Tiskane izdaje
Skopje – Biljana Vankovska v makedonski javnosti velja za neodvisno intelektualko brez dlake na jeziku. Svoje mnenje izraža le še v kolumnah in prek družbenih omrežij, ker je razočarana nad novinarji v lastni državi. Ne dela si utvar, da lahko najde rešitve ali pojasnila za vse makedonske probleme.
Vankovska je profesorica na Inštitutu za obrambne in mirovne študije Filozofske fakultete v Skopju. Bila je članica vrste mednarodnih združenj, v raziskovalnem delu pa se posveča civilno-vojaškim odnosom in varnosti na Balkanu.
Se identificirate s pisano revolucijo?
To je težko vprašanje, ker naj bi bila kot intelektualka na strani pisane revolucije, ki je kritika oblasti. Od nje me oddaljuje dejstvo, da je opozicijska stranka vzela vse niti v svoje roke. Na koncu dneva se protesti zreducirajo na zamenjavo oblasti, kar je legitimno, sporne so ultimativne metode. Gre za grožnje, o katerih veš, da nimaš moči, da bi jih uresničil. V gibanju je največ profesorjev in doktorjev znanosti na demonstranta. V zgodbi manjkajo ljudje, v imenu katerih govorijo. Siromašni, ponižani, lačni in navadni delavci. Parole pisane revolucije se sklicujejo nanje, v njihovih vrstah pa jih ni mogoče videti.
Ti ljudje so izčrpani in prestrašeni. Pisana revolucija je tako elitistična, da njen glas sploh ne pride do njih. Svoj delež prispevam prek kolumen in socialnih omrežij, čeprav ne vem, kdo me sploh posluša. Način boja ni pravi. Za neuspeh pisane revolucije, ki si je nadela bombastično ime, je kriv cilj, ki je le sprememba oblasti. Podaljšuje agonijo in ohranja Nikolo Gruevskega na oblasti. Zoran Zaev je izjavil, da bi zmagali na volitvah, če bi bile 5. junija, vendar niso hoteli prevzeti oblasti. To je smešna izjava za vodjo opozicije. Na oblasti ostaja Gruevski oziroma njegova vladajoča stranka. Stanje je kontraproduktivno. Ta revolucija ni politično samokritična, ne zavzema se za deregulacijo, tako znotraj nje same kot družbe. Če se v največjem mestu z 800.000 prebivalci po vseh 'bombah' in protivladni kampanji udeleži protestov 15.000 ljudi, to pomeni, da nekaj ne deluje.
Biljana Vankovska. Foto: Jure Eržen
Kakšna je vloga intelektualcev
Vedno je bila precenjena. Smo sokrivi za način izpeljave tranzicije. Nismo nedolžni ali angeli. Velik del intelektualcev so bivši ministri in drugi visoki državni uslužbenci, ki niso naredili vtisa, ko so bili na položaju. To povzroča nezaupanje med ljudmi, ideja, da bi lahko intelektualci in strokovnjaki spodbudili spremembe in postavili stvari na pravo mesto, pa ne daje rezultatov. Če kdo v javnosti velja za strokovnjaka, je to prej žalitev kot priznanje. Gre za dramatično stanje v smislu pomanjkanja moralne vertikale. Ljudje nikomur ne verjamejo, niti politikom niti novinarjem ali intelektualcem.
Ali vidite izhod iz vsesplošnega nezaupanja ljudi v politiko, državni sistem in družbeno ureditev?
Trenutno je težko postreči z receptom, ker je bilo zamujenih več priložnosti za resnično spremembo stvari. Potrebna je 'revolucija' v smislu radikalne transformacije, ne vidim pa nikogar, ki bi jo lahko izpeljal. Ta hip je to težko, ker je velik hrup, ker je na sceni spektakel in ker nas vsak dan bombardirajo z dramatičnimi napovedmi. Hrup je treba utišati, da bi lahko razumno pristopili k problemom. Ne moremo se na eni strani boriti za demokracijo, na drugi pa v tem boju uničiti državo, v kateri živimo. Gre za osnovne predpostavke obstanka države, ne zaradi domoljubnih ali nacionalističnih teženj, temveč zato, ker mora politična skupnost delovati, da bi obstajala minimalen občutek solidarnosti in skrb za skupne interese.
Makedonska družba je tako razdeljena, da se sprašujem, ali sploh kdo skrbi za naše skupno življenje. Razmere me spominjajo na leto 2001, ko je bila družba razdeljena medetnično, medtem ko je zdaj na politični ravni. Takrat je bila večina ljudi racionalnejša in strpnejša od glavnih akterjev. Zdaj se zelo veliko državljanov ne identificira z nikomer, temveč si želijo novih političnih subjektov, novih pravil igre in odgovornosti izvajalcev funkcij. Ljudje niso neumni, so pa mnogi zadržani, ker ne vidijo alternative.
Bi se sploh kaj spremenilo na bolje, če bi VMRO-DPMNE padla in če bi jo na oblasti zamenjala SDSM?
Morda bi se na začetku tudi kaj spremenilo. Večini ljudi je iz različnih razlogov dovolj sedanje politične garniture, tudi mnogim članom VMRO-DPMNE, ki se soočajo z revščino in so siti škandalov. Res je sicer, da je vladajoča stranka nekakšna metastaza, prisotna v vseh družbenih porah. Tudi zato bi ljudje lažje manifestirali lastno nezadovoljstvo na volitvah kot v pisani revoluciji. Nezaupanje v SDSM je čuden fenomen. Čeprav je VMRO-DPMNE toliko let na oblasti, ljudje niso pozabili, kako je vladala SDSM. Gre za grehe tranzicije, kot je kriminalna privatizacija. Poleg tega občine pod njihovo oblastjo delujejo enako kot občine pod oblastjo vladajoče stranke. Gre za repliko vladanja na državni ravni.
Vodstvo socialdemokratov je zelo slabo, če bi to bila prava stranka, bi že zamenjali voditelja. Njihov glavni financer Zoran Zaev je obljubljal, da bo v treh dneh zrušil vlado, po poldrugem letu pa Gruevski vodi v anketah. SDSM je bila v globoki finančni krizi, Zaev pa je bogat človek. Na eni strani je državna kasta, ki je obogatela v zadnjih desetih letih, na drugi pa človek, ki letno obrača milijone evrov. Zato ljudje nimajo upanja in ne vidijo alternative. Njihovo zavzemanje za siromašne je dvolično in neprepričljivo.
Shod pisane revolucije, gibanja Protestiram in opozicije v makedonski prestolnici. Foto: Jure Eržen
Intelektualci so privilegiran razred. Gre za pet odstotkov družbe, ki so nekaj dosegli v življenju in živijo dobro. Navadni ljudje se z njimi ne morejo identificirati tudi zaradi velikega nezaupanja v politične stranke. Z zamenjavo oblasti bi mogoče na kratek rok prišlo do izboljšanja, ne vidim pa pripravljenosti za korenite spremembe v družbi, ki bi ljudem dolgoročno olajšale življenje.
Se mednarodna skupnost s ciljem ohraniti mir in stabilnost v državi preveč ali premalo vmešava v razmere v Makedoniji?
Mednarodna skupnost je stalno prisotna v Makedoniji. Po letu 2001 je vztrajala, četudi ni imela pravih odgovorov na težave, da smo njihov projekt in da ne smemo propasti. Nikoli ni pripravljena priznati lastnih napak. Ker so verjeli, da je nevarnost v medetničnih odnosih, so stavili na idealno poroko med največjo makedonsko in albansko stranko, zanemarili pa porast neodgovornosti oblasti. Zadostovalo jim je, da je država stabilna, tako da niso bili zaskrbljeni, čeprav so videli probleme, kot je razbohotena korupcija.
Ni se jim zdela pomembna demokracija, ki sama po sebi pomeni nemir, nenehen proces, alternative, zavračanje znanih modelov in prizadevanje za drugačno ureditev. To se jim je zdelo preveč tvegano, oblast pa se je naučila govoriti tisto, kar so tujci hoteli slišati. Ko je kriza prestopila bregove, je opozicija pričakovala, da bo mednarodna skupnost odločneje nastopila, tako z diplomacijo kot buldožerji, in da bo namesto slabih postavila dobre fante. To ne gre tako.
Devetkrat smo dobili priporočilo za začetek pogajanj za članstvo, ne da bi se kdo vprašal, kako da niso videli negativnih tendenc, ki se niso zgodile čez noč. Na drugi strani je bil strah, da bi lahko večji pritisk na oblast povečal evroskepticizem in obračanje proti Rusiji. V takšnih razmerah so nemočni, ljudem pa bi morali v tej pat poziciji omogočiti rešitev konflikta na volitvah. Opozicija noče na volitve, ker poskuša povečali svoj rating v javnosti. Na volitve bo šla, ko bo prepričana o svoji zmagi. To daje municijo oblasti, ki poudarja, da opozicija noče poštenih volitev, temveč le prevzeti oblast.
Foto: Jure Eržen
Vrtimo se v krogu, tujci pa nimajo recepta. Opozicijska elita verjame v buldožersko diplomacijo. Po njihovem lahko najdejo rešitev le tujci, kar je beg pred lastno odgovornostjo. To je posledica razmišljanja zadnjih deset let, da je treba le poklicati Bruselj ali Washington in vsi naši problemi bodo rešeni. Gruevski in Zaev iščeta podporo pri tujcih. Sklicujeta se na ljubezen do naroda, ljudi potrebujeta le za zmago na volitvah, zvesta sta tujcem.
Ali se tujci neposredno vmešavajo s ciljem uveljavljanja svojih interesov v državi?
Na to je težko odgovoriti prav zaradi Gruevskega in zgodb o teorijah zarote. To je noro. Na drugi strani ne smemo biti naivni in verjeti, da predstavniki tako imenovane mednarodne skupnosti nimajo lastnih skritih interesov. To velja tudi za Američane, ki niso altruisti, zaljubljeni v Makedonijo in Balkan, ki želijo le vse najboljše makedonskemu narodu. Na drugi strani smo preokupirani sami s seboj in ne vidimo sveta okoli sebe. Ni nas zanimal obisk kitajskega predsednika v Srbiji ali brexit in njegov vpliv na EU.
Sledimo le mantri o nedotakljivosti EU in Nata, če pa ne naredijo tega, kar želimo, jih takoj obtožimo, da so koruptivni in sledijo drugim interesom. Značilna je bila hajka proti Johannesu Hahnu. Makedonci smo kot zoprna muha, ki gre na živce EU, ker ima druge resne probleme. Cilj zatekanja v tako težke besede, kot je fašizem, je skriti lastne težave in nesposobnost opozicije.
Je realna nasilna razrešitev politične krize?
Ne. Presenečeni smo tudi mi, ki poznamo mentaliteto ljudi, da so tako potrpežljivi. Večina strpnih državljanov je dejavnik stabilnosti in zagotovilo, da ne bo resnih incidentov ali državljanske vojne. Ne glede na provokacije z obeh strani, ki sta hoteli prikazati druga drugo kot nasilno. Ko so specialci prijeli enega izmed organizatorjev pisane revolucije, so ljudje posneli aretacijo z mobilniki in prosili policiste, naj ga ne aretirajo. To so ljudje, ki so postavili ultimat, da bodo vzeli demokracijo in pravico v svoje roke.
Policija je na drugi strani spustila na prostost človeka, ki je že dva meseca v prvih vrstah revolucionarjev, po pičlih petnajstih minutah. To je naredil režim, ki da je represiven in fašističen. Režim je impotenten, ker ne sme narediti nič resnega. Na eni strani imamo aktiviste, na drugi pa oblast, ki ima na voljo organe pregona in strankarske vojake, zadolžene za umazane posle. Dolgoročno me je strah, ker smo pozabili, da medetnični problemi niso rešeni in da napetosti niso izginile, ker je nekdo povezal makedonsko in albansko zastavo. To ni tako lahko.
Nova vladna palača v Skopju. Foto: Jure Eržen
Kaj se dogaja v albanski skupnosti, ki se drži ob strani?
Albanci lahko rečejo, da nočejo živeti v takšni državi, da to niso njihovi problemi in da hočejo drugačno državno ureditev. Navsezadnje se proces federalizacije ni nikoli ustavil in ne vem, kako se bo končal. Lahko da bolj dramatično, kot si mislijo Makedonci, ki ne vidijo dlje od svojega nosu.
Bi mednarodna skupnost podprla takšne albanske zamisli?
Ne bi, vendar je bila tudi proti razpadu nekdanje Jugoslavije. Ne vemo, kako bo jutri videti mednarodna skupnost. Vse opcije so odprte. Naša ustava ima konstitutivno dimenzijo in je v bistvu federalna. Zaevu je uspelo pridobiti del neopredeljenih volivcev in del članstva VMRO-DPMNE, ni pa si zagotovil zadostne podpore albanske skupnosti za oblikovanje prihodnje vlade. Čeprav je prizanesel DUI, ki se zaveda, da ima v rokah posnetke prisluhov tudi zoper njih. Po neuradnem dogovoru iz leta 2008, ki ga je Gruevski dosegel s pomočjo tujcev, ker z manjšinsko albansko stranko DPA ni mogel vladati, naj bi bila vsaka vlada sestavljena iz makedonske in albanske zmagovalke na volitvah. Tega revolucija ne spreminja.
Zaev je poskušal s širšim pogledom na Albance, vendar je naletel na nasprotovanje Makedoncev. Postavlja se vprašanje, koga bodo podprli albanski volivci, čeprav je DUI še vedno številka ena. Zato se poraja dvom, ker bi SDSM zamenjala samo VMRO-DPMNE, ne pa DUI, ki ni niti malo nedolžna v koruptivni zgodbi. To, da je DUI ostala nedotakljiva, deluje kot bumerang.
Si drznete napovedati razplet makedonske krize?
Revolucija ne daje rezultatov, ker ponuja ohranitev obstoječega sistema. Izbira bo ista. Poskus oblikovanja novih strank, kot je Levica, ki izhaja iz študentskih in socialnih gibanj, se je izgubil v pisani revoluciji. To so mladi intelektualci brez političnih izkušenj in medijske podpore. Demolirali so predsedniške prostore. Ni enako voditi ljudi na ulici in delovati v realni politiki. SDSM jih je izkoristila, Levica pa je izgubila identiteto.
Na makedonski politični sceni ni nič novega. V senci velikih so tudi nove, manjše albanske stranke, ki nimajo možnosti predstaviti javnosti svojih programov. Pisana revolucija je elitistična, v gibanju Protestiram pa so bližji socialnim gibanjem. To nas bo drago stalo tako v socialnem kot gospodarskem in mednarodnem pogledu. Prihodnjega četrt stoletja se bomo ukvarjali s posledicami neuspele revolucije, mladi pa bodo morali popravljati, kar ni uspelo naši generaciji.
