Beogradu prejšnji teden zatrjeval, da bo Turški tok pripomogel k krepitvi energetske varnosti Evropske unije, krivdo za vrenja v Makedoniji pa je pripisal Zahodu, ki ga je obtožil, da si v Makedoniji že nekaj časa prizadeva za barvno revolucijo. »Seveda tega ne morem trditi s stoodstotno gotovostjo, vendar je vse skupaj videti, kot da so se dogodki v Makedoniji razvili zaradi odločitve makedonskih oblasti, da ne podprejo sankcij proti Rusiji in njihovi aktivni podpori projektu Turški tok, ki mu nasprotujejo številni v Bruslju in tisti čez lužo,« je poudaril.
