Hrepenenje ... po neodvisnosti

Bolj ko se bo sodobna Evropa napredno pogovarjala, manj bo realpolitično nazadnjaško strašila sama sebe.
Objavljeno
14. december 2017 10.25
Mimi Podkrižnik
Mimi Podkrižnik

Tako kot se začutijo ljudje, se z nevidnimi nitmi povezujejo narodi. Misel je klišejska, in vendar se zdi, da se Katalonci in Slovenci prepoznavajo v občutjih, da so (bili zgodovinsko) manjvredni. Le tako si je mogoče razlagati redno občudovanje slovenske osamosvojitvene poti, kadar človek v Barceloni pove, da prihaja iz Slovenije.

Po svoje je zanimivo, da sem del slovenske desetdnevne vojne poleti 1991. preživela prav v Kataloniji. Celjska gimnazijska mladina se je zabavala na maturantskem izletu v tedaj priljubljenem Lloret de Maru in na trenutke zatrepetala ob okrnjenih vesteh iz domovine. Če se spomnim prav, smo se najstniki med seboj tudi plašili, kako bomo morda morali kot begunci v taborišče kje v Avstriji; zveza »begunsko taborišče« je takrat prvič močneje prodrla v naš mladostniški besednjak, ne da bi si znali predstavljati, koliko trpljenja v resnici pomeni. Rojeni sredi sedemdesetih let nismo slutili, kako krvava bodo na Balkanu devetdeseta ... Vrnitev z veselega izleta nekaj dni zatem je bila strašljiva; ker je bilo brniško letališče zaprto, smo leteli prek Dunaja v Zagreb, od tam pa se v temni noči po prazni cesti vozili z avtobusom do doma. Na poti so nas nekajkrat ustavili oboroženi teritorialci, verjetno presenečeni nad avtobusom speče mladine, ki se je vračala iz Katalonije.

V tistih dneh osamosvojitvene vojne se je nekaj premaknilo v naših neizkušenih pogledih, pa čeprav smo jo kot država odnesli dokaj dobro; in raje sploh ne govorimo o tem, kako hitro so predstave o nedolžnosti življenja izgubile (mlade) generacije južneje od nas. V svetovni kleti je polno sodov smodnika, zdaj raznese kakšnega tu, zdaj kakšnega tam.

Kako uspešno in z malo krvi smo se osamosvojili Slovenci, vedo tudi tisti, ki so si sedaj naprtili zgodovinski projekt, da v samostojnost popeljejo Katalonijo: že leta je v Barceloni slišati slavospeve »slovenski poti« in kako jim je za zgled. Odstavljeni predsednik Carles Puigdemont, ki je od začetka novembra v eksilu v Bruslju, je bil menda poleti 1991. v Sloveniji; po nemirnem Balkanu je takoj po vojni hodil in v okviru Unesca služboval njegov zunanji minister Raül Romeva; slovensko odcepitev in razpadanje Jugoslavije je spremljal Vicent Partal, prvi človek spletnega časopisa VilaWeb, enega od medijskih gonil katalonskega osamosvajanja … Prav tako so znane prijateljske vezi med nekdanjim katalonskim predsednikom Jordijem Pujolom in prvim slovenskim predsednikom Milanom Kučanom ‒ in nič manj njuno vzajemno podpiranje, nekdanje in sedanje; hkrati še nekateri slovenski evroposlanci, denimo Ivo Vajgl, zdržema opozarjajo na pravico Kataloncev do samoodločbe in svarijo Evropo pred nedemokratičnimi potezami Madrida: ker že leta zavrača prošnje Barcelone po dialogu in preobrazbi špansko-katalonskega razmerja in tako tudi po novi družbeni pogodbi.

A je osrednja španska oblast neomajno prepričana, da ravna prav, in trdi, da je nacionalna ustava nad vsem. In medtem ko ji malone v en glas pritrjuje evropska politika, nemalo mednarodnih ekspertov, tudi tim, ki ga je na univerzi v Ženevi vodil profesor Nicolas Levrat, opozarja na »dolžnost demokratičnih oblasti, da se pogovarjajo«: »Če španske avtoritete zanikajo pravico Katalonije, da se pogaja o pravici, da sama odloči o svoji prihodnosti znotraj španskega političnega okvira, potem oblastem v Barceloni ne preostane drugega, kot da skličejo referendum o samoodločbi.« Vemo, kaj nasilnega po špansko se je zgodilo, ko so ga 1. oktobra res organizirali, in kaj, ko so po tednih prošenj za dialog in mednarodno mediacijo 27. oktobra v parlamentu v Barceloni enostransko razglasili republiko. Sledili so radikalni 155. člen, politična in institucionalna podreditev Katalonije Madridu, aretacije ministrov in že prej dveh civilnodružbenih voditeljev, hude obtožbe ‒ od vstajništva in upora do nezakonite porabe javnega denarja ‒ na nacionalnem sodišču, spolitizirani procesi, prebeg politične peterice v Bruselj …, le z ustanovitvijo težko pričakovane nove evropske države ni bilo nič. Nič »slovenskega« se ni v praksi udejanjilo po katalonsko. Ponesrečena osamosvojitev je okamenela v besedah.

Zdaj, že od 5. decembra, poteka v Kataloniji predvolilna kampanja, ki jo je mogoče označiti za nadrealistično predstavo po diktatu avtoritarnega in, kot ga označujejo nasprotniki, »frankističnega« Mariana Rajoya. Po razglasitvi neodvisnosti naj bi predčasne volitve 21. decembra za parlament v Barceloni, kakor pravi španski premier, pomenile vrnitev v »normalnost«. A kako bi jo lahko povrnile, ko pa ni nič videti demokratično normalno oziroma je neizogibna nova normalnost. Po novi odločitvi vrhovnega sodišča so namreč še naprej v zaporu ali zaradi težkih obtožnic na tujem najmočnejši členi katalonske independentistične politike, ki si bo, slabo usklajena in razpršena na predvolilnem diapazonu, poskušala vsaka zase utreti pot v parlament in potem morda nekoč res popeljati Katalonce v drugačen okvir. Ne bo lahko, unionisti in independentisti so po anketah javnega mnenja tudi v ključnih trenutkih razklani precej enakomerno na pol; v čemer ni prav tako nič osamosvojitveno slovenskega … In neprimerljivo je razdeljen tudi narod: Katalonci so v resnici preveč prignani z vseh vetrov, da bi jih lahko zlepile nacionalistične emocije.

Madrid že leta zavrača prošnje Barcelone po dialogu in preobrazbi špansko-katalonskega razmerja. Foto: Francois Lenoir/Reuters

Medtem španski premier Rajoy ne le da govori o vrnitvi v običajnost, temveč je dva tedna pred volitvami tudi izjavil, kako je »katalonski osamosvojitveni proces končan«. V resnici ni ničesar konec, niti ne more biti, kajti gibanje za neodvisnost ni muha odstavljene politike, ki ji je, kar si je zadala po miroljubni poti, po mirni poti tudi neslavno spodletelo, ampak je prastara fiksna ideja Katalonije. Ob čemer se vse bolj živahno prebuja globoko hrepenenje po več vidnega izraza in identitete še pri drugih narodih, naj gre za Baske, ki zdaj v Španiji in Franciji protestirajo v bran svojih političnih zapornikov, ali za Korzičane, ki so na nedavnih volitvah jasno pokazali sebi, Parizu in Evropi, da hočejo avtonomijo. Speče sile v narodih, ki se čutijo zatirane, se prelomno prebujajo. Se bodo sprostile ali bodo znova zgodovinsko zadušene?

Katalonec Puigdemont in njegova ekipa po enostranski razglasitvi neodvisnosti niso začeli tudi v praksi udejanjati republike. Najbrž so se res slabo pripravili, kot jim zdaj marsikdo, tudi iz manipulativnih vzgibov, oponaša, pri čemer jim očita polovičarstvo in neodgovorno rinjenje z glavo skozi zid. Mogoče pa so ‒ kot »vztrajni zagovorniki miru, nenasilja in dialoga« ‒ »privolili« v zapor in izgnanstvo zato, da ne bi bilo po Evropi novih begunskih taborišč, ne takih za ljudi tretjega sveta, ampak takih za Evropejce, tistih, ki smo se jih nekateri slovenski mladostniki pred dobrega četrt stoletja na veselem izletu v Kataloniji tako zelo bali … Pisatelj Matthew Tree, Britanec, ki je pred desetletji London zamenjal za Barcelono, mi je nedavno rekel, da zdaj »več katalonskih poslancev pojasnjuje, kako bi imeli, če bi poskušali po deklaraciji neodvisnosti suvereno prevzeti nadzor nad ozemljem, na ulicah kri in trupla«. … »Tukaj pač prevladuje prepričanje, da lahko Madrid naredi vse, kar se mu zahoče.« Zbali so se, da je iz Španije ne bi odnesli tako relativno gladko, kot smo jo v neprimerljivo drugih časih in z neprimerljivo drugačno zgodbo mi iz Jugoslavije.

Bolj ko se bo sodobna Evropa napredno pogovarjala, manj bo realpolitično nazadnjaško strašila sama sebe.

***

Prispevek je bil objavljen v Delovi prilogi D'18.